Ker pa vsak, ki se šteje količkaj vrednega, naredi nekakšen pregledek opravljenega dela, ni razloga, da ga v tem domačem in obskurnem virtualnem predalčku ne bi naredil še sam ...
Tako je torej šlo v januarju: prve dneve leta sem začel s nizkimi obrati, in se preko dobrega, soočil z resnimi svetovnimi in še resnejšimi družinskimi temami. Za prvi nasmešek je kmalu poskrbel p. v., za naslednjega pa kar moja zobna vila. Ravno dovolj nor, da je zanimiv je bil spet slavni atentator, dovolj pameten in zanimiv pa še neumorni kritik sodobnega kmetijstva, potrošništva in sveta nasploh.
Februarja sem poslušal pasje zgodbe, praznoval pesnikovo smrt, se križal ob "izhodni strategiji" in si skupaj z EU predrznil celo razmišljati o genialnosti sistema našega zdravstvenega zavarovanja. Potem sem doživljal postni čas in žalostno-srečno usodo gospe Majdič.
Marca sem se čudil predsednikovi odločitvi, se nastavljal Googleovim snemalcem, spremljal "prijateljsko" proti-mafijsko tekmo med slovenskimi politiki in NPU ter nadaljeval s postnimi premišljevanji, ki so se zaključila v aprilu. Takrat sem tudi prvič slišal za neko zanimivo spletno stran, se lastno-ročno šel "čisto lopato" in gledal letala na zakajenih evropskih letališčih. Pozdravil sem še našega novega škofa in zaključil, kako bi drugače kot s cerkvenimi škandali.
V maju so me zanimali Grki, začel sem se ogrevati ob napovedi referenduma za arbitražni sporazum, se čudil novim nadzornim mehanizmom bank in se zgražal nad študentskimi pseudo-revolucionarji. Potem sem se prepustil še seksualnim podukom ministra za visoko šolstvo, glasoval ZA in se spomnil neke mlade žrtve zaslepljencev in pokvarjencev.
Moj junij je bil v znamenju slavnega čudaka, velikega slavja v Celju in nafte s katero so nemarni angleži posvinjali ameriško obalo.
Julija se spominjam žalostne obletnice, se spet čudim predsedniku, svetlobi in nekim tradicionalnim španskim mesarjem. Malo sem se posvetil še genetiki ali nečem podobnem in seveda, spet razpredal nekaj o veri.
Avgusta smo kajpada počitnikovali, tudi kaj malega razmišljali, spet nekaj spravljali in predvsem trepetati za čilske rudarje.
Septembra sem se zgražal nad svetohlinstvom enega največjih svetovnih bleferjev, pod pezo krize razmišljal o brezposelnosti, se zabaval ob zunanje-politični usklajenosti naših prezidentov in tako, kot še marsikdo drug gledal v kalne in narastle vode.
Oktobra sem spet modrijanil o veri, preživel jajčni napad, skušal razumeti razum, se nesramno obregnil ob tiste, ki prenavljajo svoje hišice in še ob tiste, ki jih tako zelo skrbi pravna država. V tem mesecu me je navdušila še nemška kanclerka in seveda naš veliki protestant.
Novembra sem prižigal svečke rajnim, se norčeval iz "osvoboditeljev", za trenutek se mi je celo zasmilil sam p. v., spet me je očarala ta neznosna lahkost spreminjanja mnenj in seveda odločnost naših energetikov.
Decembra so me zdramile Wikileaksove petardice, skoraj razjezil predlog RTV zakona, prevzel veliki brat, očaral odstop ministra ... hik in končno zatolkle uradne morbidnosti ob jubileju drage nam državice.
Ja ... kaj bi še, nič - zunaj že poka ... seveda-, hvala vsem, ki zaidete tudi sem, upam, da drugo leto razen Novega, ne bo veliko novega, predvsem pa ostanite zdravega telesa in duha ter ne pretiravajte z razmišljanjem-, lahko vam škodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar