To je to ...

Konec leta, je pač konec nekega leta. Neko dogovorjeno obdobje, ki se mora nekje pač končati. Nič usodnega, nič pretresljivega, malo cmok-cmok in malo pok-pok, pa bo. Če se bo izpolnilo 5% vseh želja, potem bo AD 2011, sanjsko. O. K.,  ne bomo zdaj "podpuščali", kot smo vse leto - nocoj bomo seveda prijazni, razpoloženi in pričakujoči.
Ker pa vsak, ki se šteje količkaj vrednega, naredi nekakšen pregledek opravljenega dela, ni razloga, da ga v tem domačem in obskurnem virtualnem predalčku ne bi naredil še sam ...
Tako je torej šlo v januarju: prve dneve leta sem začel s nizkimi obrati, in se preko dobrega, soočil z resnimi svetovnimi in še resnejšimi družinskimi temami. Za prvi nasmešek je kmalu poskrbel p. v., za naslednjega pa kar moja zobna vila. Ravno dovolj nor, da je zanimiv je bil spet slavni atentator, dovolj pameten in zanimiv pa še neumorni kritik sodobnega kmetijstva, potrošništva in sveta nasploh.
Februarja sem poslušal pasje zgodbe, praznoval pesnikovo smrt, se križal ob "izhodni strategiji" in si skupaj z EU predrznil celo razmišljati o genialnosti sistema našega zdravstvenega zavarovanja. Potem sem doživljal postni čas in žalostno-srečno usodo gospe Majdič.
Marca sem se čudil predsednikovi odločitvi, se nastavljal Googleovim snemalcem, spremljal "prijateljsko" proti-mafijsko tekmo med slovenskimi politiki in NPU ter nadaljeval s postnimi premišljevanji, ki so se zaključila v aprilu. Takrat sem tudi prvič slišal za neko zanimivo spletno stran, se lastno-ročno šel "čisto lopato" in gledal letala na zakajenih evropskih letališčih. Pozdravil sem še našega novega škofa in zaključil, kako bi drugače kot s cerkvenimi škandali.
V maju so me zanimali Grki, začel sem se ogrevati ob napovedi referenduma za arbitražni sporazum, se čudil novim nadzornim mehanizmom bank in se zgražal nad študentskimi pseudo-revolucionarji. Potem sem se prepustil še seksualnim podukom ministra za visoko šolstvo, glasoval ZA in se spomnil neke mlade žrtve zaslepljencev in pokvarjencev.
Moj junij je bil v znamenju slavnega čudaka, velikega slavja v Celju in nafte s katero so nemarni angleži posvinjali ameriško obalo.
Julija se spominjam žalostne obletnice, se spet čudim predsedniku, svetlobi in nekim tradicionalnim španskim mesarjem. Malo sem se posvetil še genetiki ali nečem podobnem in seveda, spet razpredal nekaj o veri.
Avgusta smo kajpada počitnikovali, tudi kaj malega razmišljali, spet nekaj spravljali in predvsem trepetati za čilske rudarje.
Septembra sem se zgražal nad svetohlinstvom enega največjih svetovnih bleferjev, pod pezo krize razmišljal o brezposelnosti, se zabaval ob zunanje-politični usklajenosti naših prezidentov in tako, kot še marsikdo drug gledal v kalne in narastle vode.
Oktobra sem spet modrijanil o veri, preživel jajčni napad, skušal razumeti razum, se nesramno obregnil ob tiste, ki prenavljajo svoje hišice in še ob tiste, ki jih tako zelo skrbi pravna država. V tem mesecu me je navdušila še nemška kanclerka in seveda naš veliki protestant.
Novembra sem prižigal svečke rajnim, se norčeval iz "osvoboditeljev", za trenutek se mi je celo zasmilil sam p. v., spet me je očarala ta neznosna lahkost spreminjanja mnenj in seveda odločnost naših energetikov.
Decembra so me zdramile Wikileaksove petardice, skoraj razjezil predlog RTV zakona, prevzel veliki brat, očaral odstop ministra ... hik in končno zatolkle uradne morbidnosti ob jubileju drage nam državice.
Ja ... kaj bi še, nič - zunaj že poka ... seveda-, hvala vsem, ki zaidete tudi sem, upam, da drugo leto razen Novega, ne bo veliko novega, predvsem pa ostanite zdravega telesa in duha ter ne pretiravajte z razmišljanjem-, lahko vam škodi.

Bolj tiho od misli

Ko dan umakne svoje dolge in nervozno prste, ki nenehno nekaj brkljajo in iščejo po meni, končno le zavladam tudi v svoji lastni svetlobi in presijem še samega sebe. Nekje nad tilnikom spojim plus in minus, se ovijem v neprevodne ostanke doživetij in tiho pregrevam svojo notranjost. V luči dneva se nekatere stvari veliko preveč vidijo, druge pa premalo in svet ostane brez senc šele ko se sonce res umakne za hrib. Takrat se umaknejo tudi predsodki in glasovi dogodkov se uberejo v novem, skupnem akordu ter se ravno prav oddaljijo, da mi ne pritiskajo čutil. Zaznano postane doživeto in doživeto vendarle tudi sprejeto. Ko pospravljam podobe dneva jih ne zlagam po abecedi ali trenutku nastanka. Spominjal se jih bom po barvnih slikah na naslovnicah, po podobah povezanih z njihovo vsebino, svetlobi, ki so jo okna precejala ravno takrat, ko je nekdo nekaj rekel ali morda šumih, ki so gradili kuliso vprašanj in spremljali odgovore. Misli tako ali tako ne obvladujejo dogajanja, dogodki in odzivi so povečini naključni, nepovezani ali spontani. Našo vlogo za nas odigrajo že pogojni refleksi in nekaj rutine. Časa za razmišljanje v bistvu nikoli ni, vsaj takrat ko bi ga potrebovali. Ko o nečem razmišljam, dejansko že obujam spomine in ugotavljam ali so bila neka ravnanja dobra ali ne. Tok dogajanja je medtem že odbrzel naprej. Odložilo me je na tem tihem prodišču in mi šele tam dovolilo urejati vtise.
Hitrost resničnega dogajanja ne dopušča razmišljanja. Razmišljanje je namenjeno spominjanju ali morda hrepenenju po večnosti, resničnost deluje zgolj na logično sklepanje. Sposobnost reagiranja je prignana ravno dovolj daleč, da lahko še ujame čas in nič dlje. Če bi bila hitrejša, bi volk nikoli ne ujel srne, če bi bila počasnejša, bi že zdavnaj požrl vse.
Včasih se le dohitim in takrat rade volje dovolim dnevu, da gre nekam svojo pot. Naredim si večer in prestavim v prosto. Čas tako tiho odteka, da ga ne slišim tudi če mu prisluhnem. Ne tiktaka in ne bije, samo raz-časuje se in prazni baterije. Tiho vrti in melje. Enkrat je bil zagnan in zdaj se samo izteka, upočasnjuje in nekoč se bo gotovo tudi ustavil.

Nekaj naših kotičkov ...

Vsak kraj pozna poglede, ki so običajni in tiste, ki niso. Predmeti, prostori in razgledi imajo podobe, ki se nam odkrivajo vedno znova. Nekateri se nam zdijo lepši ali zanimivejši, drugi morda niti ne.
Prizori tega sveta so kot valovi na gladini jezera, kakor hitro opaziš ene že nastanejo drugi ...

"Vstal je, vzel otroka in njegovo mater …"

Družina je temelj naše, pa ne samo naše, ampak prav vsake človeške družbe. Oblastni in družbeni sistemi so se menjali kot vreme, narodi so se preganjali in vojskovali kot oblaki na nebu in ustanavljali države ali zveze, ki so potem spet veličastno razpadale in se pretakale kot luže na blatni cesti. Kraljestva in države so trudoma izgrajevali, kupovali ali si jih zgolj krvavo lastili, seveda povečini z izgovorom, da gre za boljši in pravičnejši svet-, čeprav je bilo skoraj vsem jasno, da je povečini ali skoraj vse navaden blef, namenjen neizmernemu stremuštvu in oblastiželjnosti nekaterih.
Znotraj tega formalne ali neformalnega človeškega "hleva", pa ostaja družina. Tiha, majhna, povezana z popolnoma drugačnimi vezmi vendar osebno zelo, zelo vplivna. Od začetka, pa vse do konca. Vsak od nas ima svojo družinsko vlogo in nikoli v življenju ne bo ostal brez nje. Tudi če nas bo oblast izdala, pozabila ali zgolj izrabila, kot nas je že mnogokrat, ostajamo del svojih družin. Očetje, matere, sinovi, hčere, bratje, sestre, stari starši … in to celo brez vsakih volitev, prevzemov oblasti, ustave in referendumov, narodno-osvobodilnih bojev, komunističnih zarot in ponižujočih medvojnih ali povojnih kolaboracij, celo brez meja ali arbitraž, depeš, teroristov in zloma bančnega sistema … tu nekaj veljajo le čisti medsebojni odnosi. Samo jaz kot jaz in ti kot ti – ter nekaj v krvi, kar naju najbrž veže … Vse ostalo je navlaka, balast, slama na kateri pač moramo ležati, da preživimo, čeprav ne.
Družina je vedno ostajala in viharila naprej, kakor je pač mogla in zmogla. V njej so se rojevali tako novi oblastniki kakor tudi novi hlapci … seveda veliko več slednjih kot prvih. Tako je bilo, tako je zdaj in bo gotovo še dolgo … Vse je veliko preveč znano in preizkušeno, da bi nas kakorkoli sploh še smelo presenečati.
To je po svoje vse lepo in načelno res. O vsem tem smo tudi že veliko slišali in nekoliko celo dojeli, kolikor pač smo – v kolikor še nismo, morda še bomo. Vendar pa ostaja še nekaj-, predal, ki ga pravzaprav zelo neradi odpiramo, zlasti v tem času, ki naj bi ga-, hvalabogu, le posvetili našim družinam. Ostaja široka in slabo pojasnjena paleta tolmačenj, in sicer, kako ta slavna in tako pomembna celica sploh funkcionira. Kaj pravzaprav je ali še je, družina in kateri so tisti medčloveški odnosi, ki jim lahko rečemo, da so "družino-tvorni"? Kdor je pameten in si noče nakopati kritikov, naj raje tu tudi konča, vendar recimo, da to ne bo veljalo za nas.
Za trenutek se zazrimo v določila veljavne zakonodaje iz katere razberemo, da je: "družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo", pri čemer je "zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene", katere "pomen je v zasnovanju družine". Lepo in hvalevredno, v kolikor je res tako. Dejstvo pa je, da ima ta družba, vsaj na videz, zdaj več opravka z izjemami od te definicije, kot s tistimi, ki spadajo v njen okvir. Nalašč jih ne bom našteval, da koga po krivici ne pozabim-, bistvo pa je, da je torej po modernem naziranju, prav otrok tisto, kar "življenjsko skupnost" spremeni v družino.
Kaj pravi pa krščanstvo? Iz današnje Božje besede razberemo zelo zanimivo in kontrastno izhodišče, ki ga predstavlja že naslov, seveda glede na tisto, kar v tej družbi trenutno velja. Marsikdo bi rekel, da je to pač prazgodovina in da zdaj veljajo drugačna pravila.
Morda res, vendar, vsaj za moje pojme, le na videz. Bistvo ostaja očem prikrito in v sebi globoko enako.
Osnova družine je, še vedno, volja moža in šele nato žene. Mož se odloči in žena pristane. Če ne pristane, potem zveze seveda ni, vendar je še bolj zagotovo ni, če se mož ni odločil. Mož vzame ženo. Obratno je morda tudi lahko res, vendar zgolj v prispodobi. Pogoj za, vsaj približno stabilno zvezo, je odločitev moža. Ta da odnosu vztrajnost in odpornost tudi v spreminjajočih se okoliščinah, ki jih vsaka zveza doživi vsaj toliko kot mirnih in predvidljivih. Otrok je učlovečena vsebina odnosa, ki zvezo spremeni v družino, vendar je prava vsebina še vedno odločitev moža. Dejstvo staro toliko kot svet je, da na svet in v skupnost žena prinese otroka, mož pa sprejme oba in jima zagotovi varno okolje. Vsa ostala tolmačenja sicer morda spodbujajo navidezno zavest modernizma, ne pa tudi sreče v svetu. Skupnosti, ki od tega vzorca odstopajo, so seveda, ne samo možne, ampak tudi vse pogostejše in, za moj občutek, posredno, preko zanemarjanja in obdavčenja normalne zakonske zveze med moškim in žensko, družbeno celo spodbujene. Po mojem globokem prepričanju, pa žal ne predstavljajo možnega optimuma sinergij človeških lastnosti, zato ustvarjajo družbeni primanjkljaj, ki se tudi dejansko kaže v naraščajočem nezadovoljstvu z lastnim življenjem in družbo nasploh, razvajenosti, velikih pričakovanjih in romantičnih predstavah, ki jih realnost prehitro postavi na mrzla tla v smrdljivi in natrpani hlev namesto na mehki mahec jaslic pod smrečico v topli dnevni sobi. Ljudje, ki pridejo iz družin s primanjkljajem, so prenašalci primanjkljaja, ki ga je v poznejših obdobjih težko ali nemogoče nadoknaditi. Kdor to skuša, si nabere frustracij, ki vplivajo na funkcioniranje tistega, kar je ustvaril sam. Veliko bolje je, če se tega zavedajo in s tem živijo.
Pa, ne bom več veliko o tem … vsak ve zase in sliši se do kraja obrabljeno, vendar bi vsakdo, preden naredi kaj v škodo svoji družini, moral imeti pred očmi dejstvo, da s posledicami svojih ravnanj lahko zaznamuje več generacij in ne zgolj svojega trenutnega partnerja.
Stari so poznali svet in ljudi bolje od nas. Njihovi možgani še niso bili kandirani, tako kakor naši. Vedeli so kaj je bistveno za zadovoljstvo človeka in zdrav razvoj družbe. Poznali so pravo vsebino človeških in družbenih odnosov in se niso dušili v poplavah nepotrebnosti, kiča ali iluzij, ki obdajajo naše življenje. Verjeli so v Boga in znali postaviti človeka na pravo mesto.
Ne morda na prvo ali drugo … zgolj na pravo.
Tja kamor tudi sodi. V družino.

Mir in veselje ... 011

Dvajset let krize na sto let podlage

Vsi so tako strašno resni in "odgovorni". Govorijo predvsem o težavah, o krizi, o neenotnosti, različnih pogledih na vse živo … Razbili so samo en kozarec, pa še tega verjetno po nerodnosti, namesto od veselja.
Ko sem to poslušal, sem prišel na idejo; kako neki bi zgledalo, če bi na primer te iste goste in še katerega, namesto v studiu, snemali kar v gostilni ob, recimo: vinčku, kolinah in harmoniki.
Mislim, da bi se slej, ko prej razvedrili in z nasmehi obujali prijetne ali manj prijetne spomine, si povedali kakšno anekdoto in se potrudili za prijetno vzdušje. Enak model bi potem lahko porabili še za zaključek političnega leta. Namesto tiskovne konference bi naredili kar nekakšen mini resničnostni show, v katerem bi, na primer, v živo prenašali zaključno parlamentarno zabavo ali after party po proslavi Dneva samostojnosti in enotnosti. Če seveda sploh imajo kakšno zabavo in kakšen a. p.. Dvomim. Verjetno vsi stečejo nekam, kjer se lahko v miru jezijo drug na drugega.
Po svoje bi bilo to pošteno. Celo leto poslušamo in gledamo prepričevanje že prepričanih ali prazne poglede v napol praznih dvoranah in prav bi bilo, da se za zaključek vsaj razvedrimo skupaj. Tudi mi smo nekakšen del te zadeve in očitno celo tako zelo pomemben, da nas, vsake toliko časa, resda bolj slabe volje - a vseeno, celo vprašajo za mnenje. Pokažite nam še kaj iskrenega veselja, ne samo škandalov.
No … šalo na stran, dejstvo je, da smo pri proslavljanju državnih praznikov tako zategnjeni kot da nam ostane samo še kakšen dan življenja in smo, namesto da bi ga žurali, prišli k notarju na slavnostni podpis oporoke. Namesto čestitk in nasmeškov pa: "Ali smo se za to borili?"
Seveda, točno za to smo se borili. Za kaj pa drugega? Kaj pa nam manjka? Komu pa je bilo Jugoslaviji boljše, kot mu je zdaj v Slovenji? Meni prav gotovo ne-, pa nimam nič več, kakor velika večina tistih med katerimi sem. Seveda je treba skušati odmisliti leta, ki so vmes minila. Ta bi pa minila v vsakem primeru. Če kdo ne razume od kje smo ušli, potem naj si privošči kakšno balkansko turnejo in mu bo kmalu jasno.
Slovenija je verjetno naredila zdaleč največ in najboljše, kar se je dalo, očitno pa so nekateri pričakovali, da bomo kar preskočili tiste, ki so tako funkcionirali že petdeset let pred nami. To pa ne gre kar tako, dragi moji. Tisti, ki so pred nami, so pač to že toliko dlje delali in živeli v podobnih krizah. Odgovornosti zase in za svojo skupnost se je treba naučiti, prav tako kakor hoje ali govora. Ne gre drugače. Tu ni bližnjic.
Všeč so mi zakonske primerjave dr. Capudra. "To je tako kot poročni dan, drugi dan je treba živeti in delati naprej" – seveda, odgovornost je samo še večja. In po dvajsetih letih poroke? Nobenih drugih garancij nimaš, da boš poročen še dvajset let, razen dvajset let izkušenj. Lahko stokaš in razmišljaš, če pa potegneš črto, pa ti ne ostane drugega, kot da si vesel vsega kar imaš in prosiš Boga, da ti še tega ne bi prehitro vzel.
Tudi veselja nad uspehi in hvaležnosti za tisto, kar smo dosegli in doživeli, se bomo morali še naučiti. Saj smo nekoč že znali, pa so nas potem prepričali, da: "Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!"
In si jo tudi piše sam. Pa ne samo pisal, še odsedel jo bo sam.
Mislim, da so takrat, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita, zvonili v cerkvi.
Letos tega nisem slišal … škoda.

Hitri požirki ministra Henrika

Kar odstopil je.
Niti toliko veselja ni privoščil novinarjem, da bi ga vsaj malo povaljali po drobtinah, preden ga denejo v olje. Po moje se niti strezniti ni imel čas, ko se je že odločil. Ali pa se je morda kdo drug namesto njega? Vragsigavedi.
Kar se mene tiče, bi se mirne duše lahko vsaj naspal in potem razmislil. Svet se tačas prav gotovo ne bi podrl.
Da se razumemo-, nimam namena zagovarjati pijanih šoferjev, vendar resnično nisem prepričan, da je bil takšen razplet neizogiben. Kar se je zgodilo se je pač zgodilo, preveč je spil in dobili so ga. Ni prvi in tudi zadnji ne. Sledijo pike in sodnik ...
Ne vem, zakaj bi moral človek zaradi tega kar pustiti službo, in to ne kakršnokoli, ampak eno najodgovornejših v državi.
In za nameček mu potem čestita še slavni pijani šofer, ki je hkrati tudi prijatelj korupcije in še osebni prijatelj samega Prijatelja. Pa ga še nikoli nisem slišal javno razmišljljati o svojem odstopu.
Morda se že za to splača biti minister. Potem lahko vsaj spektakularno odstopiš ...

Veliki brat je končno le šou …

Skoraj me je malo sram priznati, da sem spremljal dogajanje-, no ja, … resda na pol in seveda zgolj iz želje po miru v svetu. Da ne bo zvenelo preskromno, naj povem, da je bila to v bistvu prostovoljna žrtev-, zato da sem se pač imel kaj pogovarjati. In to s kom drugim, kot predvsem z udeleženci lastnega resničnostnega šova, ki se ne morejo, oziroma ne želijo, upirati čarom kukanja v življenja ljudi, ki pravzaprav niso nič drugačni od njih samih. Dobra dva meseca smo se torej skušali, bolj ali manj, skupinsko in zavzeto, kratkočasiti z gledanjem čez sosedov plot. Mislim, da smo se zedinili vsaj v enem, in sicer, da so slavni, ki so večinoma postali to šele zdaj, dejansko ravno takšni konglomerati srčkov in gravžev, kot kdorkoli od nas. No, praktično gledano je seveda dosti bolje, da se kregajo pri njih, kot pri nas, drugega posebnega zadoščenja pa iz hiše "mnogih dimov", ni bilo pričakovati. V rahlo obupnem poskusu, da bi videno in doživeto nadgradil še s količkaj smiselno in vredno vsebinsko infrastrukturo, pa mi je nekaj okoliščin le pritegnilo pozornost.
Ena od razmisleka vrednih vsebin BB mineštre, ob vseh nasladah, ki smo jih doživeli z soočenji bolj ali manj težkih značajev, spremljanjem prehranskih vojn in nikotinskih delirijev, perverznim seciranjem nekega propadlega zakona ter ne nazadnje, odštekano obljubo novega, je, na primer lahko tudi vprašanje, na čem je pravzaprav pri takšnem bizarnem performansu, oh ali sploh lahko poudarek? Na slavohlepju, torej nedefiniranem a močnem individualnem egu ali morda resnični tekmovalnosti in potegovanju za nagrado.
Izmazati bi se dalo sicer tudi z "vsakega nekaj" ali "kakor za koga", to je verjetno še najbližje poštenemu odgovoru, vendar je vprašanje vseeno preveč zabavno, da bi si ga kar tako, mimo prebave, pustili odplaknili v tok pozabe.
Težnja po osebni uveljavitvi je gotovo zelo pomembna in pri tistih, ki se odločijo za sodelovanje v takšni igri, verjetno tudi ključna. Drugače si je namreč težko predstavljati, da bi se kdorkoli, slaven ali ne, iz čistega dolgočasja odločil za ekshibicionizem, ki dejansko terja svojo žrtev-, ob pičlem in oddaljenem upanju za zmago. Sodelovanje v resničnostnem šovu, za udeležence, vsekakor ni zgolj zabavno nedeljsko popoldne v družbi prijateljev in verjetno predstavlja neprimerljivo izjemo v posameznikovem življenju. Kdor gre noter, prav gotovo ve, da lahko pride med stanovalci, ki so se prisiljeni obsedeno ukvarjati drug z drugim, do strupenih konfliktov in ponižujočih situacij, ki so s strani producentov bržkone zaželene in celo sprovocirane.
Gre za v celofan zavito analogijo zapora, kjer je vsak vsakemu sovražnik, na drugi strani pa prisiljen sobivati in sodelovati z vsemi. Vodilna ideja pestrosti dogajanja je sadistično zatiranje lastne osebnosti na račun pre-živetja v čudaškem okolju, ki se pokorava še bolj čudaškim in stalno spreminjajočim se pravilom. Nekakšno izzivanje refleksa samoobvladovanja ob stalnem pritisku na osebno integriteto. Princip razvoja dogodkov izhaja iz agresije na osebnost, ki s tem, ko je izpostavljena izrazito stresni situaciji tipa "več mačk v tesni škatli", hitro razpade na praelemente preživetja, vodenja in sodelovanja. Komunikacija in sobivanje slej ko prej postane izraz primarnih doživljanj in potroši vso izolativno sposobnost priučenega-, na primer bontona, če ga je seveda kaj bilo, žal pa tudi osebne distance. Skratka – slej ko prej, vsak pokaže kaj je in kaj ni. Seveda s poudarkom na ni. Zavezništva so navidezna in namenjena zgolj vzpostavljanju interesnih povezav znotraj skupine, medtem ko se navzven kažejo predvsem kot poniglavo zarotništvo.
Usodna privlačnost razvoja dogodkov na katero padajo zunanji opazovalci, seveda izhaja iz neke primarne voajerske podstati, ki jo vsaj malo imamo vsi, po mojem mnenju pa tudi iz karikature, ki jo takšno, dobesedno - notranje obremenjeno stanje, predstavlja naši pravi in vsakdanji resničnosti. Gledamo, kaj se dogaja noter, kljub temu, da morda ne živimo skoraj nič drugače. Vloge bi se lahko tudi zamenjale. Veliki brat bi zlahka postal tudi naš pravi brat, ki zaprt v izoliranem okolju kopalnice kuka skozi ključavnico naše dnevne sobe in v predstavi vsaj toliko "uživa", kakor mi. Glavni igralci smo bržkone sami, ker se v tistih, ki so noter, najdemo ali zgolj zaslutimo in skozi njihove reakcije slišimo lastne odgovore. Gledamo druge - vidimo sebe.
Recept za zmago v predstavi je analogen receptu preživetja v vsakdanjih situacijah: premikaj se počasi in s kar najmanj tveganja. Torej, z vožnjo pri nizkih vrtljajih; čustveno varčno in z rahlo, vsaj navidezno zaskrbljenostjo za okolje.

No ja … če je noter le preveč strupen zrak, je najbrž vseeno bolj zdravo vsaj kaditi zunaj …

"Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?"

Kaj neki je v človeku, da sploh kaj pričakuje? Tudi če bi zdajle nekdo, ki bi mu verjeli, prišel in rekel: "Glejte, ničesar ni tam čez, ne nebes in ne pekla, nihče ne čaka na vas in to življenje je edino, ki ga imate. Vsa vera in kar se pač greste, je izmišljotina, ki so jo sanjači in koristolovci zgradili skozi tisočletja, naivneži pa ohranili", bi zagotovo ne izgubili pričakovanj. Saj, resnici na ljubo, nam to razlagajo in dokazujejo že vsaj toliko časa, kot obstaja vera. To pa seveda ni samo od časa našega Gospoda naprej, ampak že veliko, veliko dlje.

Pričakovanja bi ostala in hrepenenja prav tako. Ostala bi tako, kot bi ostali mi – pričakovanja niso vezana na to, kar nas predstavlja na svetu. Pričakovanja so del širšega, nečesa kar smo prejeli in kar bomo oddali. Zajemajo iz neskončnosti in ne rabijo natančnih kemijskih in fizikalnih okoliščin za razvoj. Telesa so nam podarjena, pričakovanja pa so snov iz katere je zgrajena človeškost. Ne morda iz aminokislin-, te so tudi v travi ...
Vera je dejansko zunanji izraz temeljne človekove nagnjenosti k iskanju končne rešitev in življenjske gotovosti. Človeka brez tega ni. Vse lahko tudi zanikaš-, morda je to še najlažje, vendar je tako, kakor da bi zanikal tisto, kar imaš znotraj svoje kože-, saj se ne vidi … če odpreš – kvečjemu uničiš. Kakor telo zavzema nek prostor, tudi ni človeka brez duha in ne duha brez iskanja. To je zame dokaz Božje navzočnosti. Zakaj neki bi karkoli iskal ali pričakoval, če sploh ne vem kaj in nimam nič od tega? Tega se nisem naučil pri verouku ali pri maši. To je v meni od nekdaj. Osnovni genetski zapis moje duševne kode. Bog mi daje moč in uvid, da to prepoznavam in presenetljivo dobro se  ujema s tistim, kar si predstavljam in slišim.
Ko spoznavam Boga, iščem njegovo podobo v sebi, ko spoznavam ljudi, iščem Božjo podobo v drugih. Bog je vse tisto, kar ni ta svet, vse kar temu svetu še manjka do popolnosti.
In manjka mu veliko … morda čedalje več ... morda vse.

Janez je vprašal ali naj še čaka ali pa je že On tisti, ki ga pričakujejo. Jezus ni odgovoril določeno-, kot, da noče biti sam svoj glasnik. Povedal je kaj se mu dogaja, ni pa hotel posegati v pričakovanja. Ta so Božja in takšna naj ostanejo.
Tudi sedaj je tako, pričakovanja ostajajo in Bog deluje kot takrat. Ali je vse tisto po čemer hrepenimo tudi resnični izraz Božje volje ne bomo izvedeli. Bog je pričakovanja dal in pustil. Po svoje je vplival na njih, vendar skoraj nikoli tako kot so pričakovali. Zaloga njegovih "orodij in orožij" je pač neizmerna.

Popolnosti ne moreš razložiti z nepopolnostjo, kot tudi smisla ne smeš enačiti s tem, kar si sam … največ kar premoreš, je zgolj majhen drobec tistega, kar sploh je …

Gospod, še vedno čakamo. Ali si ti tisti?

Burek? Ne, hvala!

Koalicija mi je pisala, da si zaslužim boljši program … mogoče res, čeprav ne vem, kaj naj bi se izboljšalo.

Na televiziji gledam, v glavnem skoraj samo poročila in to že desetletja RTV Slovenija. Z njimi sem odrasel in še vedno se mi zdijo povsem v redu. Več poslušam radio, in sicer SLO Prvi. Tudi s tem sem odrasel in zdi se mi celo zelo v redu. Vsi, ki jih poznam lahko izbirajo med vsaj 40-50 različnimi TV programi, ali pa sploh ne gledajo televizije, ker jim računalnik predstavlja okno v svet.

Skratka, že leta mi ni nihče potožil, da morda nima kaj gledati.

Da bi me prepričali nasprotno, so nenadoma, ob vsesplošnem zategovanju pasov, zdaj pripravljeni potrošiti celo štiri milijone evrov.

Torej mora biti pa res nekaj pomembnega …

Da bi si potešil radovednost in se odgovorno pripravil na glasovanje, sem primerjal besedili aktualnega ZRTVS-1 in novega predloga ZRTVS-2, vendar pri najboljši volji ne najdem prepričljivega dokaza, da bi lahko verjel tistemu v kar me prepričujejo, torej, da bo program boljši ali pa, da bi se sploh splačalo tako veličastno spreminjati nek zakon.

Praktično se ne spreminja nič bistvenega, kar bi sploh lahko opravičevalo referendum.

Opazil sem pa razliko, ki me tako zelo moti, da bom definitivno glasoval proti predlogu.

V prvem členu sedaj veljavnega zakona je namreč navedeno naslednje poslanstvo RTV Slovenija:

Radiotelevizija Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, določeno s tem zakonom, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, ter druge dejavnosti v skladu s tem zakonom in Statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev.

V drugem členu predloga novega zakona pa je navedeno naslednje dopolnjeno poslanstvo RTV Slovenija:

RTV Slovenija je samostojna pravna oseba javnega prava posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. RTV Slovenija z opravljanjem javne službe, določene s tem zakonom, zagotavlja širok nabor vsebin, programov in storitev ter kakovostno in raznoliko ponudbo in dostop širše javnosti do teh vsebin, programov in storitev, brez diskriminacije in na temelju enakih možnosti, prek različnih prenosnih poti, s ciljem izpolnjevanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb prebivalcev in prebivalk Republike Slovenije, državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, pripadnikov narodnih skupnosti republik nekdanje Jugoslavije (Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov), pripadnikov drugih narodnih in etničnih skupnosti v Republiki Sloveniji in zagotavljanja pluralizma, vključno s kulturno in jezikovno raznolikostjo, ter drugih dejavnosti v skladu s tem zakonom in statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev.

Se opravičujem zagovornikom "multi-kulti", vendar, če za koga predstavlja izboljšavo programskih vsebin RTV Slovenija, uvedba "jezikovne raznolikosti", ki bo "izpolnjevala demokratične, socialne in kulturne potrebe Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov", potem takšne RTV jaz seveda ne potrebujem.

Plačevati jo bom pa tako ali tako moral, po starem ali pa po novem. 



Digitalni december

Adventno branje razkritih diplomatskih dokumentov se je šele prav začelo, pa se že vse trese …
Eni se zgražajo, drugi iščejo izgovore, tretji pa zgolj zdolgočaseni ugotavljajo, da so vse to že zdavnaj vedeli, zdaj se jim je torej samo še potrdilo.
Zadeva ni enostavna in v osnovi ponižujoča. Ponižujoča za vse, zlasti pa za najbolj demokratično, napredno, svobodno in kajpada, pošteno družbo na svetu, ki je pokazala "posrane gate".
In to je hudo, res hudo.
Ponos najbolj pokončnih zemljanov je tako zelo ranjen, da se nekaterim tudi javne grožnje s smrtjo ne zdijo več neprimerne.
Globalni trg je več kot očitno zajel tudi diplomatsko obrt in cena političnih izjav je čez noč drastično padla. Izkazalo se je namreč, da se na mednarodnem parketu sicer vsak lahko petelini po svoje, vse skupaj pa je v bistvu en velik bolšnjak. Tisti ki tam krošnjarijo, več kot očitno ukrepajo po "občutku" in razmišljanje o posledicah prepuščajo tistim, ki bodo prišli za njimi. Seveda pa, pri dvojnih agentih, kar diplomati po definiciji so, nikoli ne veš natanko ali so ga v dvigalu spustili nalašč ali pa se je pač zgodilo …
Kdo bo iz zgodbe in njenih nadaljevanj izplenil več ali sploh kaj, bomo seveda še videli. Iz tega kar je zaenkrat pricurljalo, pa je razbrati, da je med opazne akterje planetarne blamaže junaško zakoračil tudi naš aktualni premier, ki je imel 30. decembra lani očitno pred-silvesterski navdih diplomatske podjetnosti.
Varčen, kot je, je šel na kosilo k Rusom in potem zavil še na drink k Američanom ter pri slednjih očitno tudi veliko klepetal …
Jako zanimivo bi znalo biti branje tega-dnevne ruske depeše in nenazadnje še informacija o tem, na ozemlju katere države se je zmagoviti večer končal …

Kakorkoli, upam, da B. P. tistega dne vsaj vozil ni sam in ogrožal še promet … za en dan je bilo podvigov dovolj … pribarantal nam je vojaško ladjo in kupil še nuklearko s teroristom vred …

Mucek, po potrebi, pride tudi pa po kablu.

Naturalije

Wikileaks je razkril zanimivo poslovno priložnost, ki je naša Vlada (verjetno) še ni izkoristila. Nekateri sicer namigujejo, da je resnica pravzaprav ravno obratna, vsekakor pa gre za blagovno menjavo.
Mi prevzamemo enega nebodigatreba "guntanamca" in predsednik se bo lahko rokoval z samim B. O. ter mu mimogrede rekel "havdujudu" ali kaj podobnega …
Skupinska slika je menda vključena …

Dress code: orange.

Vsaka rani, le zadnja ubije …

ura namreč … slišal sem, da so takšen napis imeli menihi na veliki samostanski uri.
Ob bližajočem se prihodu in prvi svečki, bi me lahko verjetno nagovorilo tudi kaj bolj svetlega-, vendar tudi to ni tako žalostno. Zakaj bi pa bilo? Tako pač je-, dejstvo, ki se mu ne bomo izognili. Svetli čas teme …
Če so ljudje upanja, pod tem geslom iskali smisel življenja, zakaj bi ga ne mogel še jaz?
Pričakovanje je pravi in resnični obraz upanja. Kaj naj bi sploh pričakoval, če ne upam-, če ne verjamem ali verujem? Brez vere pričakujem kvečjemu tisto, kar je-, trenutno sicer morda ne pri meni, vendar vseeno v življenju in na svetu. Pričakovanja brez vere prav tako ogrejejo, vendar le plitvo, malovredno-, obsojeno na ta čas in prostor. Zlahka začnejo dolgočasiti ali celo presedati. Vsaj meni.
Pričakujem Njega.
Tistega, ki bo spet zbral moje koščke, ki sem jim vse leto izgubljal in me sestavil. Nekaj jih je odpadlo samih, ker so se razrahljali in jih ni nič več vezalo name, drugo je ostalo na tleh po trkih. Nekaj jih je bilo. Vsak je kaj odnesel, odtrgal. Kos tu, kos tam …
Šlo je sicer naprej, vendar je marsikaj obležalo povoženo.
Grem nekam … naprej, čeprav bi bilo verjetno bolje obstati in zbrati tisto kar je. Ne vem, če se sploh še splača kam hiteti – tam itak verjetno ni nič. Kar je, je tukaj ali pa sploh nikjer.
Pričakovanje je seme novega življenja, nove moči in svetlobe, ki bo presijala to majhno in tesno sobico. Prišla bo skupaj z ljubeznijo in toplino ter napolnila vse kotičke. Iztisnila bo iz njih vse staro in zatohlo ter odprla prašna okenca.
Gospod, pripravi me nase …

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti. (F. Balantič)

Vzela jih je megla ...

Včerajšnja tragedija, poleg vsega, na kar "službe" tako rade valijo krivdo, kaže še na nekaj, kar je zame morda celo pomembnejše od zimskih gum ali "razmeram prilagojene hitrosti". Gre za dejstvo, da te na naši konkretni dolenjki nihče ne opozori na morebitne pojave zastojev ali nevarnosti naleta. Kljub pregrešno dragim avto-cestam, ki jih bodo plačevali še tisti, ki se še rodili niso in planetarnim študijam o sistemih cestninjenja, še vedno ne premoremo varnostnega sistema, ki bi nemudoma opozoril tiste, ki s 150 km/h drvijo proti pasovom megle ali zaustavljeni koloni, da naj, za bogasvetega zmanjšajo hitrost, da ne bodo pobili sebe in tistih, ki so "kr tko nek", pač morali ustaviti.
Tam imamo na primer nov asfalt in nove protihrupne ograje, nikjer od Ljubljane dol pa ni semaforjev ali opozorilnih displejev, ki bi pravi čas začeli utripati v takšnih primerih.
Zgradili so nam dirkališča in prodajajo nam dirkalnike, mi pa žal še vedno nismo uspeli razviti reakcijskih časov kot jih imajo vozniki F1 ... razumite nas, ne moremo tako hitro, morda jih še bomo ... če bomo le preživeli to zimo ...

Naredi se lahkega

Včasih si želim razmišljati, ne da bi mislil in verjetno celo pisati, ne da bi razmišljal. Kar tako, v prostem teku … navzdol po klancu, brez poganjanja in z odpeto srajco. Težke teme hitreje trošijo baterije in zabijanje z avtomobilčki v usojenem nam lunaparku, še bolj. Kdor koplje, se utrudi …
Pa kljub vsemu … Nekje je morda res vse povezano-, prav, kar naj bo. Nekoč se je menda res vse skupaj začelo-, seveda, kako bi drugače sploh kaj bilo? In glej ga zlomka, v neki točki se bo baje tudi vse skupaj končalo-, tudi prav? Kar naj se-, prosim, ali lahko morda storim kaj proti temu?
Možgani niso plug, ki ga zabiješ v zemljo in nekam vlečeš. Železo odskakuje in hrešči, kamni pokajo in skačejo iz tal. Tako … nekako surovo in del kraljestva resničnosti …
Ali pa … konji napenjajo mišice in njihova koža postaja vse svetlejša od znoja. Toplota puhti za njimi, kot dim v hladnem jesenskem zraku. Saj res – kdo ve, zakaj imajo konji tako kratko in gladko dlako? Ko jih božaš, čutiš toplo vlago na mokri koži in drget mišic, ki se sproščajo po naporu. Konji so tako … nabiti z življenjem, kot ustvarjeni za akcijo. Potrebujejo akcijo.
Tudi možgane je treba kdaj pustiti, da se zdirjajo. Naj vijugajo tam po travnikih, da zemlja brizga izpod kopit in veter mrši grivo. Vzpenjajo naj se na zadnje noge in hrzajo v hladno sonce, brcajo v zrak in se valjajo po steptani zemlji. Spočijejo se tako da dirjajo. Prosto, brez jermenov, sedel, stremen ali jezdecev. Potem so spet dovolj krotki za pod zadnjico, za v voz ali pred plug.
Včasih si samo zaželim misli, ki se ne bi trudile le nekam zavrtati, ampak bi se samo malo odbijale, tako kakor gladek kamen od gladine. Naj kar zdrsnejo, splavajo čez in pohitijo naprej. Zakaj bi se morale nenehno ustavljati, plužiti in trudoma še bolj zapletati.
Lahke misli potrebujejo lahke značaje-, takšne, ki se ne žrejo, ki stalno ne prežijo na priložnosti ampak jim puščajo pobudo. Lahek izbor ni za tiste, ki trudoma planirajo ali pa se krčevito bojijo tega, še bolj pa prihodnjega doživljanja.
Trenutki brezskrbnosti so v resnici trenutki poguma-, občutki prostosti pa le občutki pre-prostosti.
Bodi prost-, zato bodi raje pre-prost.

Kar ugasnite ...

Stavkovna grožnja šoštanjskih energetikov je nekaj najbolj čudaškega, za kar sem letos sploh slišal. Medtem ko Vegradovi zidarji, kakšen kilometer stran, protestirajo za kruh, ki so ga že zaslužili, pa jim ga ne dajo, se odlično in zanesljivo plačana delavska elita bojuje za svoje politične pravice in to celo s takšnimi ultimati, kot je "tebi nič, meni nič" izpad tretjine proizvodnje celotne slovenske energetike.
In to zato, ker so jim lastniki zamenjali direktorja, s katerim niso bili zadovoljni.
Ne vem ... ali morda ne živimo v isti državi?
Pa kaj potem, če so ga zamenjali, zamenjali so jih že malo morje, pa vseeno živimo ... Rotnik prav gotovo ni postavil TEŠ, pravzaprav se je že pojavil v nekih zgodbicah po katerih bi lahko snemali filme in tudi njegov prispevek k gradnji B6 bo morda še kdaj prispeval tudi k sodni praksi. Vsaj na računskem sodišču, če že ne na pravem.
Skratka, dragi TEŠ-ovci, če se boste predolgo jezili za prazen nič in ugašali svoje kotle, bomo morda celo pogruntali, da imamo lahko cenejšo elektriko, vsekakor ba boljši zrak, brez vseh vaših blokov, ne samo šestega.

Zadnji zahod

Valeriu je vnovič stopil do vogala in pogledal proti nasipu. Vojak je šel zdaj na drugo stran, proti nekakšnemu balkonu z nadstreškom, ki se je slabo videl v senci pod reflektorji, uperjenimi v njegovo smer. Zaradi močne nasprotne svetlobe, Valeriu ni mogel točno videti, kaj stražar ta trenutek počne, slišal je korake na jeklenih stopnicah, zato je predvideval, da se vzpenja na podest. Stopil je nazaj h kolegom in jim rekel, da je zdaj stražar na levi strani in da bi se morda splačalo poskusiti po desni. Že prej so se odločili, da gredo vsi skupaj, ker bo tako trajalo manj časa in ker je stražar zdaj zaenkrat še sam, nihče pa ne ve, kdaj dobi izmeno.
Stekli so od zapuščene hiše proti nizkemu grmovju, stran od stražarskega mesta in se za trenutek potuhnili za grmom. Potem so na znak vstali in stekli po pokošeni brežini na vrh nasipa. Tekli so na vso moč in hitro pretekli nasip. Tisti spredaj, med katerimi je bil tudi Traian, so bili že na pobočju na drugi strani, Valeriu in še eden pa sta bila par metrov zadaj.
"Stoj!"
Krik je zmotil nočni mir, kot jelenov ruk, ki ga je Valeriu dobro poznal iz svojih Karpatov, se odbil od gozda na italijanski strani ter čez trenutek skočil nazaj čez nočno pokrajino.
Mirko se je v trenutku zdramil iz sladkih sanj in ko je zagledal postavice, ki so tekle čez greben, ga je do dna duše spreletela nerazumljiva togota. Videl je sovražnike, ki hočejo pokvariti njegove sanje, ga ločiti od Slavke in mu še oddaljiti vse, po čemer tako hrepeni.
"Pa, kud češ, majku ti jebem!", je stisnil iz sebe.
Hipoma in popolnoma samodejno, kot na strelišču je z vajeno kretnjo snel puško z ramena, odpel varovalo in jo repetiral.
Še enkrat je hitro zavpil "Stoj!" in medtem že prislonil oko na daljnogled. Begunci so bili oddaljeni kakšnih dvesto metrov in v okularju je že videl zadnjo postavico, ki je tekla proti gozdu, v smeri nekoliko stran od njega. Merilni križec je ustavil za eno širino telesa naprej, točno tako, kot so se učili ter rahlo upognil prst na sprožilcu.
Valeriu je tekel kot za žogo na tekmi. Vedel je, da je že na italijanski strani in gnalo ga je prepričanje, da je rešen. V sebi je že čutil olajšanje. Bil je še kakšnih trideset metrov od gozda in že je videl, kako se bo vrgel v podrast ter smejal od veselja, da mu je uspelo.
Nenadoma ga je udarilo v ledja, kot bi ga zadela žoga … opotekel se je ter izgubil ravnotežje. Potem je zaslišal strel … Spreletelo ga je do kosti: "Saj ne more biti res … prekleto, stokrat prekleto … to ne more biti res!"
Z obrazom navzdol je padel na sveže pokošeno travno strnišče in v usta se mu je zabila zemlja. Zgrabila ga je panika in z rokama je šel podse, pod trebuh. Vse je mokro, toplo in dlani so se kar izgubile v toplo in vlažno mehkobo, ki se je iztresala iz njega … Začelo ga je strašno boleti, trebuh, pljuča … "Ne, ne … ne še, ne, še … on ne še ne sme umreti … ne … Kje je Traian? Mama, mamaaa, … aaaa …aaa .."

Milan je stopil iz policijske stoenke pred karavlo in podporočnik mu je salutiral v pozdrav. Letos se še nista videla, pa tudi sicer na tem delu meje do sedaj ni bilo problemov. Par let nazaj je menda nek vojak posilil neko prizadeto dekle iz vasi, vendar se ni nikoli točno izvedelo za kaj se gre. Menda se je potem končalo z nekakšno odškodnino ...
Bil je preiskovalni sodnik in član komisije, ki je pisala zapisnike o incidentih na meji z Italijo. Zraven je bil verjetno zato, ker je bil rezervni oficir in baje so ga za to predlagali v Ljubljani. To mu tudi ni bilo težko, ker mu je bila vojska blizu. Kako tudi ne, saj je bil oče oficir in v raznih kasarnah po Jugoslaviji je Milanček preživel pol svojega otroštva. Oče, ki je bil sicer doma iz Gospića, je služboval od Kičeva do Kopra in družina se je povsod selila z njim ter nazadnje ustalila na slovenski obali, kjer je tudi dočakal penzijo. Milan je tudi sam nekoč želel v vojaško šolo, vendar je, zanimivo, prav oče temu najbolj nasprotoval, češ, da je dovolj brihten za kaj boljšega od armije. Potem je doštudiral pravo in začel na sodišču v Kopru. Globoko v sebi je bil prepričan, da je prav JLA tista glavna vez med narodi v zvezni socialistični državi. Zato je tudi za vse incidente na meji krivil predvsem zahodne imperialiste, ki s svojo propagando in cenenim potrošništvom zastrupljajo pošteno mladino na vzhodu. Po njegovem mnenju, ki ga je sicer rad glasno delil v krogu kolegov in znancev, bi bilo treba vse te pro-zahodnjake, mirovnike ter šiptarske in hrvaške nacionaliste, ki so zdaj po Titovi smrti spet razširili krila, likvidirati ali pa spraviti na Goli, da bi bil spet mir, tako gre pa vse v vražjo mater. Pogosto je izjavljal da "na svetu ni nobenega pravega reda več, tu na meji pa čedalje več golazni, ki rine čez, da se potem kapitalistom proda za par lir. Današnja mladina sploh ne razume kaj imamo, ko imamo socializem in dovolj kruha za vse. Ti bedaki zdaj pa poslušajo samo ameriško muziko in sanjajo, da mercedesi na oni strani meje kar sami padajo z neba. Zdajšnja politika pa vse to še podpira s tem, da se srečuje z kapitalisti in jih vabi k nam. Tisti pobi, ki so prijeli leta 45 stvari v roke, bi morali priti nazaj, pa bi bilo vse drugače."
"Zdravo Aco, káko si?", je rekel oficirju med stiskom roke in se mu nasmehnil. Acota je poznal že iz otroštva, z očetom sta nekaj časa celo delal skupaj v Kopru, potem pa je oče šel v penzijo , Aco pa na karavlo. "Pa evo Miki, opet pizdarija …", mu je odvrnil oficir in se za trenutek nasmehnil.
"Ma ajde, ne sekiraj se, sve čemo srediti. Gdje imaš taj leš?", je Milan sproščeno odvrnil.
Šla sta v garažo, kjer je na plastični foliji na tleh ležalo truplo, pokrito z maskirnim šotorskim krilom. Aco ga je odgrnil in Milan se je presenečeno zdrzni: " Boga ti, dobro ste ga probušili … a šta je to bilo?" Aco mu je potem povedal, kaj se je dogajalo ponoči. Povedal je, da ga je vojak zadel pri begu, na italijanski strani in da so tako oni kot Italijani takoj dvignili alarm. Bila je skupina Romunov, ki so jih Italijani potem polovili in med njimi je bil menda tudi brat ubitega. Papirje so mu pobrali Italijani, Romunov pa nam ne nameravajo vračati, ker so takoj zaprosili za azil. Aco in italijanski mejni komandir sta se menda, še ponoči, takoj po dogodku, srečala na meji in Italijan je rekel naj pridejo na njihovo stran po truplo ter ga spravijo nazaj v Jugoslavijo, ker bodo drugače oni klicali novinarje in bo državno sranje. Naši so potem to tudi storili.
Milan je vprašal, če si je zdravnik že ogledal truplo, Aco pa je rekel, da še ne, pa tudi videti nima kaj. Človek je bil zadet od zadaj z razdalje več kot dvesto metrov in črevesje mu je vrglo ven. Kakšno minuto je še vpil, ko so prišli Italijani do njega, čez kakšnih deset minut, pa je bil menda že mrtev.
Milan je potem šel na podest pogledat teren in Aco je gor poklical tudi Mirkota. Milan je bil presenečen nad razdaljo, s katere je Mirko zadel in mu čestital. Rekel je, da bo v poročilu, ki ga mora napisati za Beograd, omenil njegovo odločnost in ga predlagal za odlikovanje ter poseben nagradni dopust ali pa predčasno izpustitev iz vojske. Povedal mu je še, da je ponosen, da našo domovino varujejo tako odločni in predani fantje ter da je tu čutiti pravi partizanski duh, s katerim so nam naši borci nekoč izborili svobodo.
Ko sta z Acom ostala sama, ga je ta vprašal še kaj naj naredi s truplom. Milan je rekel, da naj še počaka do večera. Morda bo zdravnik še prišel pogledat, če pa ne, ga naj pa ponoči vseeno odpeljejo na pokopališče v Šempeter in ga pokopljejo ob zidu. Tako je lani naredil tudi Mijo, ko so njegovi počili tistega Šiptarja v Mirnu.
Ko sta se poslovila mu je še rekel: "Aco, ne brini i ne kompliciraj, u ovoj vručini ne možeš više čekati s ovim lešem. Uradi, kako ti kažem i šuti. Niko te neče ništa ni pitati. Boli te klinac, jedan Rumun više ili manje. Momcima koji če ga sahranit, obećaj nagradni i idemo dalje."

Prvi zahod

Valeriu se je s hrbtom tesno stisnil k steni opuščene železničarske hiše v Vrtojbi in pogledal okrog vogala proti nizkemu temenu širokega grebena, ki je predstavljal mejo med Jugoslavijo in Italijo. Hlad in hrapava površina sta mu prijetno pobožali prepoten hrbet in ga malce zdramili. Bilo je poletje in kljub pozni nočni uri je bil zrak še ves razgret in brenčeč od škržatov. Iz travnikov na italijanski strani je prineslo vonj po pokošenem senu in pri srcu ga je nekoliko streslo. V njegovi vasi, tam pod romunskimi hribi, zdaj ravno tako diši.

V soju reflektorjev, ki so osvetljevali greben je opazil vojaka, ki je počasi in enolično, kot kakšna lutka, stopal po vrhu. Kratkočasil se je tako, da je v ritmu hoje poudarjeno in izmenjaje, naprej pomikal rameni, kar je Valeria spominjalo na hojo manekenke, ki jo je nekoč videl na televiziji. Vojak je z desnico trdo stiskal puškin pas, levica pa mu je obvisela na palcu, ki si ga je malomarno zataknil za široki opasač. Gledal je odsotno, nekam mimo vsega, tako kot pač gledajo stražarji kadar čakajo, da se prikaže zamenjava.

Valeriu se je umaknil nazaj in skupinici, ki ga je čakala za drugim vogalom, šepetaje povedal o stražarju. Tri dni je že tega, kar je v Brasovu, tam pod južnimi Karpati, stopil na vlak ter se skupaj z bratom, še tremi drugimi in znancem, ki jih je spremljal, odpeljal proti severo-zahodu. Na madžarski meji ni bilo težav. Spremljevalčev sorodnik je poznal nekoga, ki jim je uredil turistično vizo. Fantov v resnici Madžarska sploh ni zanimala, niti Jugoslavija in sploh niso bili turisti. Želeli so si zgolj na zahod, v Italijo. Za zaslužkom.
Valeriu je bil star 20 let in je ravno prišel iz vojske. Z dve leti starejšim bratom Traianom, sta bila že nekaj let dogovorjena, da gresta skupaj ven takoj ko odsluži vojaški rok. Prej se namreč ni dalo dobiti dovoljenja za prestop romunske meje. Mama in oče sta sicer nasprotovala nameram, vendar se fantov, ki sta vse tako podrobno pripravljala, podnevi in ponoči sanjala o tem kaj vse ju čaka na zahodu ter že leta varčevala in na črno kupovala devize za plačilo poti, ni dalo prepričati. Govorila sta, da gresta ven samo za par let, toliko da nekaj zaslužita, potem pa se bosta vrnila in doma odprla mehanično delavnico. Traian je imel dekle in rekel ji je, da ji bo kmalu poslal denar za pot, da bo prišla za njim. Vse sta pripravljala na skrivaj in tega, kaj nameravata, nista zaupala niti svojim soigralcem pri vaškem nogometnem klubu. Za takšne načrte se je šlo lahko tudi za več let na prisilno delo.

Mati je tistega večera, ko je končno napočil trenutek odhoda, svoja fanta s solzami v očeh pokrižala in še dolgo v noč žalostna obsedela v kuhinji. Mož jo je tolažil, da sta doma še dve hčeri, ki jo potrebujeta, vendar ji sinov iz srca ni mogla pregnati nobena misel.

Fantje so tri dni potovali po dolgočasnih pokrajinah in presedali z vlaka na vlak. Spremljevalec, ki so mu plačali za pot in pustili svoje potne liste, jih je vodil ter jim kupoval vozovnice. Končno jih je pripeljal do jugoslovanske meje, kjer jih prepustil nekemu starejšemu moškemu in se sam vrnil v Romunijo. Nato so nekaj časa hodili peš in mejo končno prečkali na nekem manjšem mejnem prehodu, zakopani pod kupom sena, ki ga je na vozu peljal kmet. Potem jih prevzel in na hladilniku, med svinjskimi polovicami, prevažal neki Hrvat ter jih odložil v tem kraju, kjer so sedaj. Povedal jim je v kateri smeri je Italija ter jim opisal kraj, kjer jih bo ponoči čakala zveza na Italijanski strani.

Zdaj je bilo vse na njih, treba je bilo priti samo še čez ta greben in potem nekaj sto metrov do prvih hiš na drugi strani.

Mirko je bil v JLA že celo leto, najprej v Novi Gorici, zdaj pa kot graničar tu na Vrtojbi. Vsega je imel že dovolj, naveličal se je te Slovenije, še bolj pa vojske. Mislil je samo na svoj Leskovac in tiste, ki ga čakajo tam. Star je bil 21 let in je v vojsko šel nekoliko pozneje, ker je moral skrbeti za kmetijo. Bil je že poročen in Slavka je bila že v sedmem mesecu nosečnosti. Ob rojstvu otroka bi bil rad doma in vedel je, da je njegov par rok pri košnji in žetvi, za katero je prav zdaj čas, krvavo potreben. To mu je tudi Slavka napisala v pismu, ki ga je danes dobil in šlo mu je na jok, ko se je zavedel, da bo na tej prekleti meji še cela dva meseca kradel Bogu čas. Na živce so mu šli tudi njegovi sotrpini v enoti, vse neka študentarija, ki jih zanima samo kdaj se ga bodo spet lahko nažrli in težili ženskam.

Najslabša izmena je med polnočjo in drugo uro zjutraj. Razbije ti celo noč-, prej ne moreš spati, ker vsi rogovilijo do enajstih, potem pa tudi ne, ker ob šestih spet začnejo. Poleg tega so ponoči vse stvari večje, vsi zvoki bolj čudni in človek še bolj občutljiv. Ta del meje je pravzaprav še kar v redu, divjadi, ki bi ponoči motila stražarje, ni, prebega pa tudi še ni bilo, kar je tu. Lani je menda enkrat nekdo ušel in stražarja so potem kaznovali tako, da so mu vzeli dopust. Slišal je za nekega fanta na Škofijah, ki je bil celo ob skrajšanje, ker mu je ušla skupina Bolgarov. Še tega bi bilo treba-, dodaten mesec tega sranja zaradi nekih prekletih beguncev. Če bi se zgodilo kaj takšnega, bi bilo tukaj verjetno še huje. Najbrž bi šel kdo še v zapor. Njihov pod-poročnik je neki Črnogorec, ki se je oženil z vojsko in bi menda rad postal general. Živi norec. Za vsako malenkost podivja in grozi s sodiščem. Če bi bilo po njegovem, bi tu vse izselili, naredili minsko polje in postavili tri metre visoko ograjo iz bodeče žice, kot v Rusiji.

Tako je Mirko razmišljal in si med hojo razmigoval otrdela ramena. Na petsto metrskem odseku meje je bil sam. Običajno so odseki krajši, vendar so generali očitno ocenili, da je ta del miren in da je dovolj eno samo stražarsko mesto. Imel je tudi hišico, pravzaprav nekoliko dvignjen podest s streho iz katerega se je lepo videlo staro in Novo gorico ter skoraj cel odsek, vendar ne ponoči, zato je bilo zdaj pač treba hoditi gor in dol.
Veliko je mislil na svojo Slavko-, kako zdaj spi z velikim trebuhom, pa na mamo in očeta, ki je bil invalid in je lahko delal le lažja dela. Oba sta bila že v letih. Mirko je sicer imel še dve precej starejši sestri, ki pa sta bili že dolgo poročeni, vsaka na svojem koncu in sta imeli vrh glave dosti opravka s svojima kmetijama in družinama. Zdaj, ko njega ni bilo, so domači za pomoč občasno prosili kakšne sosede, vendar, ko je košnja ali žetev, je tako povsod in vsak seveda najprej poskrbi za svoje ter nazadnje še za sosedovo, pa še tisto bi najraje imel plačano. Mirko je nameraval začeti zidati novo hišo na dvorišču stare, ki je bila dotrajana in premajhna za vse. Stric mu je obljubil les za ostrešje in Slavka je dobila za doto nekaj denarja. Menda bo ravno dovolj za opeko. Drugi stric zna zidati in na spomlad bi začeli. Ko se je spomnil kako otroško razigrana je bila Slavka, ko sta skupaj gledala keramične ploščice v trgovini v Leskovcu, mu je pričakovanje za trenutek spet toplo oblilo srce in pripeljalo nasmešek na ustnice.
Mirko je počasi stopil na podest, se z rokama prijel za kovinsko ograjo in pogledal proti razsvetljeni Gorici … ko je naenkrat z desne strani zaslišal šelestenje in topot, kot bi nekdo stekel po travi …

Dragi predsednik,

ne poznava se in se verjetno nikoli ne bova, pa vendar Ti pišem pismo, ker si si pač predvsem Ti želel biti moj predsednik in ne morda obratno. Kakorkoli, niti ni pomembno kdo sem, vsekakor nisem "Tvoj najbolj zvesti kritik" in še manj hinavec, ki bi nekoč jedel za Tvojo mizo, zdaj pa pljuval po njej ali Ti celo kradel za hrbtom.

Sem državljan te države, ki je preživel nekaj vladavin in, z Božjo pomočjo, bo tudi Tvojo. Vsekakor se ne nameravam izseliti zaradi slabega ali zatohlega zraka; dihal ga bom še naprej, pa kakršenkoli že bo, zato mi preprosto ni vseeno kaj počenjajo tisti, ki odločajo o moji edini domovini oziroma, kaj sploh počnejo z njo.

Ne vem sicer povsem točno zakaj, vendar ugotavljam, da so Ti Tvoji definitivno obrnili hrbet. Očitno se še niso poenotili v tem, kaj naj storijo, vendar je najbrž zgolj vprašanje tednov, ko boš tudi to izvedel. Meni osebno se ne zdiš slab, nasprotno-, mislim, da se trudiš in zdi se mi škoda vsega napora, ki ste ga Ti in stranka, pa kakršnakoli že je, vložili v to, da ste, kjer pač ste.

Dejstvo je, da vam je, kljub vsemu, vendarle uspelo dovolj animirati ljudi, da so vas podprli in to se mi zdi, v časih katastrofalno nizkega ugleda politike, spoštovanja vreden dosežek. Najbolj žalostno je namreč, da v tem trenutku, vsaj po mojem mnenju, tega ne more prepričljivo ponoviti nobena opcija. Ljudje so se politike naveličali in že zdavnaj je ne smatrajo za nekaj, kar bi res vodilo to državo. Prej nasprotno. Politika je postala del sveta zabave, ki zapolnjuje termine in s svojimi izpadi ter besedičenjem zabava širše množice. Mogoče je tako celo prav, vendar se zabava neha, ko ljudje vidijo, da gre v resnici za kupčkanje in navzkrižno izsiljevanje za delitev donosnejših fevdov, kar jih pač premore ta država in poraja se mi občutek, da je danes pravzaprav politika tisto, kar zavira razvoj te družbe.
To, da ste se udarili v lastnih vrstah, je zame zgolj dodaten znak, kako zelo malo se je Slovenija ideološko spremenila v zadnjih 20-ih letih. Nastale so sicer nove stranke in za krajša obdobja formalno celo prevzele vajeti, vendar je pravi boj predvsem Vaš in še enkrat Vaš. Tista opozicija, ki jo imate sami v svojih vrstah, je in je vedno bila, dosti močnejša od zunanje, ki vam je večinoma predstavljala zgolj sredstvo za kritje lastnih razdorov in prepotrebno točko poenotenja. Zdaj, ko je formalna opozicija šibka ali celo bližja Tebi od Tvoje lastne, se je pokazala prava slika, in sicer, da je za ambicije kapitala slovenski politični prostor očitno pretesen in nekateri so le prišli na dan s svojimi pravimi barvami. Te pa niso rdeče ali oranžne, še manj rumene ali zelene-; barve, ki so zdaj v modi so barve dobička, delitve plena in izčrpavanja države ne-oziraje se na vse, kar to lahko prinese s sabo.
Dragi predsednik, naj bo dovolj, Slovenija je polnoletna in zdaj že študira. Od nje pričakujemo delavnost in razsodnost, pa tudi odgovornost in red. Premisli prosim, če so naša pričakovanja upravičena in pokaži mlademu razvijajočemu se bitju pravo pot, ki naj se je drži. Populi plevel in posekaj trnje, ki grozi, da ga bo zadušilo … Ni lahko in še manj hvaležno, vendar to preprosto nekdo mora storiti. Torej stori raje Ti!
Prosim Te le nekaj. Če se že hočeš maščevati, se ne osredotoči na državljane.
Pozabi stare prijatelje in jih raje kaznuj zaradi Tvojega odnosa do nas.

lp, Robert

Barjani

so začeli dobro in na koncu prvega polčasa vodili za dve točki. V drugem delu pa se je našim odprlo in prevzeli so pobudo. Odločna, hitra igra je takoj dala rezultate in plavi so povedli ter vodstvo držali do konca.
Boljšo drugo polovico tekme bi si težko zamislili. Odlične akcije in zanesljive obrambe, vključno z vratarjevimi, so vse globoko prepričale in temu primeren je bil tudi rezultat, Sevnica : Ig, 32:26.
Bravo fantje! Tako se dela!

Kumljanci

Občutek imam, da postaja moderno ali morda spet moderno, iskanje točk univerzalnih energij, torej nekakšnih vozlišč zemeljskega in nebesnega-, tostranskega in presežnega. V bistvu nič posebnega in verjetno še manj novega. Vse civilizacije, da religij sploh ne omenjamo, so častile svete kraje in jih še sedaj. Popolnoma razumljivo je tudi, da se takšne točke ali morda, z drugimi besedami, kraji posebnih zaznav, skozi stoletja in tisočletja, bolj ali manj pokrivajo. Zdaj jih je dejansko manj, kot jih je bilo včasih, po mojem mnenju predvsem iz razlogov drugačnega načina življenja. Stari so dosti manj potovali kot mi in njihovi horizonti so ostajali ožji, kar pa po drugi strani pomeni, da so temeljiteje poznali svoj teren in ga spoštovali kot živega, kar morda na nek način tudi je.
Od tu recimo izvira tudi izraz »rodna gruda«; lepo prosim kaj ima danes še zemlja opraviti z rojevanjem? Včasih, v bistvu pa niti ne tako daleč nazaj, morda še sto let ne, se je vse to dogajalo po domovih, tudi povsem dobesedno – našli bi celo koga, ki je ugledal luč sveta na polju, torej resnično med grudami. Zlahka si predstavljam tudi, da je kdo, spet dobesedno, umrl pri delu na istem polju na katerem ga je morda mati rodila. To je sicer skrajnost, vendar jo omenjam, ker si močnejše povezanosti z zemljo ne morem predstavljati.
Spet sem zašel v domačijstvo, vendar je to, za moje pojme tako povezano z nadčutnim dojemanjem sveta, da se mu ne morem kar izogniti. Navezanost na okolje ni zgolj spominska, torej miselna preslikava preteklih podob v povezavo s prijetnimi mladostnimi počutji, ki se skupaj spletejo v neke vrste nostalgično razpoloženje. Ne, ni zgolj to – navezanost je močnejša-, energijska in nad-zazanavna. Kraj, kjer si odraščal (žal je rojstvo zdaj v celoti dislocirano in torej izključeno iz tega) te »namagneti«. Preprosto prepoji tvoje telo in duha s svojim vplivnim poljem ter vtisne energetski podpis vate za vedno. Tako dobi vsak človek nek svoj kraj – svoj osebni kraj na svetu. Če se vračamo nanj, tudi če so ga vmes že spremenili, se v nas preklopijo notranja energijska stikala. Razpoloženje se nam spremeni, čustva nas bolj ali manj preplimijo in senzorji se nam ogrejejo. Odpremo se nad-zaznavnemu, ki nas obsuje s starimi "deja-vu-ji" in že davno odčutenimi občutki.
Tako pač je – mogoče je to za koga celo nekaj novega-, meni se zdi samoumevno. Vedno se mi je zdelo samoumevno – tistega, kar vidimo je toliko kot ledene gore nad vodo proti tistemu, česar ne vidimo, pa vseeno ali še močneje vpliva na nas.
Razen naših osebnih krajev, ki smo jim prišteti, pa so tudi kraji, kjer morda sploh nismo doma in vendar smo tam bolj doma kot kje drugje; kraji na katerih smo dovzetnejši za stik med nebom in zemljo, kjer nas zemlja še močneje podpira in nebo še močneje privlači. To so milostni kraji, zemeljska stičišča energij. Tudi to ni nič posebnega in tam se preprosto počutiš drugače kot kje drugje. Tudi tam si odprt, le da ne toliko vase, kot v svojem osebnem kraju, ampak navzven – v okolje. Na milostnih krajih postanemo sestavni del nečesa večjega, se sestavimo, vgradimo v čas in prostor, če seveda sploh obstaja kaj takega kot čas in prostor in ne gre zgolj za senzorično popačenje naših možganov.
In takšen kraj je Kum. Posebnež in osamljenec - greben na stičišču elementov: vremena, pokrajin, svetlobe, teme, vetrov, civilizacij in človeških nravi. Piramida na stičišču štajerske živahnosti in dolenjske mehkobe, zasavske trme in posavske odprtosti. To vse je Kum in vsi njegovi so Kumljanci, tisti pravi, avtohtoni hribci, pa tudi takšni, ki hodijo nanj že skoraj 20 let iskat vtise, ki jih svetloba pušča na njegovih tisočerih obrazih.
Nekaj od tega so nam prinesli tudi sinoči na naš grad, na retospektivno razstavo Art Kum 1991-2009.
Na srečno pot jo je z lepimi besedami pospremil legendarni Aleš Gulič, možato so ji zapeli "un`s trboul", z orgelskimi harmonijami pa jo je pokril mojster Filip Križnik.
Nam je ostalo le še uživanje sadov bogatega večera, ki se je, kot se za lepo in prijetno spodobi, kajpak zaključil še z napitnico v grajski vinoteki.

Mami, grem lahko nocoj ven ubijat?

Ker me trenutno ne zanima spreminjanje sveta, se odločam za ekonomijo. Ker pa nisem ekonomist si lahko privoščim trditev, da je ekonomija veda o gospodarjenju brez posebej izpostavljene ambicije po spreminjanju sveta. Ne rečem, da si ekonomisti globoko v srcu morda ne želijo tudi, tu in tam, malček popraviti svet, vendar jih cenim kot tehnične ljudi, ki predvsem preučujejo realna gospodarska razmerja z namenom uravnavanja sedanjih družbenih stanj in napovedi prihodnjih. Vsekakor sodobni ekonomisti naj bi govorili konkreten jezik iskanja priložnosti, da se iz tega, kar pač imamo izvlečejo največje možne koristi.
Vendar me zanima prav posebno ekonomsko področje-, in sicer: "vojna ekonomija".
Vem da ekonomija, na splošno, vojna ekonomija pa gotovo ravno tako, govori o ekonomskih sistemih.
Torej moramo študirati sisteme.
Sisteme pa gradijo ljudje in jih potem tudi razvijajo ali pa zgolj ohranjajo pri življenju.
Torej moramo študirati ljudi.
No-, in od ljudi, se mi trenutno zdijo zanimivi vojaki v Afganistanu. Zaradi interesov državne varnosti - predvsem zavezniški. Ne zanikam, da me s stališča etničnih in antropoloških značilnosti, morda celo bolj zanimajo Talibani, vendar se zaenkrat odrekam skušnjavi, da bi se ukvarjal z njimi.
Vojaki so torej nesporno ključni element nekega sistema; neposredni izvajalci storitev določenih institucij na določenem gospodarskem prostoru. V bistvu so uradniki, zaposleni na področju globalne ekonomije, ki je trenutno tržno nišo pač našla tam dol v srednji Aziji. Gre za profesionalce, ki to delo opravljajo predvsem in izključno za denar. Lahko, da se bo kdo oglasil in povedal, da je zadaj še marsikaj drugega, recimo kariera. Celo romantični vzgibi, kot je, na primer: avanturizem, domoljubje ali želja po širjenju "svobode in demokracije", niso povsem izključeni, vendar osebno menim, da so le obrobni in pripravljeni za javnost. Popolnoma razumljivo. Vojaki so pretežno mladi ljudje, ki v tem poslu vidijo priložnost za zaslužek, ki se jim doma in s civilnimi znanji, s katerimi razpolagajo, ne bi ponudila. Sicer so pa to neki sinovi ali hčere, bratje ali sestre, očetje ali matere, … tako kot smo vsi. Mimogrede-, zanimivo in za koga, skoraj neverjetno je, da so prav to tudi Talibani.
Takšni so torej ljudje, ki sestavljajo in vzdržujejo sistem vojne ekonomije, ki je, za nekatere "globalne igralce", med katerimi so tudi vlade navidez povsem spodobnih držav, predvsem pomemben gospodarski dejavnik. Le ta je seveda del sodobne globalne ekonomije, ki po novem, nikomur ne dovoli počitka na starih zaslugah, ampak žene sisteme v permanentno izkoriščanje razpoložljivih virov, vključno s človeškimi ter posredno predstavlja tudi možnost za kompenziranje morebitnih notranje-političnih odklonov. Seveda včasih lahko tudi kaj spodleti in vojna ekonomija lahko postane začasno institucionalno in politično ne-produktivna, vendar v smislu ekonomske donosnosti to praktično skoraj ni mogoče.
Vojaško delo je torej tržna storitev v sistemu vojne ekonomije. Ko se ekonomija začne ukvarjati s trgom, pa se seveda takoj začne tudi spraševati po tržnih možnostih, razmerah, donosnosti in seveda konkurenčnosti. Če začnem z donosnostjo, potem takoj posumim, da je donosnost vojne ekonomije definitivno vedno pozitivna. Z upoštevanjem primernega časovnega obdobja in eliminacijo stranske okoliščine nekoliko neprijetnih človeških izgub, je ekonomija vojne, ob primerni stopnji gospodarske razvitosti, donosna tako za zmagovalke kot za poraženke, ali za slednje morda še bolj. Za potrditev te teze se primerjalno lahko ozrem kar na primer obdobja 20. stoletja, torej časa dveh velikih svetovnih vonj, v katere je bilo vpletenih večje število gospodarsko razvitejših držav. Že brez analize številk se da videti, da so praktično vse vpletene države, ne glede na to na kateri strani so bile in kako so jo v vojnah odnesle, v tem stoletju doživele gospodarski pospešek, ki jih je za velikostno stopnjo odlepil od ostalega sveta, ki je med vojnami sicer užival v miru, žal pa tudi v gospodarskem dremežu.
In ker je danes le še kapitalski donos tisti, ki nekaj velja, potem je kajpak zelo prav, da se Slovenija strumno vključuje v tako sinergijske tržne projekte kot jih trenutno vodi Severno-atlantska vojaška zveza, ki svetovno tržno nišo zaenkrat dokaj uspešno pokriva, zlasti po razpadu Varšavske zveze.
Če se torej, kot ljubiteljski ekonomist malce ozrem po globalnem trgu, ugotovim, da obstaja bojazen, da bo prišlo do konkurenčnega prerivanja z azijskimi gazelami Kitajsko in Indijo, ki bodo verjetno želele prevzeti regionalni del območja JV Azije, zlasti če se odpre potencialni trg Severne Koreje. V tem primeru bomo najbrž prisiljeni prepustiti prednost Kitajcem ter skušati nadomestiti morebitno zmanjšanje naročil na zanesljivih in tradicionalno naklonjenih trgih bližnjega Vzhoda, kjer zlasti veliko obeta Iran. Relativno slabo je pokrito tudi območje vzhodne Afrike, kjer bi se še dalo najti priložnosti, vendar ima regija precej oslabljeno kupno moč. Obstaja verjetnost, da bi se v morebitne nove tržne projekte želela vključiti tudi Rusija, vendar se bo v prvi fazi najbrž držala svojih stalnih odjemalcev na Kavkazu, ni pa izključena tudi možnost skupnega nastopa v primeru sprostitve Iranskega trga.
Pri vseh angažiranjih se sicer pojavlja nekaj poskusov metanja polen pod noge zaradi obrobnih neprijetnosti s civilisti v Iraku in Afganistanu, ki jih za mirovniško propagando zdaj skušajo izkoristiti tisti, ki ne morejo dojeti ekonomske realnosti tega sveta in se spuščajo v takšne detajle, kot je, na primer število pobitih otrok in porušenih šol, vendar se njihov vpliv lahko minimalizira s primerno oblikovano notranjo politiko.
Glede prihodnjega razvoja trženja, je prav gotovo na mestu krepitev propagandno-marketinškega segmenta na področju bližnjega vzhoda in priprave potencialnega novega trga v podsaharski Afriki. Obdržati je potrebno nivo aktivnosti za morebitni ponovni vstop na področje Balkana ter obdelovati teren za zadržanje obsega dejavnosti na bližnjem vzhodu in v jugovzhodni Aziji. Območje Afganistana še vedno ostaja naš glavni odjemalec, ki ga je potrebno pokrivati še vsaj dve leti, v tem obdobju pa se morda odpre tudi že Iranski trg, zanimivo pa bi znalo postati tudi območje Pakistana, na katerem pa je pričakovati ambicije Indijcev.
Glede marketinških pristopov bi bilo za razmišljati o možnostih ponujanja t. i. »izpraznitev« območij, torej začasnih deportacij civilnega prebivalstva za minimalizacijo »civilnega faktorja«. To bi v goratih predelih tipa Afganistan, Iran ali Pakistana, omogočilo uporabo učinkovitejših produktov z višjo dodano vrednostjo (npr. jedrskih), katerih prodaja v zadnjem obdobju peša. Veliko pozornost je potrebno nameniti promocijski dejavnosti in stikom z javnostmi; nekaj premikov na tem področju je narejenih, veljalo bi pa razmisliti tudi o novih propagandnih akcijah na osnovi marketinških sloganov kot so: »ljudem prijazna«, »zelena« ali »nizko-ogljična« vojna. Prav tako pa je v aktivnosti potrebno vključiti in sponzorirati šole, športne klube, politične stranke ter mirovniške, humanitarne ter verske organizacije.
V zvezi novih investicijskih možnosti ter iskanja virov vzdržnega financiranja bi bilo smiselno preučiti možnost preoblikovanja Severno-atlantske zveze v holding mednarodnih korporacij, ki bi se financiral tudi z emitiranjem delnic in njihovo uvrstitvijo na svetovne borze.

Kje ste zdaj, ljubi?

Spomin je edino, kar veže čas z bivanjem. Od prostora ne moreš pričakovati ničesar. Vedno je na prodaj in na voljo zgolj živim. Rajnim, ne več!
Rajni so preneseni na vrt spominov in tam imajo mir.
Vsaj tam.
Imeli ga bodo tako dolgo, dokler bomo varovali vrt in dokler ne bomo dovolili vsem tacati po gredicah.
Ko so bili še med nami, smo si delili prostorčke in trenutke, zdaj delimo nekatere spomine in jih včasih še spustimo na pašo. Toliko, da jih spet preštejemo.

Vsako leto jih je nekaj več …

Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?

Zanimiv mi je ta odnos Slovencev do Primoža Trubarja ali reformacije na splošno. Res zanimiv!
Ministrica na primer ugotavlja, da je reformacija omogočila slovenskemu narodu, "… da je lahko dihal s svojimi pljuči, … ", dežurni primerjalni religiolog pa meni da "… je bil protestantizem v načelu obnova strogosti …".
Iz teh nasprotujočih si izjav lahko razberem zgolj to, da se mnenja predstavnikov države in profesionalnih poznavalcev religij znatno razlikujejo že pri tako temeljnem vprašanju, kot je, ali je reformacija Slovencem prinesla kakšno družbeno in versko sprostitev ali obratno.
Dejstvo, da so se "nove vere" najprej baje oprijeli predvsem plemiški in nemško govoreči krogi, ki jim Slovenci nikoli nismo pripadali, mi da misliti, da Slovenci, sami od sebe, najbrž le nismo kazali posebnega navdušenja nad novotarijami, kot jih dejansko še sedaj ne. Preprosti, neuki in nepismeni ljudje, ki so v prvi polovici 16. stoletja predstavljali praktično celotno slovensko govoreče prebivalstvo, si s Katekizmom, pa čeravno v lastnem jeziku, niso mogli veliko pomagati. Mimogrede, Katekizem še dandanes ne slavi kot posebej popularna knjiga, ki bi jo katoličani brali pred spanjem, ampak gre pretežno za "študijsko" gradivo namenjeno predvsem duhovnikom in tistim, ki si želijo poglobitve teološkega znanja. Katekizem prav gotovo niso pratike ali slovenske večernice in tudi Trubarjevi "prešanci" so bili menda nedosegljivo dragi.
Vedeti je treba pa še nekaj na kar se sicer rado pozablja.
Če so se verni Slovenci takratnega časa med seboj sploh kaj pogovarjali o veri, so se seveda v slovenskem jeziku. Kako naj bi sicer Trubar, ki je večino svoje aktivne dobe preživel v tujini, poznal slovenska poimenovanja posameznih pojmov povezanih z vero, če jih ne bi prej slišal od svojih Kranjcev? Trubar si slovenskega jezika ni izmislil in še manj poenotil, ampak ga je zgolj prvi natisnil in, nekje sem slišal, da celo brez posebnih slavističnih ambicij. Natisnil je zgolj njemu znano besedilo v njemu znanem narečju.
Preprosto in naravnost povedano, osebno menim, da protestantizem Slovencem, razen prve slovenske knjige ni prinesel praktično nič. Celo nasprotno, protireformacija je bila najbrž sicer neetičen, vendar narodnostno in dolgoročno gledano, pameten ukrep. Če bi se namreč reformacija na Slovenskem polno razmahnila, bi zelo verjetno zajela znaten del prebivalstva ter tako slovensko govoreče ljudstvo razdelila na dva primerljiva in sovražno razpoložena dela. Glede na krvave posledice, ki jih je tako obsežna delitev imela v nekaterih drugih deželah srednje Evrope, sem prepričan, da bi morebiten oster in obsežen konflikt znotraj naroda v tistem času, tako zaznamoval našo zgodovino, da morda danes sploh ne bi bilo govora o nacionalni državi, temveč zgolj o slovenskih etničnih manjšinah znotraj drugih držav.
Dejstvo je, da se Trubarjevo vlogo in vlogo protestantizma na Slovenskem, zdaj popolnoma neupravičeno politizira in iz nje, na nekih mitoloških izhodiščih vleče proti-cerkvene zgodovinske paralele. Temu preprosto ni tako.
Trubarjeva vloga je nedvomno velika in gre za izjemnega človeka, ki pa je predvsem širil svoje versko prepričanje, skladno z načeli reformiranega katolištva, ki takrat še ni bilo v tako ostro zarisanem konfliktu z uradno cerkvijo. Le ta je bila očitno institucionalno in ideološko še ohlapnejša od današnje. Ne smemo pozabiti dejstva, da je bil Trubar katoliški duhovnik, ki se je protestantskih idej nalezel pri katoliškem škofu. Trubar ni bil noben revolucionar, kot bi ga del naše uradne politike zdaj rad videl in tudi protestanti niso nobena prispodoba za ljudi svobodnega duha. Trubar je bil predvsem duhovnik in reformator cerkve, protestanti pa so še danes stroga verska ločina, ki se smatra za pravoverno.
Kakorkoli, priznati moram, da me krčevito iskanje vsebine in prave identitete današnjega praznika, že kar nekako zabava. Občutek imam, kot da bi na vsak način radi nekaj praznovali, pa niti država še manj pa naši protestantski bratje v Kristusu, ne vedo povsem dobro, kaj naj bi to bilo.
Mimogrede, če bi kdo rad slavil nekoga, ki je res naredil nekaj za razvoj in ohranitev slovenske besede med preprostim ljudstvom in za povezovanje Slovencev v skupnem narodnem prostoru, potem je pravi človek lahko samo eden in to je škof Slomšek.