Družina je temelj naše, pa ne samo naše, ampak prav vsake človeške družbe. Oblastni in družbeni sistemi so se menjali kot vreme, narodi so se preganjali in vojskovali kot oblaki na nebu in ustanavljali države ali zveze, ki so potem spet veličastno razpadale in se pretakale kot luže na blatni cesti. Kraljestva in države so trudoma izgrajevali, kupovali ali si jih zgolj krvavo lastili, seveda povečini z izgovorom, da gre za boljši in pravičnejši svet-, čeprav je bilo skoraj vsem jasno, da je povečini ali skoraj vse navaden blef, namenjen neizmernemu stremuštvu in oblastiželjnosti nekaterih.
Znotraj tega formalne ali neformalnega človeškega "hleva", pa ostaja družina. Tiha, majhna, povezana z popolnoma drugačnimi vezmi vendar osebno zelo, zelo vplivna. Od začetka, pa vse do konca. Vsak od nas ima svojo družinsko vlogo in nikoli v življenju ne bo ostal brez nje. Tudi če nas bo oblast izdala, pozabila ali zgolj izrabila, kot nas je že mnogokrat, ostajamo del svojih družin. Očetje, matere, sinovi, hčere, bratje, sestre, stari starši … in to celo brez vsakih volitev, prevzemov oblasti, ustave in referendumov, narodno-osvobodilnih bojev, komunističnih zarot in ponižujočih medvojnih ali povojnih kolaboracij, celo brez meja ali arbitraž, depeš, teroristov in zloma bančnega sistema … tu nekaj veljajo le čisti medsebojni odnosi. Samo jaz kot jaz in ti kot ti – ter nekaj v krvi, kar naju najbrž veže … Vse ostalo je navlaka, balast, slama na kateri pač moramo ležati, da preživimo, čeprav ne.
Družina je vedno ostajala in viharila naprej, kakor je pač mogla in zmogla. V njej so se rojevali tako novi oblastniki kakor tudi novi hlapci … seveda veliko več slednjih kot prvih. Tako je bilo, tako je zdaj in bo gotovo še dolgo … Vse je veliko preveč znano in preizkušeno, da bi nas kakorkoli sploh še smelo presenečati.
To je po svoje vse lepo in načelno res. O vsem tem smo tudi že veliko slišali in nekoliko celo dojeli, kolikor pač smo – v kolikor še nismo, morda še bomo. Vendar pa ostaja še nekaj-, predal, ki ga pravzaprav zelo neradi odpiramo, zlasti v tem času, ki naj bi ga-, hvalabogu, le posvetili našim družinam. Ostaja široka in slabo pojasnjena paleta tolmačenj, in sicer, kako ta slavna in tako pomembna celica sploh funkcionira. Kaj pravzaprav je ali še je, družina in kateri so tisti medčloveški odnosi, ki jim lahko rečemo, da so "družino-tvorni"? Kdor je pameten in si noče nakopati kritikov, naj raje tu tudi konča, vendar recimo, da to ne bo veljalo za nas.
Za trenutek se zazrimo v določila veljavne zakonodaje iz katere razberemo, da je: "družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo", pri čemer je "zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene", katere "pomen je v zasnovanju družine". Lepo in hvalevredno, v kolikor je res tako. Dejstvo pa je, da ima ta družba, vsaj na videz, zdaj več opravka z izjemami od te definicije, kot s tistimi, ki spadajo v njen okvir. Nalašč jih ne bom našteval, da koga po krivici ne pozabim-, bistvo pa je, da je torej po modernem naziranju, prav otrok tisto, kar "življenjsko skupnost" spremeni v družino.
Kaj pravi pa krščanstvo? Iz današnje Božje besede razberemo zelo zanimivo in kontrastno izhodišče, ki ga predstavlja že naslov, seveda glede na tisto, kar v tej družbi trenutno velja. Marsikdo bi rekel, da je to pač prazgodovina in da zdaj veljajo drugačna pravila.
Morda res, vendar, vsaj za moje pojme, le na videz. Bistvo ostaja očem prikrito in v sebi globoko enako.
Osnova družine je, še vedno, volja moža in šele nato žene. Mož se odloči in žena pristane. Če ne pristane, potem zveze seveda ni, vendar je še bolj zagotovo ni, če se mož ni odločil. Mož vzame ženo. Obratno je morda tudi lahko res, vendar zgolj v prispodobi. Pogoj za, vsaj približno stabilno zvezo, je odločitev moža. Ta da odnosu vztrajnost in odpornost tudi v spreminjajočih se okoliščinah, ki jih vsaka zveza doživi vsaj toliko kot mirnih in predvidljivih. Otrok je učlovečena vsebina odnosa, ki zvezo spremeni v družino, vendar je prava vsebina še vedno odločitev moža. Dejstvo staro toliko kot svet je, da na svet in v skupnost žena prinese otroka, mož pa sprejme oba in jima zagotovi varno okolje. Vsa ostala tolmačenja sicer morda spodbujajo navidezno zavest modernizma, ne pa tudi sreče v svetu. Skupnosti, ki od tega vzorca odstopajo, so seveda, ne samo možne, ampak tudi vse pogostejše in, za moj občutek, posredno, preko zanemarjanja in obdavčenja normalne zakonske zveze med moškim in žensko, družbeno celo spodbujene. Po mojem globokem prepričanju, pa žal ne predstavljajo možnega optimuma sinergij človeških lastnosti, zato ustvarjajo družbeni primanjkljaj, ki se tudi dejansko kaže v naraščajočem nezadovoljstvu z lastnim življenjem in družbo nasploh, razvajenosti, velikih pričakovanjih in romantičnih predstavah, ki jih realnost prehitro postavi na mrzla tla v smrdljivi in natrpani hlev namesto na mehki mahec jaslic pod smrečico v topli dnevni sobi. Ljudje, ki pridejo iz družin s primanjkljajem, so prenašalci primanjkljaja, ki ga je v poznejših obdobjih težko ali nemogoče nadoknaditi. Kdor to skuša, si nabere frustracij, ki vplivajo na funkcioniranje tistega, kar je ustvaril sam. Veliko bolje je, če se tega zavedajo in s tem živijo.
Pa, ne bom več veliko o tem … vsak ve zase in sliši se do kraja obrabljeno, vendar bi vsakdo, preden naredi kaj v škodo svoji družini, moral imeti pred očmi dejstvo, da s posledicami svojih ravnanj lahko zaznamuje več generacij in ne zgolj svojega trenutnega partnerja.
Stari so poznali svet in ljudi bolje od nas. Njihovi možgani še niso bili kandirani, tako kakor naši. Vedeli so kaj je bistveno za zadovoljstvo človeka in zdrav razvoj družbe. Poznali so pravo vsebino človeških in družbenih odnosov in se niso dušili v poplavah nepotrebnosti, kiča ali iluzij, ki obdajajo naše življenje. Verjeli so v Boga in znali postaviti človeka na pravo mesto.
Ne morda na prvo ali drugo … zgolj na pravo.
Tja kamor tudi sodi. V družino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar