Da je prvi dan novega leta posvečen miru in Mariji, Božji Materi ima prav gotovo svoj poseben pomen. To, da bi ljudje lahko, vsaj na ta dan, odložili orožje in skušali potrpeti drug z drugim, če že ne kaj več, je seveda popolnoma jasno in naj ne velja samo tega dan, ampak prav vsakega v letu. Svet bi zlahka shajal brez vseh spopadov-, enostavno bi se morali in mogli poslušati ter truditi za nenasilno reševanje problemov. To je prav gotovo povsem možno in realno, mislim, da gre samo za vprašanje nivoja kulture neke oblasti-, ne toliko ljudi, predvsem oblasti. Če je oblast sposobna vzpostavljati dialog v sebi in navzven, potem družbeni dialog je, sicer ga ni. Seveda-, v sanjskih razmerah, v katerih bi se vsi na splošno in stalno trudili razumeti drug drugega, bi odpadla tudi velika večina potreb po reševanju sporov, ker jih pač ne bi bilo. Kdor skuša zdravo živeti, se izogne tudi kakšni bolezni, ki se ji sicer ne bi, in podobno velja tudi za spore. Kdor spora ne išče, ima veliko več možnosti, da se mu sploh treba prepirati. No ja, to v teoriji vsi vemo in ni nič takšnega, česar ne bi že vsaj stokrat slišali.
Škodi pa tudi ne.
Mir, ki nam ga prinaša Božja Mati, je drugačen-, notranji mir. To je mir, ki ga najprej sprejmemo vase, da bi ga potem lahko, vsaj po kapljicah, delili tudi drugim. Je mir našega srca in duha, lastna pomirjenost s samim seboj ter s svojo vlogo v okolju, kakršno pač že je. To nam seveda ni vedno naklonjeno, celo nasprotno, zdi se nam večkrat neprijazno ali celo sovražno. Pa verjetno ne toliko zaradi drugačnosti ali nerazumevanja. Tega, vsaj po moje, ni veliko več, kot kdajkoli, raje manj. Predvsem smo se spremenili sami in naša pričakovanja. Bolj razvajeni smo, zahtevnejši, še bolj neučakani in nestrpni, do drugih in do sebe. Pričakujemo instantne in brezhibne rešitve, idealne razmere, lepe hiše, urejena okolja, izjemne življenjske sopotnike, krasne otroke, zdravje, dobro plačane službe, odlične avtomobile … vse super.
Seveda bo marsikdo rekel: "Ja, zakaj pa tega ne bi imeli? A-, si morda ne zaslužimo?"
Ja, seveda si, in čudovito bi bilo, če bi vsi imeli res vse tisto, česar si želimo, čeprav bi najbrž tudi to ne rešilo vseh problemov.
Ostaja dejstvo, da svet, z nami in našo družbo vred, ni sestavljanka idealno ujemajočih se popolnosti ampak improviziran sistem nepopolno delujočih in nepravih rešitev, ki pa nekako le funkcionirajo. Prava prispodoba sveta ni kičasto okolje urejenih hišic, idealnih družinic, nasmejanih obrazkov, udobnih avtomobilov in pokošenih zelenic ali morda teve tekma, v kateri nekomu, čez noč postavijo in dajo vse to. Prava slika je izziv preživetja v katerem skušajo udeleženci iz odpadnega materiala narediti nekaj uporabnega. Ustvariti torej novo ali sploh kakšno vrednost iz nečesa, kar je odslužilo, kar je že mimo, je pokvarjeno, poškodovano ali tako ali drugače manjvredno. To je naš resnični svet. Odpad, katerega del smo sami in po katerem blodimo in brskamo, ter si slej ko prej tudi trajno organiziramo nekakšne začasne rešitve. In v tem svetu, predvsem pa v nas samih ima svojo veliko vlogo prav naš mir, potrpljenje in sprijaznjenje. Sprejetje sveta nepopolnih rešitev, nepopolnih ljudi in prav takšnih odnosov.
Lepo bi bilo, da bi se svet v novem letu vsaj malce popravil. Gotovo se bo, če ga bomo začeli gledati z očmi lastnega miru. Ne pustimo se mu kar tako vreči iz tira in mu prizanesimo s prehitrimi sodbami, sprejmimo ga-, morda tako, kot je Marija sprejela Božjo voljo.
Naj se nam zgodi … ta mir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar