Naturalije

Wikileaks je razkril zanimivo poslovno priložnost, ki je naša Vlada (verjetno) še ni izkoristila. Nekateri sicer namigujejo, da je resnica pravzaprav ravno obratna, vsekakor pa gre za blagovno menjavo.
Mi prevzamemo enega nebodigatreba "guntanamca" in predsednik se bo lahko rokoval z samim B. O. ter mu mimogrede rekel "havdujudu" ali kaj podobnega …
Skupinska slika je menda vključena …

Dress code: orange.

Vsaka rani, le zadnja ubije …

ura namreč … slišal sem, da so takšen napis imeli menihi na veliki samostanski uri.
Ob bližajočem se prihodu in prvi svečki, bi me lahko verjetno nagovorilo tudi kaj bolj svetlega-, vendar tudi to ni tako žalostno. Zakaj bi pa bilo? Tako pač je-, dejstvo, ki se mu ne bomo izognili. Svetli čas teme …
Če so ljudje upanja, pod tem geslom iskali smisel življenja, zakaj bi ga ne mogel še jaz?
Pričakovanje je pravi in resnični obraz upanja. Kaj naj bi sploh pričakoval, če ne upam-, če ne verjamem ali verujem? Brez vere pričakujem kvečjemu tisto, kar je-, trenutno sicer morda ne pri meni, vendar vseeno v življenju in na svetu. Pričakovanja brez vere prav tako ogrejejo, vendar le plitvo, malovredno-, obsojeno na ta čas in prostor. Zlahka začnejo dolgočasiti ali celo presedati. Vsaj meni.
Pričakujem Njega.
Tistega, ki bo spet zbral moje koščke, ki sem jim vse leto izgubljal in me sestavil. Nekaj jih je odpadlo samih, ker so se razrahljali in jih ni nič več vezalo name, drugo je ostalo na tleh po trkih. Nekaj jih je bilo. Vsak je kaj odnesel, odtrgal. Kos tu, kos tam …
Šlo je sicer naprej, vendar je marsikaj obležalo povoženo.
Grem nekam … naprej, čeprav bi bilo verjetno bolje obstati in zbrati tisto kar je. Ne vem, če se sploh še splača kam hiteti – tam itak verjetno ni nič. Kar je, je tukaj ali pa sploh nikjer.
Pričakovanje je seme novega življenja, nove moči in svetlobe, ki bo presijala to majhno in tesno sobico. Prišla bo skupaj z ljubeznijo in toplino ter napolnila vse kotičke. Iztisnila bo iz njih vse staro in zatohlo ter odprla prašna okenca.
Gospod, pripravi me nase …

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti. (F. Balantič)

Vzela jih je megla ...

Včerajšnja tragedija, poleg vsega, na kar "službe" tako rade valijo krivdo, kaže še na nekaj, kar je zame morda celo pomembnejše od zimskih gum ali "razmeram prilagojene hitrosti". Gre za dejstvo, da te na naši konkretni dolenjki nihče ne opozori na morebitne pojave zastojev ali nevarnosti naleta. Kljub pregrešno dragim avto-cestam, ki jih bodo plačevali še tisti, ki se še rodili niso in planetarnim študijam o sistemih cestninjenja, še vedno ne premoremo varnostnega sistema, ki bi nemudoma opozoril tiste, ki s 150 km/h drvijo proti pasovom megle ali zaustavljeni koloni, da naj, za bogasvetega zmanjšajo hitrost, da ne bodo pobili sebe in tistih, ki so "kr tko nek", pač morali ustaviti.
Tam imamo na primer nov asfalt in nove protihrupne ograje, nikjer od Ljubljane dol pa ni semaforjev ali opozorilnih displejev, ki bi pravi čas začeli utripati v takšnih primerih.
Zgradili so nam dirkališča in prodajajo nam dirkalnike, mi pa žal še vedno nismo uspeli razviti reakcijskih časov kot jih imajo vozniki F1 ... razumite nas, ne moremo tako hitro, morda jih še bomo ... če bomo le preživeli to zimo ...

Naredi se lahkega

Včasih si želim razmišljati, ne da bi mislil in verjetno celo pisati, ne da bi razmišljal. Kar tako, v prostem teku … navzdol po klancu, brez poganjanja in z odpeto srajco. Težke teme hitreje trošijo baterije in zabijanje z avtomobilčki v usojenem nam lunaparku, še bolj. Kdor koplje, se utrudi …
Pa kljub vsemu … Nekje je morda res vse povezano-, prav, kar naj bo. Nekoč se je menda res vse skupaj začelo-, seveda, kako bi drugače sploh kaj bilo? In glej ga zlomka, v neki točki se bo baje tudi vse skupaj končalo-, tudi prav? Kar naj se-, prosim, ali lahko morda storim kaj proti temu?
Možgani niso plug, ki ga zabiješ v zemljo in nekam vlečeš. Železo odskakuje in hrešči, kamni pokajo in skačejo iz tal. Tako … nekako surovo in del kraljestva resničnosti …
Ali pa … konji napenjajo mišice in njihova koža postaja vse svetlejša od znoja. Toplota puhti za njimi, kot dim v hladnem jesenskem zraku. Saj res – kdo ve, zakaj imajo konji tako kratko in gladko dlako? Ko jih božaš, čutiš toplo vlago na mokri koži in drget mišic, ki se sproščajo po naporu. Konji so tako … nabiti z življenjem, kot ustvarjeni za akcijo. Potrebujejo akcijo.
Tudi možgane je treba kdaj pustiti, da se zdirjajo. Naj vijugajo tam po travnikih, da zemlja brizga izpod kopit in veter mrši grivo. Vzpenjajo naj se na zadnje noge in hrzajo v hladno sonce, brcajo v zrak in se valjajo po steptani zemlji. Spočijejo se tako da dirjajo. Prosto, brez jermenov, sedel, stremen ali jezdecev. Potem so spet dovolj krotki za pod zadnjico, za v voz ali pred plug.
Včasih si samo zaželim misli, ki se ne bi trudile le nekam zavrtati, ampak bi se samo malo odbijale, tako kakor gladek kamen od gladine. Naj kar zdrsnejo, splavajo čez in pohitijo naprej. Zakaj bi se morale nenehno ustavljati, plužiti in trudoma še bolj zapletati.
Lahke misli potrebujejo lahke značaje-, takšne, ki se ne žrejo, ki stalno ne prežijo na priložnosti ampak jim puščajo pobudo. Lahek izbor ni za tiste, ki trudoma planirajo ali pa se krčevito bojijo tega, še bolj pa prihodnjega doživljanja.
Trenutki brezskrbnosti so v resnici trenutki poguma-, občutki prostosti pa le občutki pre-prostosti.
Bodi prost-, zato bodi raje pre-prost.

Kar ugasnite ...

Stavkovna grožnja šoštanjskih energetikov je nekaj najbolj čudaškega, za kar sem letos sploh slišal. Medtem ko Vegradovi zidarji, kakšen kilometer stran, protestirajo za kruh, ki so ga že zaslužili, pa jim ga ne dajo, se odlično in zanesljivo plačana delavska elita bojuje za svoje politične pravice in to celo s takšnimi ultimati, kot je "tebi nič, meni nič" izpad tretjine proizvodnje celotne slovenske energetike.
In to zato, ker so jim lastniki zamenjali direktorja, s katerim niso bili zadovoljni.
Ne vem ... ali morda ne živimo v isti državi?
Pa kaj potem, če so ga zamenjali, zamenjali so jih že malo morje, pa vseeno živimo ... Rotnik prav gotovo ni postavil TEŠ, pravzaprav se je že pojavil v nekih zgodbicah po katerih bi lahko snemali filme in tudi njegov prispevek k gradnji B6 bo morda še kdaj prispeval tudi k sodni praksi. Vsaj na računskem sodišču, če že ne na pravem.
Skratka, dragi TEŠ-ovci, če se boste predolgo jezili za prazen nič in ugašali svoje kotle, bomo morda celo pogruntali, da imamo lahko cenejšo elektriko, vsekakor ba boljši zrak, brez vseh vaših blokov, ne samo šestega.

Zadnji zahod

Valeriu je vnovič stopil do vogala in pogledal proti nasipu. Vojak je šel zdaj na drugo stran, proti nekakšnemu balkonu z nadstreškom, ki se je slabo videl v senci pod reflektorji, uperjenimi v njegovo smer. Zaradi močne nasprotne svetlobe, Valeriu ni mogel točno videti, kaj stražar ta trenutek počne, slišal je korake na jeklenih stopnicah, zato je predvideval, da se vzpenja na podest. Stopil je nazaj h kolegom in jim rekel, da je zdaj stražar na levi strani in da bi se morda splačalo poskusiti po desni. Že prej so se odločili, da gredo vsi skupaj, ker bo tako trajalo manj časa in ker je stražar zdaj zaenkrat še sam, nihče pa ne ve, kdaj dobi izmeno.
Stekli so od zapuščene hiše proti nizkemu grmovju, stran od stražarskega mesta in se za trenutek potuhnili za grmom. Potem so na znak vstali in stekli po pokošeni brežini na vrh nasipa. Tekli so na vso moč in hitro pretekli nasip. Tisti spredaj, med katerimi je bil tudi Traian, so bili že na pobočju na drugi strani, Valeriu in še eden pa sta bila par metrov zadaj.
"Stoj!"
Krik je zmotil nočni mir, kot jelenov ruk, ki ga je Valeriu dobro poznal iz svojih Karpatov, se odbil od gozda na italijanski strani ter čez trenutek skočil nazaj čez nočno pokrajino.
Mirko se je v trenutku zdramil iz sladkih sanj in ko je zagledal postavice, ki so tekle čez greben, ga je do dna duše spreletela nerazumljiva togota. Videl je sovražnike, ki hočejo pokvariti njegove sanje, ga ločiti od Slavke in mu še oddaljiti vse, po čemer tako hrepeni.
"Pa, kud češ, majku ti jebem!", je stisnil iz sebe.
Hipoma in popolnoma samodejno, kot na strelišču je z vajeno kretnjo snel puško z ramena, odpel varovalo in jo repetiral.
Še enkrat je hitro zavpil "Stoj!" in medtem že prislonil oko na daljnogled. Begunci so bili oddaljeni kakšnih dvesto metrov in v okularju je že videl zadnjo postavico, ki je tekla proti gozdu, v smeri nekoliko stran od njega. Merilni križec je ustavil za eno širino telesa naprej, točno tako, kot so se učili ter rahlo upognil prst na sprožilcu.
Valeriu je tekel kot za žogo na tekmi. Vedel je, da je že na italijanski strani in gnalo ga je prepričanje, da je rešen. V sebi je že čutil olajšanje. Bil je še kakšnih trideset metrov od gozda in že je videl, kako se bo vrgel v podrast ter smejal od veselja, da mu je uspelo.
Nenadoma ga je udarilo v ledja, kot bi ga zadela žoga … opotekel se je ter izgubil ravnotežje. Potem je zaslišal strel … Spreletelo ga je do kosti: "Saj ne more biti res … prekleto, stokrat prekleto … to ne more biti res!"
Z obrazom navzdol je padel na sveže pokošeno travno strnišče in v usta se mu je zabila zemlja. Zgrabila ga je panika in z rokama je šel podse, pod trebuh. Vse je mokro, toplo in dlani so se kar izgubile v toplo in vlažno mehkobo, ki se je iztresala iz njega … Začelo ga je strašno boleti, trebuh, pljuča … "Ne, ne … ne še, ne, še … on ne še ne sme umreti … ne … Kje je Traian? Mama, mamaaa, … aaaa …aaa .."

Milan je stopil iz policijske stoenke pred karavlo in podporočnik mu je salutiral v pozdrav. Letos se še nista videla, pa tudi sicer na tem delu meje do sedaj ni bilo problemov. Par let nazaj je menda nek vojak posilil neko prizadeto dekle iz vasi, vendar se ni nikoli točno izvedelo za kaj se gre. Menda se je potem končalo z nekakšno odškodnino ...
Bil je preiskovalni sodnik in član komisije, ki je pisala zapisnike o incidentih na meji z Italijo. Zraven je bil verjetno zato, ker je bil rezervni oficir in baje so ga za to predlagali v Ljubljani. To mu tudi ni bilo težko, ker mu je bila vojska blizu. Kako tudi ne, saj je bil oče oficir in v raznih kasarnah po Jugoslaviji je Milanček preživel pol svojega otroštva. Oče, ki je bil sicer doma iz Gospića, je služboval od Kičeva do Kopra in družina se je povsod selila z njim ter nazadnje ustalila na slovenski obali, kjer je tudi dočakal penzijo. Milan je tudi sam nekoč želel v vojaško šolo, vendar je, zanimivo, prav oče temu najbolj nasprotoval, češ, da je dovolj brihten za kaj boljšega od armije. Potem je doštudiral pravo in začel na sodišču v Kopru. Globoko v sebi je bil prepričan, da je prav JLA tista glavna vez med narodi v zvezni socialistični državi. Zato je tudi za vse incidente na meji krivil predvsem zahodne imperialiste, ki s svojo propagando in cenenim potrošništvom zastrupljajo pošteno mladino na vzhodu. Po njegovem mnenju, ki ga je sicer rad glasno delil v krogu kolegov in znancev, bi bilo treba vse te pro-zahodnjake, mirovnike ter šiptarske in hrvaške nacionaliste, ki so zdaj po Titovi smrti spet razširili krila, likvidirati ali pa spraviti na Goli, da bi bil spet mir, tako gre pa vse v vražjo mater. Pogosto je izjavljal da "na svetu ni nobenega pravega reda več, tu na meji pa čedalje več golazni, ki rine čez, da se potem kapitalistom proda za par lir. Današnja mladina sploh ne razume kaj imamo, ko imamo socializem in dovolj kruha za vse. Ti bedaki zdaj pa poslušajo samo ameriško muziko in sanjajo, da mercedesi na oni strani meje kar sami padajo z neba. Zdajšnja politika pa vse to še podpira s tem, da se srečuje z kapitalisti in jih vabi k nam. Tisti pobi, ki so prijeli leta 45 stvari v roke, bi morali priti nazaj, pa bi bilo vse drugače."
"Zdravo Aco, káko si?", je rekel oficirju med stiskom roke in se mu nasmehnil. Acota je poznal že iz otroštva, z očetom sta nekaj časa celo delal skupaj v Kopru, potem pa je oče šel v penzijo , Aco pa na karavlo. "Pa evo Miki, opet pizdarija …", mu je odvrnil oficir in se za trenutek nasmehnil.
"Ma ajde, ne sekiraj se, sve čemo srediti. Gdje imaš taj leš?", je Milan sproščeno odvrnil.
Šla sta v garažo, kjer je na plastični foliji na tleh ležalo truplo, pokrito z maskirnim šotorskim krilom. Aco ga je odgrnil in Milan se je presenečeno zdrzni: " Boga ti, dobro ste ga probušili … a šta je to bilo?" Aco mu je potem povedal, kaj se je dogajalo ponoči. Povedal je, da ga je vojak zadel pri begu, na italijanski strani in da so tako oni kot Italijani takoj dvignili alarm. Bila je skupina Romunov, ki so jih Italijani potem polovili in med njimi je bil menda tudi brat ubitega. Papirje so mu pobrali Italijani, Romunov pa nam ne nameravajo vračati, ker so takoj zaprosili za azil. Aco in italijanski mejni komandir sta se menda, še ponoči, takoj po dogodku, srečala na meji in Italijan je rekel naj pridejo na njihovo stran po truplo ter ga spravijo nazaj v Jugoslavijo, ker bodo drugače oni klicali novinarje in bo državno sranje. Naši so potem to tudi storili.
Milan je vprašal, če si je zdravnik že ogledal truplo, Aco pa je rekel, da še ne, pa tudi videti nima kaj. Človek je bil zadet od zadaj z razdalje več kot dvesto metrov in črevesje mu je vrglo ven. Kakšno minuto je še vpil, ko so prišli Italijani do njega, čez kakšnih deset minut, pa je bil menda že mrtev.
Milan je potem šel na podest pogledat teren in Aco je gor poklical tudi Mirkota. Milan je bil presenečen nad razdaljo, s katere je Mirko zadel in mu čestital. Rekel je, da bo v poročilu, ki ga mora napisati za Beograd, omenil njegovo odločnost in ga predlagal za odlikovanje ter poseben nagradni dopust ali pa predčasno izpustitev iz vojske. Povedal mu je še, da je ponosen, da našo domovino varujejo tako odločni in predani fantje ter da je tu čutiti pravi partizanski duh, s katerim so nam naši borci nekoč izborili svobodo.
Ko sta z Acom ostala sama, ga je ta vprašal še kaj naj naredi s truplom. Milan je rekel, da naj še počaka do večera. Morda bo zdravnik še prišel pogledat, če pa ne, ga naj pa ponoči vseeno odpeljejo na pokopališče v Šempeter in ga pokopljejo ob zidu. Tako je lani naredil tudi Mijo, ko so njegovi počili tistega Šiptarja v Mirnu.
Ko sta se poslovila mu je še rekel: "Aco, ne brini i ne kompliciraj, u ovoj vručini ne možeš više čekati s ovim lešem. Uradi, kako ti kažem i šuti. Niko te neče ništa ni pitati. Boli te klinac, jedan Rumun više ili manje. Momcima koji če ga sahranit, obećaj nagradni i idemo dalje."

Prvi zahod

Valeriu se je s hrbtom tesno stisnil k steni opuščene železničarske hiše v Vrtojbi in pogledal okrog vogala proti nizkemu temenu širokega grebena, ki je predstavljal mejo med Jugoslavijo in Italijo. Hlad in hrapava površina sta mu prijetno pobožali prepoten hrbet in ga malce zdramili. Bilo je poletje in kljub pozni nočni uri je bil zrak še ves razgret in brenčeč od škržatov. Iz travnikov na italijanski strani je prineslo vonj po pokošenem senu in pri srcu ga je nekoliko streslo. V njegovi vasi, tam pod romunskimi hribi, zdaj ravno tako diši.

V soju reflektorjev, ki so osvetljevali greben je opazil vojaka, ki je počasi in enolično, kot kakšna lutka, stopal po vrhu. Kratkočasil se je tako, da je v ritmu hoje poudarjeno in izmenjaje, naprej pomikal rameni, kar je Valeria spominjalo na hojo manekenke, ki jo je nekoč videl na televiziji. Vojak je z desnico trdo stiskal puškin pas, levica pa mu je obvisela na palcu, ki si ga je malomarno zataknil za široki opasač. Gledal je odsotno, nekam mimo vsega, tako kot pač gledajo stražarji kadar čakajo, da se prikaže zamenjava.

Valeriu se je umaknil nazaj in skupinici, ki ga je čakala za drugim vogalom, šepetaje povedal o stražarju. Tri dni je že tega, kar je v Brasovu, tam pod južnimi Karpati, stopil na vlak ter se skupaj z bratom, še tremi drugimi in znancem, ki jih je spremljal, odpeljal proti severo-zahodu. Na madžarski meji ni bilo težav. Spremljevalčev sorodnik je poznal nekoga, ki jim je uredil turistično vizo. Fantov v resnici Madžarska sploh ni zanimala, niti Jugoslavija in sploh niso bili turisti. Želeli so si zgolj na zahod, v Italijo. Za zaslužkom.
Valeriu je bil star 20 let in je ravno prišel iz vojske. Z dve leti starejšim bratom Traianom, sta bila že nekaj let dogovorjena, da gresta skupaj ven takoj ko odsluži vojaški rok. Prej se namreč ni dalo dobiti dovoljenja za prestop romunske meje. Mama in oče sta sicer nasprotovala nameram, vendar se fantov, ki sta vse tako podrobno pripravljala, podnevi in ponoči sanjala o tem kaj vse ju čaka na zahodu ter že leta varčevala in na črno kupovala devize za plačilo poti, ni dalo prepričati. Govorila sta, da gresta ven samo za par let, toliko da nekaj zaslužita, potem pa se bosta vrnila in doma odprla mehanično delavnico. Traian je imel dekle in rekel ji je, da ji bo kmalu poslal denar za pot, da bo prišla za njim. Vse sta pripravljala na skrivaj in tega, kaj nameravata, nista zaupala niti svojim soigralcem pri vaškem nogometnem klubu. Za takšne načrte se je šlo lahko tudi za več let na prisilno delo.

Mati je tistega večera, ko je končno napočil trenutek odhoda, svoja fanta s solzami v očeh pokrižala in še dolgo v noč žalostna obsedela v kuhinji. Mož jo je tolažil, da sta doma še dve hčeri, ki jo potrebujeta, vendar ji sinov iz srca ni mogla pregnati nobena misel.

Fantje so tri dni potovali po dolgočasnih pokrajinah in presedali z vlaka na vlak. Spremljevalec, ki so mu plačali za pot in pustili svoje potne liste, jih je vodil ter jim kupoval vozovnice. Končno jih je pripeljal do jugoslovanske meje, kjer jih prepustil nekemu starejšemu moškemu in se sam vrnil v Romunijo. Nato so nekaj časa hodili peš in mejo končno prečkali na nekem manjšem mejnem prehodu, zakopani pod kupom sena, ki ga je na vozu peljal kmet. Potem jih prevzel in na hladilniku, med svinjskimi polovicami, prevažal neki Hrvat ter jih odložil v tem kraju, kjer so sedaj. Povedal jim je v kateri smeri je Italija ter jim opisal kraj, kjer jih bo ponoči čakala zveza na Italijanski strani.

Zdaj je bilo vse na njih, treba je bilo priti samo še čez ta greben in potem nekaj sto metrov do prvih hiš na drugi strani.

Mirko je bil v JLA že celo leto, najprej v Novi Gorici, zdaj pa kot graničar tu na Vrtojbi. Vsega je imel že dovolj, naveličal se je te Slovenije, še bolj pa vojske. Mislil je samo na svoj Leskovac in tiste, ki ga čakajo tam. Star je bil 21 let in je v vojsko šel nekoliko pozneje, ker je moral skrbeti za kmetijo. Bil je že poročen in Slavka je bila že v sedmem mesecu nosečnosti. Ob rojstvu otroka bi bil rad doma in vedel je, da je njegov par rok pri košnji in žetvi, za katero je prav zdaj čas, krvavo potreben. To mu je tudi Slavka napisala v pismu, ki ga je danes dobil in šlo mu je na jok, ko se je zavedel, da bo na tej prekleti meji še cela dva meseca kradel Bogu čas. Na živce so mu šli tudi njegovi sotrpini v enoti, vse neka študentarija, ki jih zanima samo kdaj se ga bodo spet lahko nažrli in težili ženskam.

Najslabša izmena je med polnočjo in drugo uro zjutraj. Razbije ti celo noč-, prej ne moreš spati, ker vsi rogovilijo do enajstih, potem pa tudi ne, ker ob šestih spet začnejo. Poleg tega so ponoči vse stvari večje, vsi zvoki bolj čudni in človek še bolj občutljiv. Ta del meje je pravzaprav še kar v redu, divjadi, ki bi ponoči motila stražarje, ni, prebega pa tudi še ni bilo, kar je tu. Lani je menda enkrat nekdo ušel in stražarja so potem kaznovali tako, da so mu vzeli dopust. Slišal je za nekega fanta na Škofijah, ki je bil celo ob skrajšanje, ker mu je ušla skupina Bolgarov. Še tega bi bilo treba-, dodaten mesec tega sranja zaradi nekih prekletih beguncev. Če bi se zgodilo kaj takšnega, bi bilo tukaj verjetno še huje. Najbrž bi šel kdo še v zapor. Njihov pod-poročnik je neki Črnogorec, ki se je oženil z vojsko in bi menda rad postal general. Živi norec. Za vsako malenkost podivja in grozi s sodiščem. Če bi bilo po njegovem, bi tu vse izselili, naredili minsko polje in postavili tri metre visoko ograjo iz bodeče žice, kot v Rusiji.

Tako je Mirko razmišljal in si med hojo razmigoval otrdela ramena. Na petsto metrskem odseku meje je bil sam. Običajno so odseki krajši, vendar so generali očitno ocenili, da je ta del miren in da je dovolj eno samo stražarsko mesto. Imel je tudi hišico, pravzaprav nekoliko dvignjen podest s streho iz katerega se je lepo videlo staro in Novo gorico ter skoraj cel odsek, vendar ne ponoči, zato je bilo zdaj pač treba hoditi gor in dol.
Veliko je mislil na svojo Slavko-, kako zdaj spi z velikim trebuhom, pa na mamo in očeta, ki je bil invalid in je lahko delal le lažja dela. Oba sta bila že v letih. Mirko je sicer imel še dve precej starejši sestri, ki pa sta bili že dolgo poročeni, vsaka na svojem koncu in sta imeli vrh glave dosti opravka s svojima kmetijama in družinama. Zdaj, ko njega ni bilo, so domači za pomoč občasno prosili kakšne sosede, vendar, ko je košnja ali žetev, je tako povsod in vsak seveda najprej poskrbi za svoje ter nazadnje še za sosedovo, pa še tisto bi najraje imel plačano. Mirko je nameraval začeti zidati novo hišo na dvorišču stare, ki je bila dotrajana in premajhna za vse. Stric mu je obljubil les za ostrešje in Slavka je dobila za doto nekaj denarja. Menda bo ravno dovolj za opeko. Drugi stric zna zidati in na spomlad bi začeli. Ko se je spomnil kako otroško razigrana je bila Slavka, ko sta skupaj gledala keramične ploščice v trgovini v Leskovcu, mu je pričakovanje za trenutek spet toplo oblilo srce in pripeljalo nasmešek na ustnice.
Mirko je počasi stopil na podest, se z rokama prijel za kovinsko ograjo in pogledal proti razsvetljeni Gorici … ko je naenkrat z desne strani zaslišal šelestenje in topot, kot bi nekdo stekel po travi …

Dragi predsednik,

ne poznava se in se verjetno nikoli ne bova, pa vendar Ti pišem pismo, ker si si pač predvsem Ti želel biti moj predsednik in ne morda obratno. Kakorkoli, niti ni pomembno kdo sem, vsekakor nisem "Tvoj najbolj zvesti kritik" in še manj hinavec, ki bi nekoč jedel za Tvojo mizo, zdaj pa pljuval po njej ali Ti celo kradel za hrbtom.

Sem državljan te države, ki je preživel nekaj vladavin in, z Božjo pomočjo, bo tudi Tvojo. Vsekakor se ne nameravam izseliti zaradi slabega ali zatohlega zraka; dihal ga bom še naprej, pa kakršenkoli že bo, zato mi preprosto ni vseeno kaj počenjajo tisti, ki odločajo o moji edini domovini oziroma, kaj sploh počnejo z njo.

Ne vem sicer povsem točno zakaj, vendar ugotavljam, da so Ti Tvoji definitivno obrnili hrbet. Očitno se še niso poenotili v tem, kaj naj storijo, vendar je najbrž zgolj vprašanje tednov, ko boš tudi to izvedel. Meni osebno se ne zdiš slab, nasprotno-, mislim, da se trudiš in zdi se mi škoda vsega napora, ki ste ga Ti in stranka, pa kakršnakoli že je, vložili v to, da ste, kjer pač ste.

Dejstvo je, da vam je, kljub vsemu, vendarle uspelo dovolj animirati ljudi, da so vas podprli in to se mi zdi, v časih katastrofalno nizkega ugleda politike, spoštovanja vreden dosežek. Najbolj žalostno je namreč, da v tem trenutku, vsaj po mojem mnenju, tega ne more prepričljivo ponoviti nobena opcija. Ljudje so se politike naveličali in že zdavnaj je ne smatrajo za nekaj, kar bi res vodilo to državo. Prej nasprotno. Politika je postala del sveta zabave, ki zapolnjuje termine in s svojimi izpadi ter besedičenjem zabava širše množice. Mogoče je tako celo prav, vendar se zabava neha, ko ljudje vidijo, da gre v resnici za kupčkanje in navzkrižno izsiljevanje za delitev donosnejših fevdov, kar jih pač premore ta država in poraja se mi občutek, da je danes pravzaprav politika tisto, kar zavira razvoj te družbe.
To, da ste se udarili v lastnih vrstah, je zame zgolj dodaten znak, kako zelo malo se je Slovenija ideološko spremenila v zadnjih 20-ih letih. Nastale so sicer nove stranke in za krajša obdobja formalno celo prevzele vajeti, vendar je pravi boj predvsem Vaš in še enkrat Vaš. Tista opozicija, ki jo imate sami v svojih vrstah, je in je vedno bila, dosti močnejša od zunanje, ki vam je večinoma predstavljala zgolj sredstvo za kritje lastnih razdorov in prepotrebno točko poenotenja. Zdaj, ko je formalna opozicija šibka ali celo bližja Tebi od Tvoje lastne, se je pokazala prava slika, in sicer, da je za ambicije kapitala slovenski politični prostor očitno pretesen in nekateri so le prišli na dan s svojimi pravimi barvami. Te pa niso rdeče ali oranžne, še manj rumene ali zelene-; barve, ki so zdaj v modi so barve dobička, delitve plena in izčrpavanja države ne-oziraje se na vse, kar to lahko prinese s sabo.
Dragi predsednik, naj bo dovolj, Slovenija je polnoletna in zdaj že študira. Od nje pričakujemo delavnost in razsodnost, pa tudi odgovornost in red. Premisli prosim, če so naša pričakovanja upravičena in pokaži mlademu razvijajočemu se bitju pravo pot, ki naj se je drži. Populi plevel in posekaj trnje, ki grozi, da ga bo zadušilo … Ni lahko in še manj hvaležno, vendar to preprosto nekdo mora storiti. Torej stori raje Ti!
Prosim Te le nekaj. Če se že hočeš maščevati, se ne osredotoči na državljane.
Pozabi stare prijatelje in jih raje kaznuj zaradi Tvojega odnosa do nas.

lp, Robert

Barjani

so začeli dobro in na koncu prvega polčasa vodili za dve točki. V drugem delu pa se je našim odprlo in prevzeli so pobudo. Odločna, hitra igra je takoj dala rezultate in plavi so povedli ter vodstvo držali do konca.
Boljšo drugo polovico tekme bi si težko zamislili. Odlične akcije in zanesljive obrambe, vključno z vratarjevimi, so vse globoko prepričale in temu primeren je bil tudi rezultat, Sevnica : Ig, 32:26.
Bravo fantje! Tako se dela!

Kumljanci

Občutek imam, da postaja moderno ali morda spet moderno, iskanje točk univerzalnih energij, torej nekakšnih vozlišč zemeljskega in nebesnega-, tostranskega in presežnega. V bistvu nič posebnega in verjetno še manj novega. Vse civilizacije, da religij sploh ne omenjamo, so častile svete kraje in jih še sedaj. Popolnoma razumljivo je tudi, da se takšne točke ali morda, z drugimi besedami, kraji posebnih zaznav, skozi stoletja in tisočletja, bolj ali manj pokrivajo. Zdaj jih je dejansko manj, kot jih je bilo včasih, po mojem mnenju predvsem iz razlogov drugačnega načina življenja. Stari so dosti manj potovali kot mi in njihovi horizonti so ostajali ožji, kar pa po drugi strani pomeni, da so temeljiteje poznali svoj teren in ga spoštovali kot živega, kar morda na nek način tudi je.
Od tu recimo izvira tudi izraz »rodna gruda«; lepo prosim kaj ima danes še zemlja opraviti z rojevanjem? Včasih, v bistvu pa niti ne tako daleč nazaj, morda še sto let ne, se je vse to dogajalo po domovih, tudi povsem dobesedno – našli bi celo koga, ki je ugledal luč sveta na polju, torej resnično med grudami. Zlahka si predstavljam tudi, da je kdo, spet dobesedno, umrl pri delu na istem polju na katerem ga je morda mati rodila. To je sicer skrajnost, vendar jo omenjam, ker si močnejše povezanosti z zemljo ne morem predstavljati.
Spet sem zašel v domačijstvo, vendar je to, za moje pojme tako povezano z nadčutnim dojemanjem sveta, da se mu ne morem kar izogniti. Navezanost na okolje ni zgolj spominska, torej miselna preslikava preteklih podob v povezavo s prijetnimi mladostnimi počutji, ki se skupaj spletejo v neke vrste nostalgično razpoloženje. Ne, ni zgolj to – navezanost je močnejša-, energijska in nad-zazanavna. Kraj, kjer si odraščal (žal je rojstvo zdaj v celoti dislocirano in torej izključeno iz tega) te »namagneti«. Preprosto prepoji tvoje telo in duha s svojim vplivnim poljem ter vtisne energetski podpis vate za vedno. Tako dobi vsak človek nek svoj kraj – svoj osebni kraj na svetu. Če se vračamo nanj, tudi če so ga vmes že spremenili, se v nas preklopijo notranja energijska stikala. Razpoloženje se nam spremeni, čustva nas bolj ali manj preplimijo in senzorji se nam ogrejejo. Odpremo se nad-zaznavnemu, ki nas obsuje s starimi "deja-vu-ji" in že davno odčutenimi občutki.
Tako pač je – mogoče je to za koga celo nekaj novega-, meni se zdi samoumevno. Vedno se mi je zdelo samoumevno – tistega, kar vidimo je toliko kot ledene gore nad vodo proti tistemu, česar ne vidimo, pa vseeno ali še močneje vpliva na nas.
Razen naših osebnih krajev, ki smo jim prišteti, pa so tudi kraji, kjer morda sploh nismo doma in vendar smo tam bolj doma kot kje drugje; kraji na katerih smo dovzetnejši za stik med nebom in zemljo, kjer nas zemlja še močneje podpira in nebo še močneje privlači. To so milostni kraji, zemeljska stičišča energij. Tudi to ni nič posebnega in tam se preprosto počutiš drugače kot kje drugje. Tudi tam si odprt, le da ne toliko vase, kot v svojem osebnem kraju, ampak navzven – v okolje. Na milostnih krajih postanemo sestavni del nečesa večjega, se sestavimo, vgradimo v čas in prostor, če seveda sploh obstaja kaj takega kot čas in prostor in ne gre zgolj za senzorično popačenje naših možganov.
In takšen kraj je Kum. Posebnež in osamljenec - greben na stičišču elementov: vremena, pokrajin, svetlobe, teme, vetrov, civilizacij in človeških nravi. Piramida na stičišču štajerske živahnosti in dolenjske mehkobe, zasavske trme in posavske odprtosti. To vse je Kum in vsi njegovi so Kumljanci, tisti pravi, avtohtoni hribci, pa tudi takšni, ki hodijo nanj že skoraj 20 let iskat vtise, ki jih svetloba pušča na njegovih tisočerih obrazih.
Nekaj od tega so nam prinesli tudi sinoči na naš grad, na retospektivno razstavo Art Kum 1991-2009.
Na srečno pot jo je z lepimi besedami pospremil legendarni Aleš Gulič, možato so ji zapeli "un`s trboul", z orgelskimi harmonijami pa jo je pokril mojster Filip Križnik.
Nam je ostalo le še uživanje sadov bogatega večera, ki se je, kot se za lepo in prijetno spodobi, kajpak zaključil še z napitnico v grajski vinoteki.

Mami, grem lahko nocoj ven ubijat?

Ker me trenutno ne zanima spreminjanje sveta, se odločam za ekonomijo. Ker pa nisem ekonomist si lahko privoščim trditev, da je ekonomija veda o gospodarjenju brez posebej izpostavljene ambicije po spreminjanju sveta. Ne rečem, da si ekonomisti globoko v srcu morda ne želijo tudi, tu in tam, malček popraviti svet, vendar jih cenim kot tehnične ljudi, ki predvsem preučujejo realna gospodarska razmerja z namenom uravnavanja sedanjih družbenih stanj in napovedi prihodnjih. Vsekakor sodobni ekonomisti naj bi govorili konkreten jezik iskanja priložnosti, da se iz tega, kar pač imamo izvlečejo največje možne koristi.
Vendar me zanima prav posebno ekonomsko področje-, in sicer: "vojna ekonomija".
Vem da ekonomija, na splošno, vojna ekonomija pa gotovo ravno tako, govori o ekonomskih sistemih.
Torej moramo študirati sisteme.
Sisteme pa gradijo ljudje in jih potem tudi razvijajo ali pa zgolj ohranjajo pri življenju.
Torej moramo študirati ljudi.
No-, in od ljudi, se mi trenutno zdijo zanimivi vojaki v Afganistanu. Zaradi interesov državne varnosti - predvsem zavezniški. Ne zanikam, da me s stališča etničnih in antropoloških značilnosti, morda celo bolj zanimajo Talibani, vendar se zaenkrat odrekam skušnjavi, da bi se ukvarjal z njimi.
Vojaki so torej nesporno ključni element nekega sistema; neposredni izvajalci storitev določenih institucij na določenem gospodarskem prostoru. V bistvu so uradniki, zaposleni na področju globalne ekonomije, ki je trenutno tržno nišo pač našla tam dol v srednji Aziji. Gre za profesionalce, ki to delo opravljajo predvsem in izključno za denar. Lahko, da se bo kdo oglasil in povedal, da je zadaj še marsikaj drugega, recimo kariera. Celo romantični vzgibi, kot je, na primer: avanturizem, domoljubje ali želja po širjenju "svobode in demokracije", niso povsem izključeni, vendar osebno menim, da so le obrobni in pripravljeni za javnost. Popolnoma razumljivo. Vojaki so pretežno mladi ljudje, ki v tem poslu vidijo priložnost za zaslužek, ki se jim doma in s civilnimi znanji, s katerimi razpolagajo, ne bi ponudila. Sicer so pa to neki sinovi ali hčere, bratje ali sestre, očetje ali matere, … tako kot smo vsi. Mimogrede-, zanimivo in za koga, skoraj neverjetno je, da so prav to tudi Talibani.
Takšni so torej ljudje, ki sestavljajo in vzdržujejo sistem vojne ekonomije, ki je, za nekatere "globalne igralce", med katerimi so tudi vlade navidez povsem spodobnih držav, predvsem pomemben gospodarski dejavnik. Le ta je seveda del sodobne globalne ekonomije, ki po novem, nikomur ne dovoli počitka na starih zaslugah, ampak žene sisteme v permanentno izkoriščanje razpoložljivih virov, vključno s človeškimi ter posredno predstavlja tudi možnost za kompenziranje morebitnih notranje-političnih odklonov. Seveda včasih lahko tudi kaj spodleti in vojna ekonomija lahko postane začasno institucionalno in politično ne-produktivna, vendar v smislu ekonomske donosnosti to praktično skoraj ni mogoče.
Vojaško delo je torej tržna storitev v sistemu vojne ekonomije. Ko se ekonomija začne ukvarjati s trgom, pa se seveda takoj začne tudi spraševati po tržnih možnostih, razmerah, donosnosti in seveda konkurenčnosti. Če začnem z donosnostjo, potem takoj posumim, da je donosnost vojne ekonomije definitivno vedno pozitivna. Z upoštevanjem primernega časovnega obdobja in eliminacijo stranske okoliščine nekoliko neprijetnih človeških izgub, je ekonomija vojne, ob primerni stopnji gospodarske razvitosti, donosna tako za zmagovalke kot za poraženke, ali za slednje morda še bolj. Za potrditev te teze se primerjalno lahko ozrem kar na primer obdobja 20. stoletja, torej časa dveh velikih svetovnih vonj, v katere je bilo vpletenih večje število gospodarsko razvitejših držav. Že brez analize številk se da videti, da so praktično vse vpletene države, ne glede na to na kateri strani so bile in kako so jo v vojnah odnesle, v tem stoletju doživele gospodarski pospešek, ki jih je za velikostno stopnjo odlepil od ostalega sveta, ki je med vojnami sicer užival v miru, žal pa tudi v gospodarskem dremežu.
In ker je danes le še kapitalski donos tisti, ki nekaj velja, potem je kajpak zelo prav, da se Slovenija strumno vključuje v tako sinergijske tržne projekte kot jih trenutno vodi Severno-atlantska vojaška zveza, ki svetovno tržno nišo zaenkrat dokaj uspešno pokriva, zlasti po razpadu Varšavske zveze.
Če se torej, kot ljubiteljski ekonomist malce ozrem po globalnem trgu, ugotovim, da obstaja bojazen, da bo prišlo do konkurenčnega prerivanja z azijskimi gazelami Kitajsko in Indijo, ki bodo verjetno želele prevzeti regionalni del območja JV Azije, zlasti če se odpre potencialni trg Severne Koreje. V tem primeru bomo najbrž prisiljeni prepustiti prednost Kitajcem ter skušati nadomestiti morebitno zmanjšanje naročil na zanesljivih in tradicionalno naklonjenih trgih bližnjega Vzhoda, kjer zlasti veliko obeta Iran. Relativno slabo je pokrito tudi območje vzhodne Afrike, kjer bi se še dalo najti priložnosti, vendar ima regija precej oslabljeno kupno moč. Obstaja verjetnost, da bi se v morebitne nove tržne projekte želela vključiti tudi Rusija, vendar se bo v prvi fazi najbrž držala svojih stalnih odjemalcev na Kavkazu, ni pa izključena tudi možnost skupnega nastopa v primeru sprostitve Iranskega trga.
Pri vseh angažiranjih se sicer pojavlja nekaj poskusov metanja polen pod noge zaradi obrobnih neprijetnosti s civilisti v Iraku in Afganistanu, ki jih za mirovniško propagando zdaj skušajo izkoristiti tisti, ki ne morejo dojeti ekonomske realnosti tega sveta in se spuščajo v takšne detajle, kot je, na primer število pobitih otrok in porušenih šol, vendar se njihov vpliv lahko minimalizira s primerno oblikovano notranjo politiko.
Glede prihodnjega razvoja trženja, je prav gotovo na mestu krepitev propagandno-marketinškega segmenta na področju bližnjega vzhoda in priprave potencialnega novega trga v podsaharski Afriki. Obdržati je potrebno nivo aktivnosti za morebitni ponovni vstop na področje Balkana ter obdelovati teren za zadržanje obsega dejavnosti na bližnjem vzhodu in v jugovzhodni Aziji. Območje Afganistana še vedno ostaja naš glavni odjemalec, ki ga je potrebno pokrivati še vsaj dve leti, v tem obdobju pa se morda odpre tudi že Iranski trg, zanimivo pa bi znalo postati tudi območje Pakistana, na katerem pa je pričakovati ambicije Indijcev.
Glede marketinških pristopov bi bilo za razmišljati o možnostih ponujanja t. i. »izpraznitev« območij, torej začasnih deportacij civilnega prebivalstva za minimalizacijo »civilnega faktorja«. To bi v goratih predelih tipa Afganistan, Iran ali Pakistana, omogočilo uporabo učinkovitejših produktov z višjo dodano vrednostjo (npr. jedrskih), katerih prodaja v zadnjem obdobju peša. Veliko pozornost je potrebno nameniti promocijski dejavnosti in stikom z javnostmi; nekaj premikov na tem področju je narejenih, veljalo bi pa razmisliti tudi o novih propagandnih akcijah na osnovi marketinških sloganov kot so: »ljudem prijazna«, »zelena« ali »nizko-ogljična« vojna. Prav tako pa je v aktivnosti potrebno vključiti in sponzorirati šole, športne klube, politične stranke ter mirovniške, humanitarne ter verske organizacije.
V zvezi novih investicijskih možnosti ter iskanja virov vzdržnega financiranja bi bilo smiselno preučiti možnost preoblikovanja Severno-atlantske zveze v holding mednarodnih korporacij, ki bi se financiral tudi z emitiranjem delnic in njihovo uvrstitvijo na svetovne borze.

Kje ste zdaj, ljubi?

Spomin je edino, kar veže čas z bivanjem. Od prostora ne moreš pričakovati ničesar. Vedno je na prodaj in na voljo zgolj živim. Rajnim, ne več!
Rajni so preneseni na vrt spominov in tam imajo mir.
Vsaj tam.
Imeli ga bodo tako dolgo, dokler bomo varovali vrt in dokler ne bomo dovolili vsem tacati po gredicah.
Ko so bili še med nami, smo si delili prostorčke in trenutke, zdaj delimo nekatere spomine in jih včasih še spustimo na pašo. Toliko, da jih spet preštejemo.

Vsako leto jih je nekaj več …