Ko dan umakne svoje dolge in nervozno prste, ki nenehno nekaj brkljajo in iščejo po meni, končno le zavladam tudi v svoji lastni svetlobi in presijem še samega sebe. Nekje nad tilnikom spojim plus in minus, se ovijem v neprevodne ostanke doživetij in tiho pregrevam svojo notranjost. V luči dneva se nekatere stvari veliko preveč vidijo, druge pa premalo in svet ostane brez senc šele ko se sonce res umakne za hrib. Takrat se umaknejo tudi predsodki in glasovi dogodkov se uberejo v novem, skupnem akordu ter se ravno prav oddaljijo, da mi ne pritiskajo čutil. Zaznano postane doživeto in doživeto vendarle tudi sprejeto. Ko pospravljam podobe dneva jih ne zlagam po abecedi ali trenutku nastanka. Spominjal se jih bom po barvnih slikah na naslovnicah, po podobah povezanih z njihovo vsebino, svetlobi, ki so jo okna precejala ravno takrat, ko je nekdo nekaj rekel ali morda šumih, ki so gradili kuliso vprašanj in spremljali odgovore. Misli tako ali tako ne obvladujejo dogajanja, dogodki in odzivi so povečini naključni, nepovezani ali spontani. Našo vlogo za nas odigrajo že pogojni refleksi in nekaj rutine. Časa za razmišljanje v bistvu nikoli ni, vsaj takrat ko bi ga potrebovali. Ko o nečem razmišljam, dejansko že obujam spomine in ugotavljam ali so bila neka ravnanja dobra ali ne. Tok dogajanja je medtem že odbrzel naprej. Odložilo me je na tem tihem prodišču in mi šele tam dovolilo urejati vtise.
Hitrost resničnega dogajanja ne dopušča razmišljanja. Razmišljanje je namenjeno spominjanju ali morda hrepenenju po večnosti, resničnost deluje zgolj na logično sklepanje. Sposobnost reagiranja je prignana ravno dovolj daleč, da lahko še ujame čas in nič dlje. Če bi bila hitrejša, bi volk nikoli ne ujel srne, če bi bila počasnejša, bi že zdavnaj požrl vse.
Včasih se le dohitim in takrat rade volje dovolim dnevu, da gre nekam svojo pot. Naredim si večer in prestavim v prosto. Čas tako tiho odteka, da ga ne slišim tudi če mu prisluhnem. Ne tiktaka in ne bije, samo raz-časuje se in prazni baterije. Tiho vrti in melje. Enkrat je bil zagnan in zdaj se samo izteka, upočasnjuje in nekoč se bo gotovo tudi ustavil.
Hitrost resničnega dogajanja ne dopušča razmišljanja. Razmišljanje je namenjeno spominjanju ali morda hrepenenju po večnosti, resničnost deluje zgolj na logično sklepanje. Sposobnost reagiranja je prignana ravno dovolj daleč, da lahko še ujame čas in nič dlje. Če bi bila hitrejša, bi volk nikoli ne ujel srne, če bi bila počasnejša, bi že zdavnaj požrl vse.
Včasih se le dohitim in takrat rade volje dovolim dnevu, da gre nekam svojo pot. Naredim si večer in prestavim v prosto. Čas tako tiho odteka, da ga ne slišim tudi če mu prisluhnem. Ne tiktaka in ne bije, samo raz-časuje se in prazni baterije. Tiho vrti in melje. Enkrat je bil zagnan in zdaj se samo izteka, upočasnjuje in nekoč se bo gotovo tudi ustavil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar