"Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?"

Kaj neki je v človeku, da sploh kaj pričakuje? Tudi če bi zdajle nekdo, ki bi mu verjeli, prišel in rekel: "Glejte, ničesar ni tam čez, ne nebes in ne pekla, nihče ne čaka na vas in to življenje je edino, ki ga imate. Vsa vera in kar se pač greste, je izmišljotina, ki so jo sanjači in koristolovci zgradili skozi tisočletja, naivneži pa ohranili", bi zagotovo ne izgubili pričakovanj. Saj, resnici na ljubo, nam to razlagajo in dokazujejo že vsaj toliko časa, kot obstaja vera. To pa seveda ni samo od časa našega Gospoda naprej, ampak že veliko, veliko dlje.

Pričakovanja bi ostala in hrepenenja prav tako. Ostala bi tako, kot bi ostali mi – pričakovanja niso vezana na to, kar nas predstavlja na svetu. Pričakovanja so del širšega, nečesa kar smo prejeli in kar bomo oddali. Zajemajo iz neskončnosti in ne rabijo natančnih kemijskih in fizikalnih okoliščin za razvoj. Telesa so nam podarjena, pričakovanja pa so snov iz katere je zgrajena človeškost. Ne morda iz aminokislin-, te so tudi v travi ...
Vera je dejansko zunanji izraz temeljne človekove nagnjenosti k iskanju končne rešitev in življenjske gotovosti. Človeka brez tega ni. Vse lahko tudi zanikaš-, morda je to še najlažje, vendar je tako, kakor da bi zanikal tisto, kar imaš znotraj svoje kože-, saj se ne vidi … če odpreš – kvečjemu uničiš. Kakor telo zavzema nek prostor, tudi ni človeka brez duha in ne duha brez iskanja. To je zame dokaz Božje navzočnosti. Zakaj neki bi karkoli iskal ali pričakoval, če sploh ne vem kaj in nimam nič od tega? Tega se nisem naučil pri verouku ali pri maši. To je v meni od nekdaj. Osnovni genetski zapis moje duševne kode. Bog mi daje moč in uvid, da to prepoznavam in presenetljivo dobro se  ujema s tistim, kar si predstavljam in slišim.
Ko spoznavam Boga, iščem njegovo podobo v sebi, ko spoznavam ljudi, iščem Božjo podobo v drugih. Bog je vse tisto, kar ni ta svet, vse kar temu svetu še manjka do popolnosti.
In manjka mu veliko … morda čedalje več ... morda vse.

Janez je vprašal ali naj še čaka ali pa je že On tisti, ki ga pričakujejo. Jezus ni odgovoril določeno-, kot, da noče biti sam svoj glasnik. Povedal je kaj se mu dogaja, ni pa hotel posegati v pričakovanja. Ta so Božja in takšna naj ostanejo.
Tudi sedaj je tako, pričakovanja ostajajo in Bog deluje kot takrat. Ali je vse tisto po čemer hrepenimo tudi resnični izraz Božje volje ne bomo izvedeli. Bog je pričakovanja dal in pustil. Po svoje je vplival na njih, vendar skoraj nikoli tako kot so pričakovali. Zaloga njegovih "orodij in orožij" je pač neizmerna.

Popolnosti ne moreš razložiti z nepopolnostjo, kot tudi smisla ne smeš enačiti s tem, kar si sam … največ kar premoreš, je zgolj majhen drobec tistega, kar sploh je …

Gospod, še vedno čakamo. Ali si ti tisti?