Laksativ je prijel

Včeraj se je torej zgodilo, kar se je najbrž, prej ali slej, moralo zgoditi. Vladi Republike Slovenije, pod vodstvom gospoda Janeza Janše, je bil zadan milostni udarec s katerim se je, upajmo da res, končala agonija, ki jo je navidez povzročilo poročilo slavne Komisije za preprečevanje korupcije, dejansko pa jo je sprožil gospod Gregor Virant, osebno. Česa drugega tej vladi ni bilo mogoče niti očitati, pa če se kdo še tako trudi. Kot vsaka resna vlada je skušala narediti red v svoji zakladnici, izumljala je rešitve za propadle banke in pač začela varčevati, nekako tako kakor to skušajo vse vlade v Evropi, z materjo unijo vred. In temu se ne bo mogla izogniti nobena vlada, ne glede na to kdo jo bo skušal spraviti skupaj. Dejstvo je, da je že sama postavitev vlade v tej državi vsega spoštovanja vreden projekt, ki mu je le malokdo kos, kaj šele, da bi potem ta vlada res delovala.

Zdaj pač je kar je. Dejansko je škoda energije in časa, ki sta se trošila eno leto. Za travmatično stanje duha v tej družbi je očitno bistveno in izjemno sproščujoče, da jim je uspelo javno diskvalificirati gospoda Janeza Janšo. Saj ni važno, če je česa kriv, vsekakor je za to najbolj primeren. Zdaj smo namesto njega dobili žensko in to je tudi vse, kar smo dobili. V bistvu še ne vemo povsem natančno, kaj bi z njo, upam, da vsaj ona ve, kaj hoče.

Če sem iskren, niti tega ne vem, kaj sploh imamo. Imamo osiromašeno vlado, ki lahko opravlja "tekoče" posle, pri čemer še vedno nihče ne ve, kaj naj bi to pomenilo, tako kot se to ni vedelo pri prejšnji vladi in še kateri prej. Verjetno smejo naročiti kavo, vprašanje pa, če lahko sprejmejo jedilnik malic za prihodnji teden.  

Razrešitev predsednika vlade in zmagovito očiščenje slovenske politike je, za nekatere, uspelo in Slovenija je bržkone lahko sproščena ali po besedah gospe Alenke Bratušek, lahko zdaj končno vsi "skupaj Slovenijo popeljemo na mesto, ki si ga državljani želimo in kamor sodimo". Seveda o tem, kaj si kdo želi, kje vidi svoje mesto in če ga tudi res zasluži, raje ne bi. Kaj tako optimističnega si pod vladavino Janeza Janše nikakor nismo mogli niti predstavljati. Pri njem je po enem celem letu vladanja, za razliko od časov Pahorjeve vlade, ki ga je l. 2008 tako zmagoslavno premagala zaradi neke afere Patria (kaj je že to?), šlo pač lahko samo na slabše in vsi smo se tako zelo dušili pod pezo korupcije, ki jo novinarji potem nikoli ne dokažejo, kadrovskega cunamija, ki se spet nikjer ne pozna, in zmerjanja levih fašistov z levimi fašisti. Zdaj bo seveda veliko bolje, mandatarka nam bo izpolnila želje, odprla roko za sodelovanje in prisluhnila ljudem, zavladali nam bodo poštenjaki in strokovnjaki (ali pa kar oboji hkrati), vseslovenska vstaja proti političnim elitam bo verjetno začasno odložena in še sneg bo skopnel, pa to verjeli ali ne.

Kaj so torej dosegli?

Povsem operativni vladi, ki je nastala z muko, so dobesedno z levico uspeli odvzeti še tisto malo moči in verjetno tudi volje, ki ju je imela, da bi uresničila še kaj iz Pogodbe za Slovenijo. Zdaj bodo sveži obrazi z napovedanim optimizmom in upanjem ter menda celo v prijateljskem vzdušju, pristopili k udobnemu sestavljanju in programiranju nove vlade, če pa to slučajno ne bo uspelo, se bodo pa morda odločili in nas velikodušno povabili na volitve. Čudežno in mahoma je prišlo tudi do osupljivega zmanjšanja potrebe po predčasnih volitvah, o čemer so še pred zelo kratkim vsi govorili. Zdaj so spet vsi naenkrat postali tako zelo konstruktivni in državotvorni, kar je kajpak tudi nekaj novega pri nas.

Spoštovani, če prav premislim nam volitev, resnici na ljubo ni treba prirejati, če vam ni do njih, itak si jih moramo sami plačati. Zdaj je že celo meni jasno, da se z volitvami pri nas stvari ne rešujejo. Naše volitve so pač spektakel in javni hazard. Kakorkoli že mešali karte, nikakor ne dobimo kombinacije s katero bi lahko zmagali v prvem krogu, v drugem potem navadno dobijo tisti, ki ljudi niso prepričali, v tretjem, ki smo mu priča zdaj, pa ne dobi nihče več ampak se igralci le še zmerjajo. Fair playa ni, dejansko tudi želje po zmagi ne, je le še strah, da bo nasprotnik pobral zastavek. Bolje, da smo vsi poraženi, kot da slavi kdo drug. 

Slovenija je po včerajšnji nezaupnici definitivno stopila na pot politične nestabilnosti, ki jo bo verjetno težko presekati in za katero je odgovornost prevzela gospa Alenka Bratušek, osebno. Njenemu šefu to ni uspeli in če bo veličine, ki že dolgo privatizirajo slovensko politično sceno, nekako le spravila skupaj in sestavila delujočo vlado, ji gre vsa čast. Če ne, nam morda tudi ne bo tako zelo žal. Bo pač skurila svojo priložnost, verjetno bo škoda vseeno večja za njo, kot za nas.

Kakorkoli, ne obupajte in vztrajajte, tudi ljudstvo se vam bo slej ko prej vdalo.

B.16

 

Človek po naravi teži k lastnemu razvoju. Ne gre za razvoj, ki bi ga zagotavljali naravni mehanizmi, kajti vsak izmed nas ve, da je sposoben svobodno in odgovorno sprejemati odločitve. Tudi ne gre za razvoj, ki bi bil prepuščen naši samovolji, ko pa vsi vemo, da je dar in ne plod samorazvoja. Našo svobodo izvorno opredeljujejo naše bitje in njegove meje. Nihče ne oblikuje lastne vesti samovoljno, temveč lastni "jaz" vsi snujemo na temelju "sebstva", ki nam je bilo dano. Niso nam nedostopni le drugi, marveč smo nedostopni tudi sami sebi. /Papež Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici, 2009/

Lahko da gre za vprašanje moči, zdravja, dela-zmožnosti ali dela-voljnosti. Vsekakor gre za sposobnost odločanja o položaju lastnega bitja. Telesa namreč, in tistega kar to obkroža. O bistvu ne moremo odločati, bistvo je "sebstvo", ki nam je dano. Posojeno.

Kaj pa če gre tudi za vprašanje odgovornosti, tistega čuta dolžnosti do vloge v kateri smo se znašli, namenoma ali pač po čudnih labirintih naključja in danosti?

Prav lahko bi šlo tudi za vprašanje življenja, ki nam je podarjeno, prav kakor bistvo. Vendarle s svobodno voljo vplivamo nanj. Morda celo radikalno. Lahko ga sprejmemo in uživamo ali zgolj prenašamo, morda se ga odrečemo in  vrnemo tja, kjer je bilo, še preden nam je bilo podarjeno.

Nekomu dar, drugemu kazen - užitek ali tlaka, odvisno ...? 

Kaj naj bi sploh bilo prav?

Do sedaj sem verjel, da nimam kaj izbirati in da me možnost izbire lahko samo bega. Da mi je določeno, da sem izbran za to ali ono, da moram vztrajati tukaj ali pač tam. Vseeno kaj in kje, glavno je vztrajati.

Zdaj se mi zdi, da je morda drugače, da morda ni nujno, morda se lahko tudi osvobodim, stopim dol in ven. Preprosto ne priznam težav in Težav, ampak rečem "dost mam". Saj res-, kdo je že to rekel?

Kaj pa potem ostane? Naj vem? Ne vem. 

Vsi se bojimo trpljenja, občutkov nemoči in propadanja vsem na očeh. Zato pa zaupamo v Gospoda, ki je sam trpel in propadel pred vsem svetom. Zato zaupamo, da nas varuje, nas pozna in nam nalaga le takšna bremena, kot jih lahko nosimo.

Od mučencev je pričakoval, da ga ne zatajijo, tudi ko so bili soočeni s smrtjo ali trpeli muke. Od nas morda pričakuje, da ostanemo zvesti v tistem kar nam je zaupal. Morda zgolj to, da živimo z njim in ohranjamo talent, ki nam ga je zaupal. Gotovo nismo vsi takšni, da bi jih iz enega pridobili pet. Morda smo le eni, ki ohranjamo kar smo dobili in bomo nekoč enako slabo razvito vrnili. Morda je tako celo bolje, ker bi naši zakopani talenti, če bi se razbohotili lahko naredili več škode kot koristi. 

Ali smo zato ne-vredni? Ali imamo zato pravico oditi?

Morda Gospod ne pričakuje velikih stvari, a nočemo slišati kaj pričakuje.

Kaj če je trpljenje naše pravo poslanstvo? Kaj če je naše poslanstvo ravno to, da pokažemo zvestobo do zadnjega?

Žal mi je – nisem prepričan, da sem vse prav razumel.

Morda sploh nisem nič razumel.

Morda pa je to moja vloga.