nedelja, 30. januar 2011

Vsi blagrovani

Prav vsi … ubogi v duhu, žalostni, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, tisti ki delajo za mir in so zaradi pravičnosti in Gospoda zasramovani, preganjani ali lažnivo obtoženi; vsi imajo nekaj skupnega. Seveda jim je v prvi vrsti skupno, da jim je Gospod posvetil govor na gori, vendar ne gre zgolj za to … gre za sporočilo, ki zaznamuje ljudi današnjega časa ravno toliko ali morda še bolj, kot takratnega. Gre za nagovor celotne "druge svetovne lige", kajti prav to predstavlja-jo(-mo) vsi, ki se čuti-jo(-mo) ali tudi so njen del. Gre za rešilni program, ki človeštvu že dolgo kaže pot na katero ni stopilo. Še ne!
Druga svetovna liga je velika večina človeštva, tista večina, ki nikoli ne bo prevzela vodilnih družbenih vlog bo pa vedno predstavlja vsebino in osnovo, ki se ji nihče ne bo mogel izogniti. Gre za ljudi, ki se ne poistovetijo z nobeno ureditvijo in nobeno oblastjo, pripravljeni pa so trpeti z vsako, ki se je vsaj na videz voljna truditi za njihovo dobro. Seveda ne predolgo … ko je prepoznana za škodljivo ali neuporabno, mora prostor pač prepustiti drugi pa čeprav se morda zdi, da je zraščena s funkcijo. Prav to se na primer, zdaj dogaja nekaterim severno-afriškim fevdalcem, ki še vedno živijo nekje na polovici 20. stoletja in nikoli niso uspeli prav razumeti signalov, ki jim jih ljudje že desetletja pošiljajo in žal jih še vedno ne. Vendar se je tako godilo že mnogim in se bo, slej ko prej vsem, ki ne bodo znali narediti dovolj prepiha, da se ljudje ne začnejo dušiti v njihovi družbi. Razumeti bodo morali tudi da se jim bo to, zelo verjetno začelo dogajati z raketnim pospeškom s katerim so začele v zadnjem desetletju tudi pri njih krožiti informacije. Tako hitro se bodo v prihodnje reševala tudi družbena in socialna nasprotja. Sonce potrpežljivosti nad tem planetom zahaja. Žal spet v barvah krvi.
Druga svetovna liga je vseeno še vedno nadpovprečno potrpežljiva in ima dejansko izjemno visoko stopnjo usmiljenja za vse šarlatane in povzpetnike, ki skušajo poosebiti pot njenega napredka, seveda dokler dojemajo, da so v njeni službi. Prva liga namreč oblasti ni nikoli potrebovala, imela jo je kvečjemu za varovanje pred drugo.
Gospod ni prišel da bi to spremenil. Na svetu za to še ni čas. Čas je pa za prepoznavanje znamenj. Čas je za uvid v napoved prihoda neke nove delitve, ki bo takšna da bo presegla moč bogastva ali orožja … Nova delitev bo temeljna, izhajala bo iz razpolaganja z informacijami in bo ločila poštene od tistih, ki to niso. To bo delitev med tiste, ki so jim blagri namenjeni in tiste, ki jih ne bodo hoteli nikoli razumeti … tudi prav – živeti bodo morali v njihovi družbi, dokler ne izginejo.
Program blagrov je dejansko edini program družbenega izenačenja, ki ne govori o bogatih, vodilnih ali močnih, govori le o tistih, ki to niso. Prava prihodnost je namenjena prav njim. Prav nam!
Prihodnost človeštva je prihodnost pravične in izenačene globalne družbe v kateri bo prostor za vse. Kdor bi takšno družbo rad vodil ji bo moral najprej služiti.

petek, 28. januar 2011

Pa ne tega jemat osebno …



Nekoč smo morali varovati bratstvo in enotnost, zdaj pa osebne podatke. Tu ni heca! Bognedaj, da kdo vidi vaš ksiht na svetovnem spletu in morda zraven še ime, pa še kaj … o, groza! Hujšega vas že skoraj ne more doleteti … V tej državi lahko ostanete brez službe, plače, prispevkov, zdravja, premoženja, svobode, ugleda … vsega, le vaši osebni podatki so zakonsko varovana kategorija. Pravi tabu!
Vprašanje zasebnosti je očitno eno najbolj perečih sodobnih vprašanj, ki se je pač pojavilo z razvojem informatike. Logično, vendar po svoje tudi paradoksalno. Veliko ljudi s pojavljanjem v javnosti, na tak ali drugačen način, namreč nima težav, nasprotno – mnogi nimajo posebnih zadržkov pred tem, da se jih vidi, sliši, bere ali celo govori o njih … kako bi si sicer drugače razložili dejstvo, da ima samo FB baje več kot pol milijarde aktivnih uporabnikov. Seveda je lahko v tej številki tudi nekaj pesniškega pretiravanja, glede na to da je vseh računalnikov na svetu menda okrog 600 milijonov, vendar gre vsekakor za izjemno veliko ljudi. Če ta številka vsaj približno drži, potem predstavlja red velikosti 10% vsega živečega prebivalstva sveta, ki je deležno vsaj neke temeljne izobrazbe, torej predvidoma funkcionalno pismeno. Nikoli v zgodovini človeštva še ni bilo toliko ljudi tako blizu skupaj. Vsi ti ljudje, predvidevam da vendarle povečini prostovoljno, delijo torej vsaj delček svoje zasebnosti z drugimi. Vsak je sicer bolj ali manj "odprt", vendar vseeno na nek način javno prisoten in vsaj načelno osvobojen bolestne fobije pred javnostjo. Prav takšni se mi namreč zdijo alarmi, ki jih oddaja naše informacijsko pooblaščenstvo. Menda je zdaj celo že prepovedano slikati malomarno odvržene odpadke z namenom, da bi nekomu pokazali kakšen pacek je. Tudi to naj bi bil varovan osebni podatek – jasno da svinjati okrog smetnjakov sicer ne smem, ampak javnost pa le nima pravice vedeti, da sem bil to jaz.
Vse skupaj se mi zdi popolnoma pretirano in odvratno birokratsko. Tako, kot na primer naša proti-koruptivna zakonodaja, po kateri kmet, obrtnik ali podjetnik, kot občinski svetniki, ne morejo kandidirati za občinske subvencije ali prijaviti svojega podjetja na razpise, korumpirani sodniki in tožilci pa lahko prosto funkcionirajo, če le niso preneumni in prepožrešni … skratka, neživljenjsko in togo.
Kaj pa je sploh osebni podatek? Po zakonu je to "katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen", še posebej občutljivi pa so "podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence ali evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške; občutljivi osebni podatki so tudi biometrične značilnosti, če je z njihovo uporabo mogoče določiti posameznika v zvezi s kakšno od prej navedenih okoliščin".
No in če neki osebi odmislite osebne podatke, ne ostane od njega nič o čemer bi se sploh dalo govoriti – ostane neka lupina, morda spol, če je določljiv in številka zapornika v nekem taborišču ali pa še tista ne. Odvzem osebnih podatkov pomeni popolno raz-osebljenje. Takšen človek je zgolj entiteta, niti ne nujno živa, ki zavzema nek fizični prostor in sodi v kategorijo uporabnikov javnih standardov, ki jih mati država širokogrudno, preko svojih udov, med katerimi je kajpak tudi informacijski pooblaščenec, nudi posameznim podkategorijam entitet (beri: državljanov in ne-državljanov). Človek je tu zgolj nek upravni spis, srajčka iz eko-papirja z oznako "zaupno" v desnem zgornjem vogalu.
Ljubi Bog-, pa mi Ti povej … kako daleč od življenja še sploh smemo … ?
Jaz zagotovo ne vem vsega o odnosih med ljudmi, najbrž še posebej veliko ne, vem pa, da se ljudje najraje pogovarjajo o drugih ljudeh – znancih, neznancih, sosedih, prijateljih, sorodnikih … To so pač vsakdanje, medčloveške teme, ki se jim lahko reče tudi "čvek, marnje, flauze, opravljanje …" in ki sicer ne predstavljajo nekih paradnih debat, vendar so, priznali ali ne, izjemno pomemben del socialne omreženosti človeškega okolja. Dejansko zgolj tisto, kar je konec koncev tudi FB, vendar za razliko, da je to staro kot svet in energetsko gotovo manj potratno. Kar je pa še posebej pomembno: ta medosebna izmenjava osebnih podatkov vključuje 100% človeško populacijo tega planeta. Z vso odgovornostjo trdim, da ni človeka, ki bi ne bil vključen v mrežo ali drugače povedano, za vsakega človeka na svetu, vsaj še en človek ve povedati nekaj česar ne morete odkriti zgolj na videz.
In kaj ve povedati? Seveda in predvsem tisto, kar je v naši zakonodaji razglašeno za osebno. Torej prepovedano. Saj drugega sploh nič ni. Še to če je kdo živ ali mrtev je dejansko osebni podatek, ki bi torej moral biti varovan in mislim da celo je. Z eno besedo: obupno in nerešljivo, ker kaj bolj osebnega kot je življenje pač človeku ni mogoče pripisati. Po naših predpisih uradno sploh ne moreš izvedeti če nekdo še živi.
Naj prostovoljno podelim še popolnoma osebno izkušnjo z iskanjem osebnih podatkov. Pred leti sem poizvedoval za človekom, ki je pred desetletji uradno nekaj let živel in delal na območju sedanje Republike Slovenije, sicer bi bil pa sedaj državljan Hrvaške. Pisal sem vsem pristojnim slovenskim državnim organom za kakršnekoli podatke iz katerih bi se dalo ugotoviti, kje je končal ta človek, če je sploh še živ. Dobil sem odgovore Ministrstva za notranje zadeve in Ministrstva za pravosodje, ki mi prav zaradi varstva osebnih podatkov nista mogla dati nobenih uporabnih, čeprav sem prepričan, da le ti obstojajo. Napotili so me celo na rodoslovca. Potem sem, bolj za štos, pisal še Ministarstvu unutarnjih poslova Republike Hrvatske in preko njihovega Veleposlanstva v Ljubljani v kratkem dobil uraden odgovor ter uporabne kontaktne informacije, kljub temu, da gre za osebne podatke hrvaškega državljana in da sem jaz menda slovenski državljan.
Zdaj res ne vem, kdo še tu dela za koga … Hrvatom sem se seveda zahvalil in osebno jim ob vsaki priložnosti dobronamerno odsvetujem vstop v "eurokracijo"-, vendar me ne ubogajo ampak še kar rinejo … škoda, zdaj jim vsaj nekaj birokratov še dela dobro, potem jim ne bo nobeden več.

sreda, 26. januar 2011

Vprašajte Hvalico …

… če slučajno želite zvedeti še kaj več o kandidatu za generalnega državnega tožilca, nekdanjem ustavnem sodniku prof. dr. Zvonku Fišerju.

Takole je na primer, zdaj že srečno upokojeni poslanec Ivo Hvalica, razpravljal na seji Državnega zbora Republike Slovenije, dne 28. 7. 1998, ko takratnemu tožilcu Fišerju še ni uspela izvolitev za ustavnega sodnika:

Torej okrožno javno tožilstvo Nova Gorica, občinsko javno tožilstvo je vložilo, zoper tri osebe - eno gospodinjo, dva duhovnika, obtožni predlog, da je ta, najprej gospodinja, izrekala lažnive trditve z namenom, da povzroči vznemirjenost državljanov in zmanjša njihovo zaupanje v ukrepe državnih organov in tako dalje. S tem, da je na kraju pod hribom Lajše nad cerkvi dala postaviti dva in pol metra visok spomenik v obliki križa itd. Potem je to drugi, torej drugi obtoženi, to je duhovnik, … tej gospe naklepoma pomagal pri storitvi kaznivega dejanja širjenja lažnivih vesti po členu 292 kazenskega zakonika s tem, da je neugotovljenega dne izdelal skico za spomenik. Potem tretji, je kot verski predstavnik - tu piše kot verski predstavnik, duhovnik, ne more biti drugega kot verski predstavnik - zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil in obredov v namene itd., tako da je kot dekan Rimskokatoliške cerkve v Cerknem opravil, prvič, blagoslovitev spomenika in drugič blagoslovitev brezna, v katerem naj bi bila trupla narodnih izdajalcev. S tem so storili Amalija to kaznivo dejanje, Lapajne to kaznivo in Stanislav to kaznivo dejanje, zato predlagam, da občinsko sodišče na glavni obravnavi zasliši vse tri obdolžene priče" - zdaj priče pa bom res zamolčal, ker bom povedal samo njihova imena, jih je pa kar precej - "Roman, Franc, Peter, Marija, Ivan, Slavko, Jože, Dorica, Doro, Jože, Metod", nato se prebere, dalje ovadbo UJV Gorica ter poročilo itd., "spozna - no, to je važno sedaj, to" - spozna vse tri obdolžence za krive po obtožbi in jih kaznuje po zakonu, po členu 62 kazenskega zakonika odvzame gospe spomenik, odvzame spomenik, ki je predmet kaznivega dejanja." Podpisan občinski javni tožilec Zvonko Fišer. No, in zdaj se boste vprašali, glede na to zadevo, ki izgleda en strašen greh iz svinčenih časov, kdaj je bila letnica tega. Je bilo to v 60-ih letih? Ne, ne, to je bilo kar konec 1977. leta, 14.10.1977. Torej poglejte, torej tako rekoč, ko je že začela prejšnja država škripati, so se še našli takšni ljudje, zvesti režimu, ki so bili v stanju napisati ta obtožni predlog. Potem je bila sodba, ki je obsodila te ljudi, sodba ima datum, sodba v imenu ljudstva, seveda, čeprav ni bila v imenu ljudstva, ker že to je laž, sodba je bila izrečena na temeljnem sodišču v Novi Gorici, enota v Idriji, dne 5. julija 1979. leta. Ali se lahko prebere tudi sodnik, ki je to sodbo ...? Predsednik senata Silvij Šinkovec.
In zdaj pridem na neko mojo bridko izkušnjo, osebno. Kot veste, sem jaz doma iz Kanala ob Soči in pred 10 leti se je blizu Kanala zgodila strahotna tragedija. Pet mladih ljudi v starosti od 18 do 21, od tega oče par dni starega otroka, odbojkarjev iz Kanala ob Soči, je zletelo s ceste v Sočo in vsi so se utopili. Skratka, v trenutku je šel, da tako rečem malo tehnološko, čeprav je to grdo reči, torej četrtina prirastka mojega kraja je šla v trenutku po zlu. Hitro smo ugotovili, da se je to zgodilo tam, kjer se je zgodilo že veliko nesreč. To je bilo 20. avgusta 1988. leta, pred desetimi leti. Ker sem vse te ljudi poznal in ker sem bil silno prizadet, ker so bili sosedje, sem začel zbirati podpise, pomagala mi je mladina iz Kanala in smo zbrali 302 podpisa in sem vložil ovadbo zoper pristojnega republiškega sekretarja za promet in zveze. Šel sem osebno do, pogojno rečeno, gospoda Fišerja. V meni se je trgalo vse skupaj pod tistim šokom. Pomislite, jaz sem to zbral v enem tednu in 29. avgusta sem se pojavil z zahtevo 302 ljudi, jaz sem bil prvopodpisani, pri tožilcu Fišerju. Spominjam se dobro, da sem opazoval tega človeka, ki je "mrtvo-hladno" uradniško mene gledal, češ kako si upaš ti, mala oseba tam iz "plebsa", nekaj takega, še partijec nisi, si je verjetno mislil, kako si upaš nekaj takega prinesti pred mojo veličino. Takšen občutek sem imel in nisem se varal. Veliko let kasneje mi je neka gospa, ki je šla v pokoj, povedala, da je takrat Fišer rekel natančno tako: "Pa kako si upa ta predrznež nekaj takega!" In jasno, s tem ni bilo nič.
Ampak prišla je svoboda, prišla je nova država in jaz sem pobaral 9.10.1991 gospoda Fišerja, kaj je s to zadevo, po treh letih. Vam povem, še vedno je bil zmožen cinizma. Odpravil me je na takšen način kot, citiram: Da bi ugotovili, ali niso morebiti podani pogoji za naš ukrep v smeri pregona bodisi v smeri gospodarskih prestopkov itd. To, kar je pisal, je bila dobesedno žalitev. Seveda gospod Fišer ni vedel, da bom kdaj postal poslanec slovenskega ljudstva. To ni važno. Demonstriral je način - takšen način vis-á-vis človeka, malega človeka, kot si ga težko zamišljam.
Slučaj ali ne slučaj, imel sem zopet neko zadevo; črno gradnjo so mi postavili 3 m od hiše, nasilno, z brutalnostjo ljudje, ki so odločali o tem. Tudi to je bilo še vedno za časa socializma. Tudi za to sem dal ovadbo in kaj mi je odgovoril - vi ne boste verjeli, ampak jaz vam ne bom tega razlagal. Skratka, nič ni ukrenil. Pač pa sem si neverjetno zapomnil nekaj, da mi je 14.10.91, ko smo tisti, ki nam je bilo kaj do te države, čakali, kaj se bo zgodilo - priznanje, ne priznanje - ko smo takrat dobivali ukaze Van den Broeka, da moramo sneti slovenske zastave z mejnih prehodov - dobro se spomnim, kakšno pregovarjanje je bilo potrebno, da je ostala takšna zastava na mejnem prehodu v Rožni dolini itd., takrat meni kandidat Fišer pošlje dopis, 14.10.91. Povečal sem, grb Socialistična Republika Slovenija, Temeljno tožilstvo v Novi Gorici - glejte, tu je; 14.10.91. On takrat še ni akceptiral slovenske države. To vam zagotavljam. On je nikdar ni, ker on je bil komunistični internacionalist in to je še. Nekateri se boste potem spomnili tudi polemike v Slovenskih novicah, članek "Grehi večnega tožilca" izpod peresa Andreja Dvoršaka - ne bom vam bral vsega, ampak samo podnaslov "Zgodba o fantu, ki je pred 13 leti sramotil rajnko Jugoslavijo, je lani oživela v Slovenskih novicah. Novinar je fanta imenoval z imenom in z vzdevkom, zaradi česar je tožilec Zvonko Fišer po uradni dolžnosti proti njemu sprožil postopek. Zanimivo pa je, da je isti tožilec nekoč obravnaval tudi mladega rušilca domovine: zablode temne preteklosti večno živijo." Če koga zanima, lahko to prebere. Lahko bi vam tu prebral, ampak ne želim delati obstrukcije; ti primeri vam pokažejo pravzaprav vse, kaj je gospod Fišer počel v tem času, ki ga je opisal v 7. vrstici v svojem življenjepisu, v dobi 20-ih let.
Česa pa ni počel? Ni počel nič s Primexom? Vi veste, kaj se je zgodilo tam. Veste, da je zaradi tega padla v globoko brezno Ljubljanska banka v Novi Gorici, Kreditna banka se je imenovala; vi veste, da je to stvar sanacije - zdaj bank. Vi veste, da je to jama, ki jo bomo plačevali še dolga, dolga leta. Tu ni nič naredil in tisti, ki so zagrešili to, ne samo, da se prosto sprehajajo, ne, prenesli so denar čez mejo in se z avtomobili, ki ga nima niti predsednik državnega zbora, službenega namreč, vozijo in smejejo v brk vsem. Povejte mi en sam primer ali pa naj tožilec navede en sam primer, da je dal obtožni predlog za neko od kaznivih dejanj divjega lastninjenja, pa je bilo tega v milijarde tolarjev. En sam primer. Ga ni! Ga ne boste dobili, ga ni, ker ga ni. Torej, spoštovani kolegi, lahko da je moj boj sicer tu osamljen, dejansko, ko sem nastopil tu, sem rekel, da govorim kot poslanec slovenskega ljudstva. Opozoril bi rad ljudi, ki jim je kaj do slovenske ustave, da tega kandidata ne izvolijo. Tu so argumenti proti, močni argumenti. To je nedvoumno, in kot sem že prej rekel, ustavnih sodnikov ne volimo samo za tekoči mandat državnega zbora.
Jaz bi zaključil tako. 82. člen ustave, prvi odstavek, poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Jaz vem, da nekateri navodila imate, obračam se pa k tistim poslancem dobre volje, ki zmorejo tam v kabini izreči tisto, kar mislijo, da to tudi naredijo. Da temu kandidatu ne oddajo svojega glasu. Hvala lepa.

Na isti seji je nekaj besed o kandidatu dodal še Janez Janša …

… gospod Zvonko Fišer je potem, ko je novinar Biščak objavil članek o tem primeru, o katerem sem prej govoril, ko je leta 1982 Zvonko Fišer podal kazensko ovadbo zoper 15-letnega fanta, ki je napisal grafit na prometni znak, zaradi tega, ker si je drznil blatiti državo in komuniste, kot je pisalo, prav ta tožilec je potem, ko je ta članek izšel, podal ovadbo tudi proti novinarju, ker je to napisal, češ da je kršil zakon o osebnih podatkih. Ali si predstavljate? Leta 1982 je tožilec, ki ima ime Zvonko Fišer in je zdaj kandidat za ustavnega sodnika, preganjal zaradi sovražne propagande fanta, ki je bil star 15 let. Najbrž ni bil niti še v srednji šoli. Čez 15 let je nek novinar to zgodbo popisal in ta tožilec je bil še vedno tožilec in je vložil kazensko ovadbo zoper novinarja, češ da je s tem, ko je članek napisal, kršil zakon o osebnih podatkih, ker je objavil nekaj o mladoletniku - o nekomu, ki je bil takrat še mladoletnik. Skratka, novinar, ki je o tem pisal, je kršil zakon. Tožilec, ki je pa tega fanta preganjal, pa ni kršil ničesar. Je velespoštovana oseba in danes je predlagan za ustavnega sodnika. To je pa morala.

Pa še mnenje gospe Zdenke Cerar, nekdanje pravosodne ministrice in generalne državne tožilke:

"On je bil državni tožilec, javni tožilec, ki je tako kot nekateri drugi državni poklici prisegel, da bo ravnal po ustavi in zakonih, in on je ravnal samo po zakonu. Čez 30 let se nam zdijo ti zakoni mogoče čudni, mogoče se nam zdijo nehumani, ampak življenje se spremeni in zakonodaja se spremeni. In zato mislim, da pomisleki v njegovo osebno integriteto sploh niso na mestu, da je to človek, ki je tudi s svojim kasnejšim, strokovnim delom pokazal, da je vreden visokega zaupanja."


Takšna je torej ta tožilska morala …

In kaj si lahko ob tem še želimo? Vsaj to, da bi položaj prvega varuha zakonitosti v tej državi zasedla osebnost z nespornimi moralnimi kvalitetami in ne zgolj pravni ekspert ali nekdo, ki se je že izrazito udinjal represivnemu političnemu aparatu.

Seveda si lahko želimo, kar hočemo … kdo nam pa kaj more?

nedelja, 23. januar 2011

Ribiči


Kako resnično je nekaj je težko razbrati zgolj iz besed, ki jih je ob priložnosti nekdo izrekel ali ideje, ki se na prvi vtis skriva za dogajanjem. V resničnost nekega trenutka, življenja ali našega zaznavanja sveta, nas prepričajo šele obrobnosti; piš vetra na obrazu, svetloba, ki poskakuje po konicah valov, gibanje in hrup množice na obali, tleskanje valov ob boke čolnov ali pa morda nihanje jamborov v burji, ki se ji velike in glasne ptice upirajo s spretnim polaganjem širokih kril na smer njenih sunkov …
Pravo resničnost življenja poznajo tisti, ki ga živijo na zemlji ali morju. Resničnost ni ideja ali beseda, h kateri se zatekamo po vsebino in s katero potem podelimo svojo misel ali izkušnjo. Resničnost niti ne išče ujemanja s pesniškimi oblikami, harmonijami ali matematičnimi simboli … ravno obratno – abstrakcije in simbolni opisi so zgolj plod iskanja modelov s katerimi bi radi obvladali resnično stanje.
Resničnost se zdi telesna in duhovna ječa v kateri je gibanju strogo omejena kvadratura, razmišljanju dovoljen zgolj smisel in duhu prepuščena le notranjost jajčne lupine v kateri čaka. Resničnost je dejansko pred-pekel ali  morda pred-nebo, ki ga najbolje obvladujejo tisti od sveta in morja-, težaki, garači … takšni, ki brez odlašanja primejo in stvari postavijo na pravo mesto. Vsebino iščemo zgolj takšni iz zraka-, tisti ki štejemo kvadrate in si zapisujemo smisel v alineje. Resnični primejo macolo in podrejo steno da naredijo prizidek ter opomnik o smislu z duhovitimi formulami o harmoniji stvarstva pustijo kar lepo založen pod kupom reklam in časopisov.
Vendar je razlika tudi med njimi. Zemeljski so težji, robustnejši in ne pustijo nikogar blizu. Vedo za svoj prav in se ga trdno držijo. Sicer popuščajo novim razmeram, vendar zgolj toliko, da ne ogrozijo položajev na katere se vedno lahko zanesejo. Ribiči so prav tako garači, a le nekoliko drznejši. V življenju morajo biti pripravljeni na tveganje, vendar pod nadzorom. Razumno se pač tvega toliko, kot se splača in ne več. Kadar greš lovit ribe, veš da verjetno nekaj bo, ni pa nujno da bo dovolj. Seveda te lahko tudi preseneti in ulov ne gre v čoln. A-, takšna je pač ta ribiška ...
Gospod je najprej izbral ribiče. Gotovo ne po naključju. Potreboval je delavce, ne sanjače. Izbral je najbolj zanesljive ljudi, ki jih je lahko dobil; takšne, ki so bili v življenju in na morju pripravljeni razumno tvegati hkrati pa vseskozi ostati trdno na obeh nogah. Izbral je ljudi, ki so najprej dobro poznali in živeli svojo resničnost, šele potem upali na kaj več. Njegovi ribiči so šele sčasoma zaživeli tudi v pričakovanju Božjega kraljestva, ki jim ga je oznanjal.
Kaj pa mi? Kje smo? Poznamo svojo resničnost res dovolj dobro, da lahko razmišljamo o presežnosti in njeni pravi vrednosti? Vse bolj smo zadovoljni z nadomestki, tako resničnega življenja, še bolj pa njegovega pravega smisla. Naše življenje postaja serijsko, proizvod globalne izmenjave dela in surovin, ekonomska kategorija, droben delček BDP-ja, predvidljiva volilna baza in predmet servisiranja nekih javnih služb, od porodniške do pogrebne. Pravi človek izginja iz resničnosti in se premika v navidezno; v svet statističnih kategorij in populacij. V svet odsotnosti od sveta, ki ga večina, s svojimi resničnimi očmi ne mara niti gledati več. Resnični svet ljudem sploh ni zabaven, še privlačen ne in večina si ga sploh ne želi poznati bolj, kot ga.
Današnja resničnost, v kateri mi mečemo mrežo ali pa se, kar je še bolj verjetno, le zapletamo vanjo, je resničnost sodobnega sveta z vsemi njegovimi histerijami in paranojami vred. Le redki med nami so res še na zemlji ali na morju, pa še tisti so bolj odvisni od tehnike kot od sebe.
Koga neki bi Gospod danes izbral? Ob morju bi verjetno našel le še turiste in prodajalce spominkov.
Morda bi tokrat poiskal tiste, ki nam kuhajo in pospravljajo za nami, zidajo naše domove ali pometajo naše ulice. Morda tiste, ki ponoči vozijo po cestah, da nam napolnijo trgovine ali pa tiste, ki jim naša država pride prav le kot izhodišče za pot nekam naprej, v kraje, kjer jih spet potrebujejo zgolj kot delovno živino. Prava živina se jim smili, ljudje ne. Morda bi poklical tiste, ki skrbijo za naše bolne in pozabljene ali pa tiste med nami, ki takšni smo. Kdo bi vedel?
Ko je prvič prišel je izbral ljudi od tega sveta-, morda bo naslednjič hotel ravno tiste, ki to niso …

petek, 21. januar 2011

Nekaj o Bazi

Sem Vas zavedel, kajne? Ne, ne, danes ni politike. Žal, ali pa tudi ne žal. Vseeno hvala – pa drugič. Malo še počakajmo – o politiki se skoraj ne splača več pisati, ker se je začela prehitevati. Dogaja se hitreje, kot se splača razmišljati o njej – slab znak … za politiko, namreč, ne toliko za nas. To je nekako tako kot če tečeš navzdol in gre vse hitreje tako, da te niti noge ne dohajajo več … in potem: opaaa … mama, prihajam domov …

No, kakorkoli, ljubiteljem političnih tem zaenkrat lepo nasvidenje, pa … poljubite vse doma …
A-, da ne vse? Dobro-, pa vsaj nekatere … A-, da tudi doma ne? Dobro-, kjerkoli … tiste doma pa vsaj lepo pozdravite …
Danes bi o nečem vrednejšem, o nečem … kakor "plemenitem". Pravzaprav, bi vedno o čem plemenitem, pa kaj ko vsi tako mrzlično gledamo v tla, da ja ne bi koga pohodili ali pa, kar je verjetneje, da bi koga ne pozabili pohoditi ...
Ampak, plemenito … to je pa nekaj pravega … To je tisto večvredno, nadstandardno, izjemno … kar se dejansko ne ozira na svet, tudi na lastno varnost in obstoj ne-, še celo zakonov narave, na videz, ne jemlje resno … seveda, v nekem plemenitem pomenu.
Plemenito je tisto, kar vedno izziva, kar nosi življenje na dlani in ga podreja nečemu, recimo: pogumu … Pravi pra-izvor plemenitosti je verjetno res pogum – morda tudi: nori pogum. Pogum je ljudi vedno fasciniral: nekdo je bil nekoč dovolj pogumen, da je stekel s kopjem nad medveda, zajahal divjega konja, skočil golih rok na oboroženega nasprotnika ali jurišal na bunker … Če hočeš več, potem moraš tudi tvegati več – do neznosnosti več … prerezati moraš vse tisto, kar te drži nazaj ali dol. Zajeti moraš zrak, skočiti v temo in skozi jamo plavati do naslednjega zračnega žepa, ki je menda tam nekje – ni pa nujno … Če ga ni, nazaj ne bo šlo več. Žal. Tako pač je – plemenitost je igra na meji lastnega bitja-, ne drugih. Če tvegaš druge, potem to ni plemenito ampak zgolj podlo. Tvegaj sam.
Jeb Corliss je poklicni skakalec … uradno: BASE skakalec, v bistvu pa se vse dogaja v zraku. Zrak je torej baza vsega. On vedno skače v svoji Bazi - to počne tako, da sebe razdeli med dva elementa, zrak in tveganje. Nič ne ostane, samo to dvoje. Če kaj ne bi šlo prav, bi prav tako ne ostalo nič. Ostala bi sicer Baza; vendar brez Jeba.
Skočil je že povsod, kjer se je dalo in celo tam kjer se ni ter si tako prislužil pogojno kazen in trajno prepoved približevanja Empire State Building-u.
ZDA razumejo in pač nočejo tvegati … človek se očitno na tleh sploh ne obvlada več in takoj skoči- če je le kje dovolj visoko …

sreda, 19. januar 2011

Gretje na referendum



Študenti, oziroma predvsem tisti, ki služijo na račun "študentskega" dela, se očitno ne bodo pustili kar tako gladko odpraviti. To seveda niti ni presenetljivo če se spomnimo, kako konkretno so maja lani z jajci in granitnimi kockami izražali nezadovoljstvo z izgledom fasade našega hrama demokracije. No-, fasada zaradi upora seveda ni postala lepša, nezadovoljneži pa tudi niso nič dosegli, čeprav bi kakšnemu hujskaču tožilci mirne duše lahko spisali kazensko ovadbo.
Ampak to je bilo seveda v prejšnjem letniku-, letos smo pa le že malce bolj študirani in raje kar lepo zbiramo podpise za referendum ...
Na vogalu, ki ga vsak dan vsaj nekajkrat obredno obkrožim so (pretežno) fantje postavili stojnico. Pod njo vedno kdo dežura (beri: zmrzuje) in kajpak ponuja storitev zbiranja podpisov. V povprečju me, vsak drugi dan ko se moštvo, ki je za to bržkone celo plačano, zamenja, kdo spet znova skuša zvabiti do stojnice. Zamerim jim ne, ker so novi in tudi zgodi se v bistvu nič, le v moji podzavesti se spet prebudi rahel občutek slabe vesti, ker vedno samo vljudno odzdravim in grem naprej, ne da bi podlegel skušnjavi in se morda podpisal.
Ne bom podpisal – evo, NE BOM!
In to iz dveh preprostih razlogov. Najprej se seveda ne strinjam s tem, da bi moja država zapravljala milijone za izvedbo referenduma s katerim skušajo rušiti nek zakon. Nadalje sem pa mnenja, da je zakonski predlog vsaj načelno dober in dejansko potreben. Toliko namreč le poznam razmere v gospodarstvu, da vem, da se študentsko delo, ali bolje rečeno: sistem dela z napotnicami študentskih servisov, zlorablja in da ima zadeva, vsaj za moje pojme, značaj legaliziranega gospodarskega kriminala. Dejstvo je, da se preko napotnic opravi veliko dela in da so dobički očitno temu primerno vabljivi, ker drugače si res ne znam razlagati, zakaj bi v Sloveniji sicer delovalo kar 44 študentskih servisov. Če si privoščim pavšalno oceno zaslužkov, potem je ob predpostavki, da ima vsak servis v povprečju enega profesionalca (večji jih imajo seveda več, za manjše pa nisem prepričan če imajo celega človeka na tej dejavnosti), samo za stroške delovanja potrebnih kakšnih 100.000 € mesečno. Toliko gre torej samo za posredovanje napotnic in obračunavanje del, da o stroških propagande ali na primer, donacijam za referendumsko kampanjo, sploh ne govorimo.
Vsekakor lep posel, ki pa žal ne ustvarja nobene nove vrednosti ampak predstavlja le režijo v nekem družbenem produkcijskem sistemu. To je strošek dela za doseganje praktično istega učinka, kot ga omogočajo obstoječe proizvodne oblike, seveda po metodi goljufanja samega sebe. Gre za to, da študentsko delo, ki s samim študijem nima nobene prave zveze, ne prispeva nič v blagajne, ki vzdržujejo in ohranjajo socialno razmerje družbenega sistema v katerem živimo in v katerega naj bi tudi študentje odgovorno vstopili. Torej, nič za zdravstvo, šolanje in pokojnine, zgolj zavarovanja za primer smrti in invalidnosti.
Tudi sam sem včasih delal kot študent, vendar so bili takrat v Sloveniji trije študentski servisi in to delo je res predstavljalo zgolj možnost dodatnega zaslužka, ne pa stalno proizvodno obliko, ki je sicer namenjena redno zaposlenim in, ki verjetno bolj koristi nekemu delu gospodarstva ter predvsem servisom, kot pa samim študentom.
Sistem malega dela, se mi, proti temu kar imamo zdaj, res ne zdi dovolj slaba rešitev, da bi jo dal na referendum. Dejstvo je, da tisto podjetje, ki ne bo zmoglo peljati svoje proizvodnje z rednim ali malim delom, verjetno ne bo delovalo tudi če bi vse delali študenti.
Nekoč je pač potrebno narediti potezo, ki predstavlja križ čez preteklost, ki se je po svoje iztrošila in izgubila ali celo izkrivila namen.
Dragi moji, vem da je mrzlo cel dan stati pod stojnico, vendar vas tudi moj podpis žal ne bo ogrel.

nedelja, 16. januar 2011

"In jaz ga nisem poznal" (Jn 1,33a)

Kdaj sploh nekoga poznaš? Takrat, ko veš kako mu je ime in od kod je, se z njim rokuješ, pogovarjaš ali kako drugače prideš v stik z njim? Tudi-, ni pa nujno. Na ta način lahko poznaš človeka leta ali desetletja, pa ga vendarle ne poznaš dovolj. O njem lahko veš vse, poznaš njegove sorodnike in navade, pa te njegova reakcija ali poteza še vedno preseneti, najde nepripravljenega in postavi pred nepričakovano dejstvo. Rekel bi, da človeka poznaš šele ko te prvič ali morda že stotič razočara. Poznaš ga, ko rečeš: "Glej ga 'tička, zdaj te pa poznam …"
Kaj je boljše, da poznam sam ali da me poznajo? Enega brez drugega ni, razlika pa je lahko gromozanska. Ko te nekdo pozna, pomeni, da je s tabo vzpostavil odnos - postaneš člen v njegovem krogu in del njegove življenjske energije ti je posvečen. Tako sicer prejmeš več kot daš, vendar tudi izgubiš priložnost, da bi prebral njegova navodila za uporabo. Kar začel je delovati, te prehitel in iz odnosa porabil večino energije. Z vsebino pač, le redko pridobiš toliko kot z vezjo - dejansko je vez tista, ki požene nek naboj, vsebina-, torej človek, je prav lahko tudi razočaranje.
Človeka še ne poznaš ko si zapomniš njegovo ime ali vonj deodoranta; poznaš ga, ko ga dejansko prepoznaš v sebi. Šele takrat, ko prepoznaš sebe v odnosu do njega. Dva lahko "poznava" istega človeka, pa vendar ga opiševa različno, ker sva pač sama različna in ker sva z njim, zavedno ali nezavedno, zgradila različen odnos. Človeka poznaš takrat, ko do njega dogradiš osebni odnos, ki je predvsem iskren in resničen. Ne moreš ga poznati, dokler mižiš ob njegovih napakah ali sam sebe prepričuješ, da ni takšen pa čeprav si ob njem morda preživel celo življenje.
Dobro … tako je pač s temi ljudmi … tega se naučiš ali navadiš, slej ko prej pa tudi sprijazniš ali zgolj izprazniš …
Janez pa ni poznal Boga. Kdo ga je pa sploh poznal in kdo ga, na primer, pozna zdaj? Še vedno nihče. Takšen odgovor nam ne da pravega veselja, pa je morda le vprašanje napačno postavljeno. Lahko ga spremenim in se recimo vprašam-, če ga sploh morem in moram poznati?
Namesto enega imam zdaj dve neločljivo povezani vprašanji, zlepljeni v eno. Zame je odgovor preprost, ne pa samoumeven. Morem kvečjemu toliko kot moram in kajpak obratno. Morati je v Bogu zelo povezano s tistim kar moremo. Kar moramo je naš osebni odgovor na klic, ki ga kot ljudje, moremo razumeti, ni pa nujno. Bog nikoli ne zahteva večje pozornosti od tiste, ki jo zmoremo in nikoli ne zahteva večjih moči od tistih, ki nam jih je dal. Boga želimo spoznati kolikor moremo, on sam pa določi, koliko res moremo. Pa ne samo kolikor moremo, ampak koliko sploh moramo.
Človeški razum prodre tako globoko, kot mu je dovoljeno. Presveti kakor papir tanko izkustveno plast in konec. Ko ne zmore več, kar je zelo kmalu-, se še ne ustavi, le umakne se nerazumskemu, tistemu česar si ne more razložiti-, lahko pa sprejme. Sprejemanje in vera sta del, ki je mnogo globlji od razumevanja. In kaj je poznati nekoga, če ne zgolj sprejeti ga in mu verjeti. Tudi če Boga ne poznamo, ga sprejemamo in mu na takšen ali drugačen način verjamemo.
Verjamemo lahko, da nas on pozna … in to zadošča.
Tudi, če ga ne poznam; me pozna On, ki ve kdo in od kje sem.
Poznal me je že zdavnaj - preden sem se sploh lahko vprašal, kdo si ...

sobota, 15. januar 2011

Ti izjemni ljudje

Bil sem na pogrebu izjemnega človeka. Živega sem le bežno poznal in se nisem niti zavedal kako izjemen je. Če bi ga srečal na cesti ga prav gotovo ne bi imel za takšnega. Ko sem ga spoznal je bil že star in oslabel, prej reven kot bogat, na videz po ničemer poseben in ko je govoril, ni bilo to niti posebej opazno niti še nikoli slišano. Govoril je pač stvari, ki jih govorijo tudi drugi in podobno kot drugi. Verjetno se je tega zavedal in nisem imel občutka, da bi to morda želel spremeniti. Prav gotovo ni želel dajati izjemnega vtisa.
Izjemen je bil dejansko v eni sami stvari, ki pa lahko predstavlja pravo vsebino neke izjemnosti. Gre preprosto, in sicer: "Živel je tisto, kar je govoril." In to je tudi vse … življenje je namenil eni stvari, se ji ves daroval in ko je govoril je govoril le o njej.
Povedali so, da je pred veliko, veliko leti prišel iz drugih krajev. Tu, kamor je prišel, ni bilo ničesar zanj, poznal ni nikogar in dvomim, da ga je kdo posebej cenil. In vendar je ostal. Tako zelo je verjel v svoje, da mu ni bilo nič pretežko. Ostal je in delal, si prizadeval, organiziral ter živel s temi ljudmi, ki jih je našel tukaj. Leto za letom, desetletje za desetletjem. Naredil je vse, da bi mu uspelo, in res mu je. Imel je cilj, v katerega razen njega ni skoraj nihče verjel in ga uresničil. Ljudje so ga poznali in prepoznali. Tudi tisti, ki mu niso verjeli so ga spoštovali. Bil je tu in vseskozi delal za njih. Cele generacije, ki so odrasle in same imeli otroke, ter se tudi postarale in mu pripeljale še vnuke. On je pa ostajal z njimi, med njimi in tam tudi umrl. Želel je biti pokopan v njihovi zemlji, med njihovimi predniki in tolikimi, ki jih je poznal ter pospremil na pot na katero je zdaj stopil tudi sam.
In je. Prav tam.
Izjemno je življenje, ki je iskreno. Iskreno je tisto, ki je porabljeno za ljudi, tudi kadar je posvečeno Bogu. Bog življenja nikoli ne da le enemu človeku-, vedno ga razdeli med vse. Vsak dobi košček in tudi ko Bog življenje spet vzame k sebi, tisti košček še vedno ostane v nas.
Ali pa kje blizu?

četrtek, 13. januar 2011

FB profil nekega domačega terorista


Jared Lee Loughner je bil do 8. januarja letos nekoliko problematičen 22-letnik iz Tuscona v Arizoni, edinec iz ne-problematične družine, ki je pustil faks, zamenjal par deklet in par služb, malo težil svetu, se prav tako malo zadeval z alternativnimi idejami, nekoliko bolj pa z alternativnimi substancami. V bistvu je bil inteligenten, morda po svoje celo nadpovprečen, relativno načitan in lahko bi ga šteli celo med 5% pismenih sanjačev, kolikor jih baje premorejo ZDA. Zanimal se je za politiko, razmišljal in celo pisal, za moj okus sicer nekoliko enostransko in turobno, vendar berljivo.  Sicer pa je bil nihče in nekdo, tako kot jaz ali vi.
Tistega dne pa je vzel polavtomatsko pištolo, ki jo ima vsak zaveden Američan za nedeljsko razvedrilo, ter jo namensko uporabil v svojem mestu, na srečanju svoje someščanke, demokratske kongresnice Gabrielle Giffords z volivci, svojimi someščani. Ubil je šest ljudi in jih ranil 14, vključno s kongresnico, ki je s prestreljenimi možgani dejansko čudežno preživela.
Loughner je nekoč izjavil, da je oznaka terorist osebna, torej ad hominem. Po njegovem mnenju človek terorist preprosto je, okoliščine in ideje so drugotnega pomena ali pa povsem nepomembne. Teror je bil za njega zgolj način življenja, ki si ga pač nekdo izbere. Ljubiteljski morilec.
Nenazadnje bi mu človek celo pritrdil. V časih, ko je človek odgovoren zgolj samemu sebi, je takšna izbira tudi povsem legitimna. V življenju si pač lahko kar si želiš, lahko si torej študent, delavec, družinski oče, skvoter, heavy-metalec, narkoman, kongresnik ali pa … terorist. Vzameš pištolo, greš in streljaš ljudi, kot v "call of duty" ali pa morda parkiraš kombi, poln sodov nekakšnega etilen-glikol dinitrata v garažo pod stolpnico in sprožiš.
Problem je dejansko samo eden … žrtve-, te si pa niso izbrale vloge, kot jim je bila dodeljena. Vendar to seveda ni več teroristov problem; kakšen terorist bi pa bil, če bi razmišljal o žrtvah.
Zdaj tudi razumem zakaj se Američanom vojne nikoli ne nehajo.
Če bi se nehale… kaj bi pa potem počeli z vsemi domačimi brezposelnimi teroristi?
V Afganistanu bi bil Jared za isto početje verjetno odlikovan, Al-kajda ga pa zagotovo nebi sprejela v svoje vrste.
Če si luzer in brez veze streljaš svoje, potem sploh nisi terorist, ampak samo luzer.

ponedeljek, 10. januar 2011

Remilanizacija



Predsednik, ki to pravzaprav nikoli ni nehal biti, se je končno le oglasil in napovedal tisto kar je bilo slej ko prej pričakovati. In to je seveda prodor po levi. Ko je po zadnjih volitvah že kazalo, da bo vendarle šlo v pravo smer, je zadeva očitno ušla iz vajeti in "mladinci" so preprosto "zabluzili". Levja šapa je dovolj dolgo čakal, vmes malo godrnjal, zdaj pa le ugotovil, da gre vse skupaj preveč po svoje in je raje prekinil, za nekatere že mučno tišino. Pametno …

To, da je bil prav on govornik na tem, veliko bolj žalostnem, kot slavnem kraju, seveda ni nič presenetljivega. Težko bi si predstavljal, da bi borci sploh hoteli poslušati še koga drugega, dejstvo pa je, da je prišel na plan s programskim govorom, ki pristoji nekomu, ki niti vleče skupaj in ne morda upokojencu, ki bi pestoval mačka ter kdaj pa kdaj malce poškilil čez rob časopisa, da bi pokomentiral aktualne razmere.
Tako se govori, kadar se namerava kaj ukreniti in ne zgolj potolažiti objokane ter pohvaliti pridne - tako se govori, kadar se gre na oblast.
V sicer spodobni množici sem nekoga pogrešal-, pravzaprav jih je še veliko manjkalo, vendar je eden zelo manjkal. In to je kajpak naš aktualni predsednik.
Kod neki hodi Danilo, ki tako rad zaide na takšne obletnice?
Menda pa ja ni ljubosumen na legendo? Ali pa je morda med svojimi, sicer tradicionalno gorečimi, začutil kakšen hladen vetrič … fijuuu …

sobota, 8. januar 2011

Kratek družinski vodnik preživetja



Ko slišim druge, tudi strokovno podkovane ljudi, govoriti o družinskih razmerjih, vzgoji otrok ali odnosih med partnerjema, si ne morem kaj, da me ne bi vedno znova presenetilo, na kako različne načine in s kako različnimi osebnimi pričakovanji nekateri vstopajo v družinsko življenje. Na splošno, razlikujem pristope k tej tematiki na dve skupini. V prvo uvrščam tiste, ki izhajajo iz ideje da je razmerja in reakcije, v katerih se nekdo znajde kot del družine, mogoče vnaprej pričakovati in obvladati z razumskimi in logičnimi odločitvami na katere se lahko pripravimo, se o njih vnaprej podučimo ter jih dojamemo v nekem osebnem, z lastnimi izkušnjami pogojenem bistvu. Skratka, nadzorovan, razumski pristop, ki naj bi dal obvladane in razumne rešitve.
V drugo skupino spadajo tisti, ki se enakih okoliščin lotevajo intuitivno. Tisti torej, ki so mnenja, da vseh okoliščin ni mogoče predvideti, še manj pa reakcije vseh, ki se bodo v njih znašli. Zato se tudi pripraviti ni mogoče tako dobro, da bi se lahko zanesli, da bo potem vse res tako kot bi želeli. Ker zagotovo ne bo. Skratka, nenadzorovan, situacijski pristop, ki da rešitve, kakršne ljudje v nekem položaju, pač lahko dajo.
Obe skupini sta verjetno skrajni in družinsko življenje večine najbrž predstavlja nek koktejl, sestavljen iz enih in drugih principov v poljubnih kombinacijah.
Sam definitivno sodim med druge. Torej tiste, ki se prepuščajo naključju in rešujejo vsako uro dneva posebej. Seveda sleherno življenje in moje prav tako, spremljajo neki načrti ali bolje rečeno paleta upanja pomešana s pričakovanji dogodkov ali njihovih razpletov. Vendar jaz teh stvari ne pritrjujem na nič drugega kakor na Božjo voljo - kdo drug, ki morda razmišlja podobno in se na Boga ne zanaša, se pa verjetno izgovarja na usodo ali kaj takšnega. Kakorkoli, življenje in tudi vse tisto s čimer ga sami skušamo nadzirati je, vsaj zame, izlet v neznano. Je nepredvidljiva množica okoliščin, ki se nam časovno in situacijsko prekrivajo na poti. Po svoje sem verjetno skrajnež za katerega dejansko niti neka pot, v dobesednem pomenu, sploh ne obstaja. Moja pot je zgolj občasno prestopanje iz sonca v senco, iz dežja pod kap in včasih vendarle tudi na suho, medtem ko se ostali svet v vseh mogočih pojavnih oblikah, premika mimo mene. Kdaj pa kdaj se moram komu tudi odmakniti, da me ne pohodi, vendar na splošno mirujem dokler je za zdržat. Napovedi in velika pričakovanja pa sem si dal že zdavnaj kirurško odstraniti in anastezija po posegu še ni popustila, zato me to prav nič ne boli.
Približno takšno je tudi moje razumevanje družine in družinskih razmerij – sam sem prišel iz okoliščin, ki jih mojim otrokom prav gotovo ne bo treba živeti, kar pa niti ni nujno zelo dobro. Če bi jih morali, bi morda znali določene vrednote ceniti bolj kot jih, ali pa katere druge nekoliko manj. Kdo bi vedel? Kakorkoli, zveza mojega časa in izkušenj z njimi sem samo jaz in dejansko je le od mene odvisno kaj jim lahko prenesem in česa jim raje ne bom.
Moji vzgojni pristopi so intuitivni, preprosto iz razloga, ker sem bil takšnih tudi sam deležen. Mislim, da je to in brezpogojna ljubezen tudi najboljše varovalo proti življenjski hinavščini ali slabi vzgoji. Če imaš nekoga res rad, potem ti ni nič pretežko in če vedno reagiraš tako kot pač "na prvo" reagiraš, boš tudi tiste na katere želiš, oziroma, ne želiš vplivati, lahko prepričal v iskrenost svojih namenov. Ti jim bodo morda všeč, najbolj verjetno pa ne, vendar bodo tako vsaj razmišljati o vzrokih za ovire, ki jih predstavljam v njihovem življenju. Vzgoja je omejevanje, vendar mora biti res prepričljiva in stoodstotno podprta z zgledom. Danes se dvomi vedno in o vsem. Včerajšnje vrednote in družinske avtoritete so nostalgija, ki mlade zanima le toliko, kolikor koristi in resničnosti začutijo v življenju tistih, ki jih zagovarjajo.
Družinsko življenje danes ni popoldanska obrt, ki bi jo človek zadovoljivo počel tudi med branjem časopisa na kavču. Zame je bolj podobno nanizanki "ultimate survival", kjer se avanturisti podajajo v neznano in borijo za preživetje zgolj z lastno iznajdljivostjo in močjo. Če so spretni, zdržljivi in imajo nekaj sreče, preživijo in gredo naprej, če pa ne, jih pač reši ekipa s helikopterjem.
V družinskem življenju je podobno, s to razliko, da je namesto avanturista tukaj par ljudi, ki naj bi vsaj o ključnih vprašanjih razmišljali podobno in ki morajo biti tudi sami svoja reševalna ekipa – in to brez helikopterja …

četrtek, 6. januar 2011

Zdravje import, d. o. o.



Zdravstveno politiko v Sloveniji bi morda vsaj delno lahko prenesli kar na Zavod RS za blagovne rezerve. Gre namreč za paradoksalno situacijo pomanjkanja zdravnikov, ki se v Sloveniji očitno pojavlja ciklično in je precej natančen izkaz problematike planiranja potreb po zdravstvenem kadru, predvsem zdravnikih. Vlada je skozi proceduro spravila Zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik …, s katerim naj bi omogočila pokrivanje primanjkljajev na tem področju, ni pa izključeno, da je ukrep naperjen tudi proti nekaterim drugim apetitom.
Aritmetika, ki poganja zdravstveni sistem je v bistvu enostavna in ima za analogijo lahko kar kad polno vode, ki bi jo radi vzdrževal primerno toplo. Voda odteka čez rob, izpareva in se ohlaja in vse to nek inteligentni medij, ki, recimo veselo čofota in se igra z račko, uravnava z odpiranjem in pripiranjem pipe. Pri zdravstvenem sistemu imamo namesto kadi populacijski bazen, ki se rojeva, odrašča, stara in umira ter seveda tako in drugače zboleva. Naloga zdravstvene politike je, da potrebe te populacije zaznava ali po možnosti celo predvideva in servisira. V ta namen regulira vpise v izobraževanje ter uvaja ali reducira zdravstvene oddelke in ustanove, seveda ob upoštevanju potreb in velikosti razpoložljivega grelnika vode (beri: denarja). Skratka, z javnimi sredstvi in javnimi pooblastili gospodari s tem, za ljudi izredno pomembnim področjem.

Mimogrede, zgolj za šalo-, za razlago omenjene povezave z blagovnimi rezervami, naj povem, da se (vsaj morali bi se) tudi načrtovalci državnih blagovnih rezerv ukvarjajo s takšnimi problemi. Država ima nekje neke rezerve živil, goriv, … za primer motenj v redni tržni preskrbi in jih mora pač obnavljati ter vzdrževati v takšnem stanju in obsegu, ki ustreza morebitnim potrebam in pričakovanjem. Nekaj zalog seveda mora biti, zlasti, če so letine slabše ali dobave otežene-, koliko je stvar ocene-, tisto kar je skladiščeno ima pa tudi rok uporabnosti, torej je zaloge potrebno pravočasno obnavljati. Skratka, posla za načrtovalca v bistvu ne zmanjka, pa naj skrbi za državne rezerve pšenice ali pa zgolj za zalogo mleka v našem hladilniku.
Naša aktualna zdravstvena politika se je v tem trenutku torej odločila, da bo odškrnila vrata za tuje izvajalce storitev na področju zdravstva – se pravi, dovolila uvoz zdravnikov ker jih v Sloveniji menda primanjkuje, kljub temu, da jih samo na ljubljanski MF vsako leto v povprečju diplomira več kot sto, s tem, da lahko pričakujemo tudi mariborske.
Ukrep se mi osebno ne zdi dober in ga ne bi nikoli podprl.
In sicer iz dveh preprostih razlogov. Prvi izhaja iz mojega globokega prepričan, da se mora ljudstvo zdraviti samo, torej Slovence naj zdravijo Slovenci. Pa ne samo zdraviti, tudi izobraževati, soditi, varovati ... Nihče me ne bo prepričal, da ne premoremo dovolj mladih ljudi, ki bi bili pripravljeni na zahteven in dolgotrajen študij ter delo doma in za domače ljudi. Gre zgolj za vprašanje omenjene zdravstvene politike. In drugi razlog je ta, da z vsem spoštovanjem do celega sveta in vseh ljudi, res ne razumem, zakaj bi morali našo narodno akumulacijo, torej denar, ki ga tako ali drugače ustvarjamo sami in namenjamo za zdravstveni standard, dajati tujcem. Prebivalstvo Slovenije je ustvarilo in podpira nek obseg storitev zase in za svoje potomce. Tisti, ki so se izšolali v drugih državah, niti njihovi predniki, niso k temu prispevali nič. Niso odvajali od plač, niso plačevali samoprispevkov, nenazadnje nikoli niso za male denarje delali in dežurali po naših bolnicah, kot pripravniki. Skratka, k nam prihajajo prodajat svojo obrt, delat v okolje, ki smo ga mi ustvarili in naš denar se bo obračal v nekem tujem gospodarstvu namesto v tem iz katerega izhaja. Na račun trenutnega stanja, za katerega je izključno odgovorna zdravstvena politika, torej dolgoročno siromašimo sami sebe namesto, da bi raje več namenili za štipendije, opremo učilnic, plače predavateljev, stroške specializacij in vzdrževanje javne zdravstvene mreže, torej uklrepe s katero bi zagotovili trajnejšo vzdržnost sistema in ne zgolj pogasili trenutno že(l)jo po zdravnikih, za katero niti nisem prepričan, če ni zgolj umetno ustvarjena.
Na drugi strani, pa novico, da bodo določen del zdravljenj opravljale višje medicinske sestre, pozdravljam z odobravanjem in menim, da je prava ideja. Osebno, medicinskim sestram zaupam vsaj tako kot zdravnikom, če ne še bolj. Razlog je v tem, da so medicinske sestre (pa tudi bratje, da ne bo kakšnega dvoma), za moje pojme, praktiki, ki delajo v zdravstvu v povprečju od svojega petnajstega leta naprej, ker je naš izobraževalni sistem pač takšen, da s srednjo medicinsko šolo lahko študiraš za medicinsko sestro, študij za zdravnike pa je praktično rezerviran za gimnazijce. Ti pa, z vem dolžnim spoštovanjem do truda, ki ga vlagajo v svoje šolanje, do svojega osemnajstega leta nimajo pojma o zdravstvu, da o stiku z bolnimi ljudmi in splošni socialni etiki takšnega dela, ki jo nedvomno prinese praksa, sploh ne govorim. Srednješolec je oseba na prehodu od otroštva v odraslost, ki je še odprt tudi še za osebno izgradnjo ali preprosto povedano, dijaka lahko še vzgajaš v človeka, kar medicinski delavec definitivno mora biti. Pri študentih pa že iz precej formiranih osebnosti delaš eksperte in jim seveda veliko težje posreduješ osnove človečnosti ali občutljivosti za stiske ljudi, kar pa je prav gotovo nekaj kar loči zdravnika od mehanika.

Sicer verjamem v ministrovo dobronamernost, vendar res nisem prepričan, če je pomanjkanje zdravnikov v Sloveniji tako akutno, da ga nikakor ne bi mogli prebroditi z lastnimi ljudmi. Če že zaradi drugega ne, pa vsaj iz ljubezni do materinščine.
Za anekdoto naj povem, da sem bil pred leti na zaključku šolskega leta in sedem-letniki so sami pripravili skeč, ki se je dogajal v zobozdravstveni ambulanti. Bili smo resnično navdušeni, ker so otroci, ne samo pripravili zabavno zgodbico, ampak tudi dialoge izpeljali v brezhibni "dentalni slovenščini" ... skratka, za umret smešno.

sreda, 5. januar 2011

Hvaljeno bodi njegovo sveto ime.



Preklinjanje in sramotenje Boga in vsega, kar je povezano z izpovedovanjem vere, je ponekod prepovedano z zakonom. Pri nas ne. Spraševati se, ali je to dobro ali slabo, je podobno kot če bi vprašali: "Ali smo ljudje dobri ali slabi?"
Pravilen odgovor je: "Kakor kdo in kakor kdaj."
Glede bogokletja se pri nas torej zanašamo na splošno ustavno določilo, ki pravi da je: "protiustavno … vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti", kar je potem, enako-pomensko ponovljeno še v Zakonu o verski svobodi.
Mimogrede, Zakon o verski svobodi bi lahko nosil tudi naziv Zakon o verski nesvobodi, ker se ukvarja predvsem s tem, kaj se v imenu vere ne sme početi. To sicer niti ne čudi glede na to, da so ga pisali in sprejemali prekaljeni ateisti ali kvečjemu panteistični razsvetljenci, ki pri nas že tradicionalno ali morda celo dedno, držijo roko nad tem področjem življenja.
Kakorkoli-, hvala Bogu, da ni še slabše in to je, v bistvu, tudi vse kar ima naša civilna skupnost opraviti z versko. Pač vse nekako pod marelo ždenja v mlakuži humanističnega individualizma; torej - "Živi in pusti verjeti."
Z žaljenjem, sramotenjem, omalovaževanjem, karikiranjem ali vsesplošnim in vse-obličnim zasmehovanjem vernikov, oseb posvečenega življenja, naukov, dogm, praznikov, simbolov in ustanov, se seveda, v maniri prosvetljenskega sekularizma in post-revolucionarne vse-vednosti, pri nas ni dolžan ukvarjati nihče. Lahko sicer neomejeno tožimo ali tožijo, vendar je zadeva zreducirana zgolj na osebno prizadetost in lasten denar.
Po svoje zanimivo – če, na primer, naredite plagiat popevke ali si "sposodite" tuja avtorska dela ter jih zgolj uporabite kot svoja, čeravno brez kakršnegakoli poniževanja vira ali tistih, ki so to poslušali, brali ali videli pred vami, se državni organi zganejo in grozi vam vsaj resna globa. Če pa vam, recimo pade na pamet, da bi "zlorabili" ali nenamensko uporabili ideje, vsebine, forme, človeške vloge in osebnosti, ki so delno ali morda celo izključno posvečene Bogu, pa se vam, v najhujšem primeru na ozemlju naše države (in kajpak, še mnogih drugih) lahko zgodi zgolj osebna tožba zaradi klevetanja ali nestrpnega govorjenja. Seveda, pa vam še v tem primeru država strumno stopi v bran, ker se lahko sklicujete na svobodo govora, ki pa je varovana kategorija. Država torej s črko zakona in svojimi orožji ščiti vsakovrstno individualno blebetanje ali klatenje neumnosti, ne pozna ali ne prizna pa vrednosti duhovnega izročila ter življenjskega vodila številnih rodov in pomembnega dela živeče populacije avtohtonega naroda.
Če smo jezni in nekomu rečemo, da je "komunist" ali "fašist", nas lahko kruto toži in verjetno tudi uspe dokazati razžalitev ali celo duševno trpljenje-, če pa si "umetnik" ali "humorist" sposodi verske simbole, izročila in osebe ter povzroči zgražanje ali prizadetost vernikov, se lahko brez težav sklicuje na širok paravan umetniške svobode.
Seveda ni vse za metat v en koš in tudi teren "bogokletja" je spolzek ter lahko, namesto svobode prinese komu tudi omejitev verskega izražanja, dejstvo pa je, da potrebno prepoznati načrtno in javno provociranje ter se tudi jasno opredeliti do njega. Če se, na primer urednik ali ustvarjalec odloči, da bo ob verskem prazniku, ki ga praznuje večina Slovencev, zabaval avditorij z norčevanjem ali satiro na račun simbolov, običajev in religioznih vsebin praznika, potem to pač ni umetnost ampak navadna namenska provokacija, ki za moje pojme, cilja direktno v ustavno kategorijo spodbujanja neenakopravnosti. Kot vernik se namreč jaz osebno počutim neenakopravnega in zasmehovanega, če se, na primer Zrnec in Bizovičar, za Božič norčujeta iz dogodkov ob rojstvu našega Odrešenika. Primer je seveda lanski in sem ga slučajno opazil, verjetno pa je bilo vmes še precej drugih, ki so me hvala Bogu, obšli.
Norčevanje in naklepno žaljivo govorjenje o veri vernike boli, še zlasti zato, ker si ga privoščijo takšni, ki o stvareh preprosto ne vedo drugega, kot tisto, kar poznajo iz gostilniških stereotipov. Občutek je podoben, kot če nekdo kritizira vzgojenost mojega otroka. Ni mi vseeno, pa čeprav je morda vse res. Preprosto imam občutek, da nekdo posega v moje, v tisto kar je bistven del mene in mojega življenja. Pri sebi rečem, da ga tako dobro, kot jaz, ki živim z njim in zanj, ne pozna nihče. Govorite lahko sicer kar hočete, poslušal vas pa ne bom.
Res ne vem koliko bogokletje prizadene našega Boga – najbrž nič in tudi ena opeka ne pade s cerkvenih streh zaradi tega-, dejstvo pa je, da prizadene ljudi.
Preklinjati Boga pomeni preklinjati ljudi, ki verujejo vanj … torej jih sovražiti v njihovem najglobljem in osebnem bistvu-, samo zato ker pač so …
Kam se to lahko razvije v praksi smo videli v zadnjih dvajsetih letih balkanske zgodovine. Tam kolnejo Boga že od nekdaj … kar tako …
Kaj pa če jih On ne posluša več niti takrat, ko ga kaj prosijo?

nedelja, 2. januar 2011

"V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi." (Jn 1,4)



Beseda je prišla v praznino. Pravzaprav ne popolno – dejansko je v njej že vse bilo. Tako kot je zdaj. Bila je večnost, bili sta luč in tema in bilo je življenje. Povsem dovolj za začetek. Iz tega je potem nastalo vse, kar je. Saj, v bistvu še zdaj ni nič več od tega, le da je sestavljeno in napeto na kalupe, ki podpirajo zaznavne oblike.
Svet in mi z njim smo le kulise. Platna-, napeta na moč življenja, ki prihaja od drugje, obešena na pretoke nekih energij ali naboje, ki so ostali razsejani po polju na katerega so bili vrženi. Posejani so, da bi vzklili in rodili neko okolje. In res so vzklili, se ukoreninili ter zapredli mrežo v kateri smo zdaj zlepljeni vsi v vse.
Pajek uporablja mrežo za lov-, in naj bi bila njegovo orodje. Kaj pa če je on njen? Kaj če je lov starejši in pomembnejši od pajka in mreže? Kaj če je bilo najprej nekaj kakor: lov, potem mreža, ki je dobila pajka in nazadnje še muha, ker ji je bilo tako pač namenjeno? Namenjen ji je njen delček luči. Tako kot pajku in kakor nam vsem. Ne več in ne manj – točno toliko kot je. Ostalo je v večnosti-, v luči, ki je še ne vidimo.
Beseda je stopila v nič in ustvarila red. Kar je za nas nič, je resnično več kot red.
Je resnična luč, ki večno zmaga temo … in vso to praznino.

sobota, 1. januar 2011

Heil Schneemann

Snežakec je na tromostovju sinoči nekoliko "po svoje" pozdravil zbrane otročke ...

Kraljica miru

Da je prvi dan novega leta posvečen miru in Mariji, Božji Materi ima prav gotovo svoj poseben pomen. To, da bi ljudje lahko, vsaj na ta dan, odložili orožje in skušali potrpeti drug z drugim, če že ne kaj več, je seveda popolnoma jasno in naj ne velja samo tega dan, ampak prav vsakega v letu. Svet bi zlahka shajal brez vseh spopadov-, enostavno bi se morali in mogli poslušati ter truditi za nenasilno reševanje problemov. To je prav gotovo povsem možno in realno, mislim, da gre samo za vprašanje nivoja kulture neke oblasti-, ne toliko ljudi, predvsem oblasti. Če je oblast sposobna vzpostavljati dialog v sebi in navzven, potem družbeni dialog je, sicer ga ni. Seveda-, v sanjskih razmerah, v katerih bi se vsi na splošno in stalno trudili razumeti drug drugega, bi odpadla tudi velika večina potreb po reševanju sporov, ker jih pač ne bi bilo. Kdor skuša zdravo živeti, se izogne tudi kakšni bolezni, ki se ji sicer ne bi, in podobno velja tudi za spore. Kdor spora ne išče, ima veliko več možnosti, da se mu sploh treba prepirati. No ja, to v teoriji vsi vemo in ni nič takšnega, česar ne bi že vsaj stokrat slišali.
Škodi pa tudi ne.
Mir, ki nam ga prinaša Božja Mati, je drugačen-, notranji mir. To je mir, ki ga najprej sprejmemo vase, da bi ga potem lahko, vsaj po kapljicah, delili tudi drugim. Je mir našega srca in duha, lastna pomirjenost s samim seboj ter s svojo vlogo v okolju, kakršno pač že je. To nam seveda ni vedno naklonjeno, celo nasprotno, zdi se nam večkrat neprijazno ali celo sovražno. Pa verjetno ne toliko zaradi drugačnosti ali nerazumevanja. Tega, vsaj po moje, ni veliko več, kot kdajkoli, raje manj. Predvsem smo se spremenili sami in naša pričakovanja. Bolj razvajeni smo, zahtevnejši, še bolj neučakani in nestrpni, do drugih in do sebe. Pričakujemo instantne in brezhibne rešitve, idealne razmere, lepe hiše, urejena okolja, izjemne življenjske sopotnike, krasne otroke, zdravje, dobro plačane službe, odlične avtomobile … vse super.
Seveda bo marsikdo rekel: "Ja, zakaj pa tega ne bi imeli? A-, si morda ne zaslužimo?"
Ja, seveda si, in čudovito bi bilo, če bi vsi imeli res vse tisto, česar si želimo, čeprav bi najbrž tudi to ne rešilo vseh problemov.
Ostaja dejstvo, da svet, z nami in našo družbo vred, ni sestavljanka idealno ujemajočih se popolnosti ampak improviziran sistem nepopolno delujočih in nepravih rešitev, ki pa nekako le funkcionirajo. Prava prispodoba sveta ni kičasto okolje urejenih hišic, idealnih družinic, nasmejanih obrazkov, udobnih avtomobilov in pokošenih zelenic ali morda teve tekma, v kateri nekomu, čez noč postavijo in dajo vse to. Prava slika je izziv preživetja v katerem skušajo udeleženci iz odpadnega materiala narediti nekaj uporabnega. Ustvariti torej novo ali sploh kakšno vrednost iz nečesa, kar je odslužilo, kar je že mimo, je pokvarjeno, poškodovano ali tako ali drugače manjvredno. To je naš resnični svet. Odpad, katerega del smo sami in po katerem blodimo in brskamo, ter si slej ko prej tudi trajno organiziramo nekakšne začasne rešitve. In v tem svetu, predvsem pa v nas samih ima svojo veliko vlogo prav naš mir, potrpljenje in sprijaznjenje. Sprejetje sveta nepopolnih rešitev, nepopolnih ljudi in prav takšnih odnosov.
Lepo bi bilo, da bi se svet v novem letu vsaj malce popravil. Gotovo se bo, če ga bomo začeli gledati z očmi lastnega miru. Ne pustimo se mu kar tako vreči iz tira in mu prizanesimo s prehitrimi sodbami, sprejmimo ga-, morda tako, kot je Marija sprejela Božjo voljo.
Naj se nam zgodi … ta mir.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)