Nihče me ne bo prepričal ...

 
Sedemnajst milijard je menda planetov in vsa ta čuda, ki so na tem svetu ... a vse to kar tako-, kar samo po sebi? Nihče me ne bo prepričal ... nihče me ne bo prepričal ... tu je neki umetnik-, tu je neki super Jakopič-, ki je vse to naredil in, ki vse to vzdržuje ... to je to ...
"Big bang"-, ja v redu "big bang" ... mogoče ta teorija celo drži-, v redu ... ja-, samo, od kod pa tisto, kar je v tistem trenutku eksplodiralo? Od kod pa tisto? 
In pravzaprav-, veste kaj ... bistveno vprašanje je ... se boste čudili-, jaz sem se tudi, zdaj se pa ne več ... Zakaj pravzaprav nekaj je in ni nič? V bistvu, bi moralo biti nič ... pa nekaj je. Mi smo ... svet je. Vesolje je. Zakaj sploh je?
Nekdo mora biti na začetku vsega tega. Nekdo, ki je neodvisen od tega in-, ki je večen.
In glejte, ta večni in vsemogočni ... ta veliki umetnik ... ta perfektni urar ... ima obraz in srce. In to je fantastično.
Lani sem bil na Pagu. Tam je poleti zvezdnato nebo ... in tam je zvezd ... da strmiš. In gledaš v tisto in veš kakšno vesolje je tam gori, ti pa lahko rečeš temu Ti. Lahko rečem Ti ...
Ne rečem ... kaj vem ... vzvišena modrost ali ne vem kaj ...
Rečeš mu lahko Ti ... ker je oseba ... ker ima obraz in srce.
In glejte ... tak kot je in taki kot smo mi-, je položil nemir v naše srce. Je položil radovednost v našo pamet, da se sprašujemo: "Od-kod to?". 


Njegova ekscelenca, kardinal Franc Rode, 7. 12. 2013 pri Sv. Jožefu v Celju.

Verni rajni

 
Omejenost prostora in časa, ki nam je na voljo, ni naključna. Zdi se, da je takšna, ker pač ni drugačna-, ker je bila tu in takšna prej kot mi, ki smo vanjo položeni, rojeni iz nje in pripravljen zanjo. Postala je del naše zgradbe, skelet, njen temelj in okvir. V njej in z njo zraščamo in plamenimo. Naše dogorevanje se začne s prvo iskro in ni ga mogoče preklicati ali se mu izogniti. Plamen bivanja použiva vse in iz vsega kar je pripravlja humus za tisto kar še bo. 
Ne gre za enkratnost ali izjemnost, pravi odgovor je v večnosti - bistvo je v nadaljevanju in pretakanju. 
Naša telesa so tu, ker so zgrajena iz tega kar je, naš duh pa se jim je pridružil ker je bila takšna volja Njega. Prej je lebdel v brezmejnosti in večnosti in tja bo spet odšel - vrnil se bo v svoj prostor in svoj čas, ki ni niti eno niti drugo. Niso ga prinesla naša telesa, niso ga oživila ko so se sestavljala in rastla - sprejela so ga kot svoje počelo, gonilo in smisel bivanja. 
Kreacije postanejo ljudje in nehajo tavati kot lutke, ko prepoznajo in sprejmejo delček stvarnika vase. Takrat  oživijo, zavejo se svojega horizonta in v njem zamejijo svoj čas in prostor. Brezčasnost in brezprostornost zamenjajo za življenje in končnost. 
Isti svet je bil podarjen rajnim kot je podarjen nam. Jutranji sončni poljubi so bili nekoč njihova last, kot so sedaj naša in ta rosa, ki polzi po travah ob poteh po katerih hodimo na njihove domove, je nekoč močila njihove stopinje.
Oni so tam in mi tukaj, bili smo skupaj in bomo spet. 
Njihov prostor je naš in njihov čas še vedno delimo z njimi.
Združil nas je Gospod in v njem ostajamo ...

Vsi vi Sveti ...

... ki gledate Boga, takšnega kakršen je. Dosegli ste svoj cilj. Veliko vas je imenovanih-, morda še več pa takšnih za katere ne bomo nikoli slišali in za katerimi se je zabrisala vsaka sled stopinj, ki so vodile k Bogu. 
Vsi Sveti so vsi tisti sveti ljudje, ki so zvesto in tiho izpolnjevali svoje dneve na svetu, spoštovali sopotnike na življenjski barki, skrbeli za njih in jim odpuščali krivice, ki so jim jih delili namesto zahvale, morda tudi največje, takšne, ki so jih usodno prizadejale ali jim celo uničile življenja, predvsem pa so do konca verovali v Odrešenika s katerim so se zdaj že srečali.
Vsi Sveti so junaki vseh časov, tudi današnjih in prihodnjih, tisti, ki so in še bodo izvedeli, da jih svet ni maral, da človeštvo ni njihovo pravo domovanje, ker jih je, na tak ali drugačen način iztrgalo, zanemarilo, pregazilo, povozilo ali zavrglo zgolj zato, ker so bili prešibki, ob napačnem trenutku na napačnem mestu, brez upanja in pomoči na robu prepada-; nerojeni otroci, žrtve nesreč, obupani, pobiti in pozabljeni ... 
Vsi Sveti so na cilju. Prinesli so svoj križ do tam kjer se konča.
Povzpeli so se na surovi les - tihi, samotni, strti in odmaknjeni od pogledov, v katerih ne bi bilo sočutja. Prestopili so mejo, ki nenehno opleta in se zvija kot kača. Krotoviči ven in noter, zajema, odbira in odpušča. Slej ko prej nas bo zazankala vse.
Vsi Sveti prosim, prosim ... pripravite nam prostor in recite dobro besedo za nas, ki ne vemo kje in kaj sploh smo. Ki morda še mislimo, da smo lahko izpolnjeni že zdaj in tukaj. 
Vsi Sveti prosim, pripravite zagovor za naša življenja in jih vodite po pravih potih - spomnite se živih in jim podajte roko ...

Pa, kaj je temu Jakliču?

Proslavi v Rovtah in njej konkurenčna, ki je potekala v Veliki vasi pri Moravčah, sta, hvala Bogu, minili brez žrtev na eni in drugi strani, čeprav se je slednja, na kateri je množico navduševal celo sam veliki Upokojenec, nekako sumljivo hitro in tiho poslovila s spletnih portalov, medtem ko je prva povzročila pravi medijski vihar. Odzivi resne politike so bili sicer pretežno zmerni in hitro prebavljivi, po nepotrebnem se je, kot se mu to tako rado dogaja, že vnaprej, razgovoril predsednik SD, najbolj pa se je, zanimivo, tokrat napela veriga liberalni zvezdi stalnici na slovenskem političnem nebu, aktualnemu ministru za obrambo Romanu Jakiču. Ta je v velikem slogu spet zgrešil priložnost za javno in zlasti politično tišino, ki takšnim dogodkom, v teh in vseh časih, tudi najbolj pristoji.

Minister preprosto spet ni dojel trenutka in se je tokrat spravil nad nedolžno žrtev, in sicer kaplana vojaškega vikariata, ki se je slovesnosti na Rovtah drznil udeležiti v uniformi Slovenske vojske, medtem ko je na omenjeni simultani partizanski proslavi blestela cela častna četa (o morebitnih topovskih salvah ne poročajo).

Ljudje božji, kot, da so Rovte okupirano ozemlje na katero se ne sme in ne neka vas sredi samostojne in svobodne Slovenije.  

Preprosto ne morem dojeti, kaj se avgusta meseca leta 2013, skoraj 70 let po koncu 2. sv. vojne, lahko dogaja v glavi ministra Jakliča ali tistih, ki le-to dogajanje, kolikor ga pač je, morda usmerjajo od zunaj. To ne more biti več zajebancija, ampak nek skupinski psiho-patološki fenomen, ki bi ga morali na nek način zdraviti.

Da razjasnimo, Slovensko domobranstvo je bila vojaško-policijska organizacija, ki so jo ustanovili Slovenci na območju današnje Slovenije in v katero so se vključili slovenski domoljubi, pri katerih je strah pred komunističnim terorjem premagal strah pred aktualnimi okupatorji. Ti so njihovo težavno pozicijo seveda brezkompromisno izrabili in iz njih naredili svoje lokalne pomočnike. Slovenski domobranci so bili čisto prava slovenska vojska, ki je nastala na proti-komunističnih izhodiščih in med 2. sv. vojno delovala na območju naše države, vendar se je oprla na tisto stran na katero se je takrat edino lahko. Komunisti so v popolnosti in s prevaro izrabili svojo tržno nišo in si prilastili monopol nad odporom proti okupatorju, ki jim je dejansko služil za vzpon na oblast. Ker so bili brezkompromisni in teroristični so bili že pred vojno preganjani, zato na svoji strani niso trpeli nikogar s katerim bi si morali kdaj kasneje deliti zasluge, še zlasti pa ne predvojne politične pozicije, ki je zasnovala Slovensko domobranstvo. Vojna se je seveda odvijala po svoje in domobranci so jo izgubili. In to je, v bistvu skoraj vse.

Maščevanje zmagovalne strani je bilo surovo, totalno in strašno: sledili so poboji ujetnikov in ranjencev brez sojenja, dolgoletno prisilno delo, izguba premoženjskih in državljanskih pravic ter socialno-ekonomsko izobčenje, ki se je preneslo tudi na potomce. Tista družina, ki ni ušla v tujino je bila praktično onemogočena in trajno zaznamovana. Kolektivni spomin na te zadeve se je desetletja sistematsko brisal iz narodove zavesti in vse povojne generacije so bile dresirane z floskulo, da gre pač za sovražnike slovenskega naroda in okupatorjeve pomagače.

Resnica je kakršna je, ne moremo je več doživeti, in tudi jaz je ne bom odkrival, dejstvo je, da gotovo ni samo takšna, kot so nam jo razlagali, in v to me še posebej prepričuje ves ta histerični strah pred civilizirano obravnavo Slovenskega domobranstva. In to po vseh teh desetletjih, ko aktivnih udeležencev takratnih dogodkov praktično sploh ni več med živimi.

Očitno je, da gre za vsaj delno zamolčani in zavajajoče interpretirani del slovenske zgodovine, ki je morda še bolj boleč za zmagovalce, kot poražence, vendar v tem trenutku to zame ni pomembno.

Pomembno se mi zdi ravnanje aktualnega ministra za obrambo, ki je še malce mlajši od mene, obnaša pa se, kot da se je državljanska vojna v Sloveniji končala včeraj in to na njegovem pragu. Kako ne more razumeti, da so ljudje takrat veliko pretrpeli na vseh straneh, da pa so današnji državljani, ki plačujejo davke tudi zato, da ima on plačo, potomci enih in drugih?

Zakaj preprosto ne more človeško pogledati stran in biti tiho?

Saj od njega nihče ne pričakuje, da bo sodil o dogodkih o katerih niti brati ni mogel, ker so zgodovino pač pisali zmagovalci in jo še vedno? Saj tudi soditi nima več pravega smisla - tako pač je, treba je živeti naprej in zgodovino jemati za učiteljico, ne pa se ženiti z njo.

Osebno me zelo motijo krivice in domobranski strani so se te dogajale in se še vedno. Vendar naj bo tega, vsaj na državni ravni dovolj in, kar pričakujem od ministra neke evropske države je, da se v te stvari ne meša, ker za to ni potrebe in ker jih očitno ne razume. Če pa tega ne zmore, potem naj raje odstopi sam in ne čaka interpelacijo, ki bo spet prinesla nekaj ur pogrevanja te teme in še več slabe volje.

Državljani Slovenije si preprosto zaslužimo boljše politike, takšne, ki bodo končno dojeli, da je potrebno ljudi pustiti na miru, da sami spodobno pokopljejo spomine in da za lepšo prihodnost prihodnost prav gotovo ne potrebujemo bizgotov, ki še 70 let po vojni strašijo s peterokrakami in neke kaplane kličejo na raport. Če pa še vedno ne razume, pa naj vpraša koga, ki je star že 100 let.

Smrt fašizmu, nacizmu in komunizmu!

Svoboda narodu!

Dlje ko jih poslušam, bolj sem žalosten …

Zadnji štos s kandidaturo Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper je dejansko nekaj najbolj pozitivnega, kar sem doživel s strani Pozitivne Slovenije od njihove zmage na volitvah naprej. Ne bom se spuščal v ocenjevanje ali je “đi-đi” res pravi za vodenje te družbe, vendar imam občutek, da je vsaj toliko usposobljen, kot je bil, na primer, mladi  Gregor Veselko, ki je bil seveda izbran na podlagi strogih ne-političnih kriterijev, s poudarkom na strokovnosti in predvsem izkušnjah.

Bolj me zanima vihar, ki se je dvignil z Mišičevo kandidaturo.

Kot vsak špetir, ki povzroči, da se komu utrga in pove tisto, kar je že dolgo mrcvaril v sebi, tako je tudi Mišičev “skok iz vrste” prinesel nekaj zanimivih komentarjev, ki tako očitno kažejo stanje duha in razuma v slovenski politični čaršiji.

Eden najbolj značilnih, vsaj zame, je tokrat prišel s strani vedno prostodušnega ministra za vse zadeve, ki spet ni zamudil priložnosti, da bi bil tiho, in je povedal, da “pričakuje, da bo Abrahamsberg (član NS iz liste Desus) navodilo (da glasuje proti Mišiču) upošteval, v nasprotnem primeru pa se postavlja vprašanje, ali bo še naprej primeren za člana nadzornega sveta" in kaže predvsem kako kadrovska politika v državnih ali pol-državnih podjetijh v RS dejansko funkcionira. To se pravi član NS, ki je mimogrede doktor znanosti, mora ubogljivo poslušati nekega politika, ki ga ne poznamo po ničemer drugem kot izjemni volji do položaja, sicer se bo ugotovilo, da pač ni primeren za funkcijo, ki jo zaseda. No, saj morda res ni, vendar se na ta način, za moje pojme, nekoga javno diskreditira na nivo inštrumenta, torej podaljšano roko nekih šarlatanov, kar politiki preprosto so. To so ljudje, ki se spoznajo na vse, čeprav dejansko niso nič drugega, kot povzpetniki, ki so pač uspeli, ker so se povezali z opcijo, ki jo je podprlo dovolj glasov.  

Kadriranje v sektorju država v Sloveniji funkcionira dogovorno in po fevdalnih principih. Torej z delitvijo položajev in s tem konkretnih koristi na osnovi zaslug in vplivov. Če nisi zraven, nimaš šans za vodenje resorjev.

Bridko žalostno vendar že tako udomačeno, da se zdi kot normalno, vendar te mora spreletavati srh, ko se zaveš, da gre za dvajset let (na X podlage) nepotizma in (morda) negativne selekcije, ki je državo tudi pripeljalo tja ker je.

Dragi moji, če vas je sploh še kaj-, politični sistem v Republiki Sloveniji je problem in strankarstvo v Sloveniji  je še večji problem. Obema ali enemu problemu, kakor hočete - pa preprosto ni videti rešitve. Oboje je gojišče nepoštenja (ne ljubi se mi niti iskati sočnejših izrazov) in krvavo potrebno spremembe.

Moj prispevek k njej naj bo, da bom od sedaj naprej bom volil samo tisto stranko, ki bo imela v programu samo-ukinitev.

Vsi odlični ... vsi bogati ...

Pred kratkim smo doživeli res redek privilegij, in sicer, da smo lahko prebrali ekskluzivno  informacijo o tem, kako približno poteka kadriranje top nivojev v tako naši in tako neprecenljivi materi banki. Teh zadev se dosedaj ni dalo kar prosto brati, iz preprostega razloga, ker so se dogajale brez tiskovnih konferenc in ker so notranje bančne informacije očitno zavarovane bolje kot naš denar.

V skrajšanem prevodu-, gre zadeva približno takole: Sedanji predsednik uprave banke, Janko Medja, je to postal in ostal tudi, ali pa zgolj zaradi odlične ocene, ki jo je dobil za svoje nadzorništvo v taisti banki. Takšno oceno mu ni dal lastnik banke, torej država, ampak mednarodna kadrovska agencija Korn Ferry International, s katero je sam prej podpisal pogodbo in ji zato bržkone izplačal zasluženi honorar.  Ko se je torej taisti odlični Medja tako povzpel v sedlo NLB, je nadaljeval že omenjeno odlično sodelovanje z isto agencijo in ga še nadgrajeval. Agencija mu je namreč rekrutirala tudi odlične člane nadzornega odbora in temu primerno odlične člane uprave. In kajpada, za trud pospravila primerno odličen honorar.

Skratka vse najboljše od najboljšega,  z majhno pomanjkljivostjo-, da nadzornike največje in najbolj zavožene finančne inštitucije pri nas, na ta način imenuje kar nadzirani sam. Dejstvo, da zato nekdo plača milijon varčevalskega, oziroma davkoplačevalskega denarja, je v tem primeru pač kolateralna škoda, ki je očitno nujna za formalno pokritje prevzema oblasti in nadzora v tej veliki hiši denarja.  V bistvu je to morda racionalno in enostavno, vendar žal sprevrženo do obisti.  Da se to dogaja v podjetju v lasti države, pa očitno ne moti nikogar. Vse to očitno ni dovolj, da bi odneslo Medjo in čudimo se lahko kvečjemu še sami sebi, če se sploh še lahko čemu čudimo.

Če smo bili dosedaj vajeni poslušati o tajkunskih prevzemih podjetij, potem v tem primeru o tem ne moremo govoriti, lahko pa govorimo o gangsterskem prevzemu in načrtnem zavajanju javnosti. Ne morem razumeti, zakaj mora nekdo, ki je dovolj sposoben za direktorja banke v več kot ¾ državni lasti, sam najeti tujo kadrovsko agencijo, ki potem za drag denar naredi tisto za kar je najeta; najprej torej poveliča njega samega, potem pa opraviči imenovanje tistih, ki naj bi ga pri tem nadzirali. Ali ne bi bilo bolje, če bi to naredil kar brez agencije? Minister za finance bi pač imenoval za predsednika uprave s sklepom nekoga, ki ga pozna, nadzornega odbora pa tako ali tako ne rabimo, saj itak ne funkcionira, če ga morda rabi predsednik, naj si ga pa imenuje. Preprosto in povsem v duhu svobodne podjetniške iniciative.

Spoštovani, nekaj je gotovo - pred nesmotrnim trošenjem je najbolj varen tisti denar, ki ga nimate ne vi in ne banka. 

Z vsakim lastništvom se namreč precej poveča verjetnost, da ga nekdo meče proč. 

Če ga ne vi, ga pa banka namesto vas.  

O ti packi ...

Vlada Republike Slovenije si zadaja različne zanimive cilje, med njimi pa očitno zavzema pomembno mesto tudi predvidena izgradnja terminala za sprejem in uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina znotraj tržaškega industrijskega pristanišča, v kraju Žavlje, za katerega je aktualni minister za okolje strumno napovedal, da se bodo še naprej "borili, da ta projekt ne uspe".
Skratka, gre za resen državni podvig, ki se mu reče: rušenje investicije na ozemlju druge države.V bistvu smrdi skoraj po smodniku, ne samo po plinu.
Za kaj gre? Investicija mednarodne skupine GasNatural SDG SA, ki trenutno predstavlja prvega dobavitelja plina v Španiji in Južni Ameriki, v ocenjeni vrednosti pribl. 400 mio €, je torej za Slovenijo tako zelo sporna, baje iz okoljevarstvenih razlogov, da je vlada razglasila boj proti njej za svoj prednostni nacionalni cilj. Temu primerno je oblikovana tudi medijska podoba zadeve, ki jo je že leta 2009 zastavil minister za vse potrebe, ki je takrat sicer gledal na zadevo morda malce drugače kot danes. Seveda pa je bilo takrat govora o gradnji še večjih terminalov v Kopru in tudi projekt "južni tok" slovanskih prijateljev se še ni tako vsidral v naša srca. No, terminal v Kopru je seveda medtem zgodovina, ruska cev pa nikakor še ne.
Vse skupaj postane še bolj zanimivo, ko v poročilu o vplivih predvidenega objekta na okolje, ki ga objavlja naše okoljsko ministrstvo, med drugimi zanimivostmi tega projekta, preberemo: “Na podlagi opravljenih meritev in študij ter do sedaj opravljenih projektnih dejavnosti lahko rečemo, da je projekt izvedljiv, (pri čemer bo treba posebno pozornost posvetiti projektantskim in upravljavskim vidikom industrijske varnosti), in da bo imel le zmerne posledice na okolje v fazi obratovanja, tako zaradi uporabljane tehnologije (ki ima nekaj negativnih vplivov na vodo) kot zaradi samega položaja terminala na ustreznem pristaniškem območju, kjer so že v preteklosti stali industrijski objekti, zato ne bo povzročal verižne reakcije negativnih posledic.”
Na eni strani imamo torej vse bolj neizprosna stališča našega vodstva, ki je pripravljeno v času notranje krize, povsem brez veze tvegati lastne projekte in, kajpada kot vedno (glej primer Lafarge ali TEŠ6), zelo rado prisluhne argumentom "strokovne" okoljevarstvene srenje, na drugi strani pa izkazuje ljubečo podporo konkurenčnemu projektu, ki bo regijo naredil še bolj odvisno od ruske dobre volje. Očitno je namreč, da bi uparjalnik na tem mestu predstavljal izrazito moteč dejavnik v neki balkansko-zauralski energetski strategiji (beri: "botriji").
Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je okoljevarstveni vidik nasprotovanja temu projektu namenjen predvsem aktivaciji javnosti, ki naj se raje ukvarja z nacionalnimi in okoljskimi interesi namesto z razmišljanjem o tem ali naša top politika morda le nekoliko preveč neženirano ne nastopa v prid lobističnim interesom ene in to ne-evropske strani.
Prav tako mi tudi ni jasno, zakaj mora Slovenija v tem trenutku sploh še napenjati mišice, ko so terminali že postali italijanska notranja tema, ki verjetno ne bo doživela tako hitrega in gladkega epiloga, vsekakor pa ne minila brez političnih posledic. In nenazadnje bi naši vendarle lahko tudi že skapirali, da bodo sosedje, ki so v politiki od nekdaj bolj doma kot mi, vsekakor znali primerno in pravočasno "nagraditi" slovensko bevskanje za njihovimi petami. Če ne drugače z blokiranjem naših projektov, pišmevuhovstvom pri zamejskih vprašanjih in zvračanjem krivde za svojo notranje-politično zgago, ki jo bo morebitno neuspešen projekt naredil pri njih doma.
Skratka, slovenska vlada bi se morala zelo resno vprašati, kaj bo sploh dosegla s svojim EU projektom "terminal, ne hvala" in morda s takšno zavzetostjo pometati tudi pred lastnim okoljskim pragom.

Odn.

Mreža odnosov med ljudmi je veliko več od tistega, kar je videti. Tudi če si jo skušaš ogledati od blizu, jo vidiš le v njenih osnovnih zvezah. Šele, ko stopiš vanjo, jo začneš spoznavati v fini, a njej lastno kaotični strukturi. V neskončno prepleteni mešanici sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Tri niti se zapletajo v vzorce, ki se sami v sebi ponavljajo v neskončnost. Prevladuje osebno tvoj, tisti, ki ti je najbliže, vendar vseeno stkan v eno z ostalimi. 

Odnosov ne moreš nikoli razplesti, vedno znova se skrotovičijo in vrnejo še bolj zapleteni. Jemati jih moraš kot takšne, previdno drseti po njihovih zankah, obkrožati figure in vozle ter gledati vse kot veliko, v eno tkano celoto. 

Vsi se pojavljamo v različnih vlogah in nešteto povezavah. Sprehajanje med njimi je kot hoja v hiši ogledal; le v redkih smo takšni kot mislimo, da smo, v večini pa izkrivljeni, preširoki, preozki ali drobno neopazni v množici vseh ostalih.

Odnosi so naši "drugi" možgani. Eno je svet, ki ga živimo v sebi in iz sebe, drugo pa tisti v katerega smo vtkani. Prvi je kompliciran in včasih nepredvidljiv, vendar še vedno enostaven v primerjavi z drugim. V tem nas čakajo meje, ki jih ne bi smeli prestopati, kljub temu, da jih vedno znova. V njem se zapletamo v lastne zanke in jih zvozlamo z vsemi tistimi, ki so prav tako tu. 

Človeška bit je ena, vseobsegajoča in deljena v svojih neštetih odsevih. Na zunaj neopazna, a notranje povezana še trdneje kot se zdi. Močna je, stara in gosto pretkana z nešteto vozlički. Njena struktura je vplivno polje naših odnosov; v njem plavamo, vrtinčimo in se oprijemljemo vsega, kar dosežemo. V to nas postavlja in takšna je njena prava vsebina-, stalna povezljivost, soodvisnost, ki se nenehno spreminja, kot rob morja. 

Le malo zdržimo ... več odrinemo in pustimo.    

Ta stran (morda) še nima piškotka.

Ali se kdo še spomni (nekoč) priljubljenih ameriških TV serij Muppet Show in Sesame Street? No, jaz se jih. V bistvu je šlo za nekakšne lutkovne predstave, ki so performale štose za mlado in staro-, prva je bila bolj zafrkanska, druga pa je želela celo nekoliko izobraževati. No-, in med liki, ki so se mi vtisnili v (takrat še) mladostni spomin, je bila tudi pošast, ki je nora na "kukije".

Te sem se spomnil zdaj, ko se mi na zaslonu prižigajo obvestila najrazličnih oblik, a s podobno vsebino-, da ta spletna stran vsebuje piškotke, s čimer se je očitno, za ljubi mir, najboljše kar strinjati. Gre seveda za birokratsko inovacijo, ki je posledica zakonskega predpisa s katerim je naše informacijsko pooblaščenstvo implementiralo evropsko smernico, ta pa naj bi ščitila tako dragoceno zasebnost uporabnikov spleta.

Meni se to milo-rečeno zdi neumno in smešno-, kot da ima na spletu zasebnost sploh kakšen pomen. Če hočeš biti res zaseben, potem na spletu preprosto nimaš kaj iskati.

Izvorna funkcija svetovnega spleta je lažje in hitrejše povezovanje prodajalcev s kupci in vse, kar je nastalo iz tega, je temu plemenitemu cilju kvečjemu podrejeno. Svetovni splet prvenstveno gotovo ni namenjen razvedrilu, klepetu ali všečkanju kot se to morda zdi-, splet je del poslovnega sveta, "ringlšpil", ki se pač trži tako, da se vrti. Svetovni splet ni "javno dobro", kot to morda misli informacijska pooblaščenka ali kot si predstavlja večina uporabnikov, vzhičenih nad prostim brskanjem po vsebinah, ker se pač ne zavedajo ali ne želijo zavedati, da vse to nekdo plačuje in na koncu ali še prej zaračunava njim. Svetovni splet je zasebno in komercialno okolje, ki je plod človeške ustvarjalnosti in ne morda naraven pojav. Prisotnost na njem ni naključna niti nekontrolirana. Saj tudi ne more biti, ker ga predstavljajo zgolj v mrežo povezani strežniki in pristopne točke. Če se logirate med vožnjo ali kjerkoli na svetu, se običajno niti ne zavedate, da vam je neko, zelo konkretno vstopno mesto, v neki konkretni strežniški točki, pravkar dovolilo sinhronizacijo vaše naprave s strežniškim omrežjem. Vaše vstopno mesto ima svojo številko in kajpak tudi plačnika. Z vstopom v splet torej vstopate v območje zasebnega, plačljivega in merljivega sveta. Morda se kje v Indiji še lahko priklopite na javno električno napeljavo in vas ne odkrijejo, na www pa tudi v Indiji ne morete mimo vstopnega mesta.

In kaj ima s tem torej opraviti zasebnost? Nič-, prav nič. Morda zgolj to, da če si jo res želite, potem pač pustite upanje zunaj, vi, ki vstopate. Kot vstopate v trgovino, kjer vas snemajo kamere, tako ste z vstopom na to spletno stran stopili na svet, v katerem vladajo strežniki, ki imajo jasna navodila in vso pravico vedeti, kdo se sprehaja po njihovem drobovju.

Jaz to sprejemam kot normalno in res ne vem, kaj bi bilo s tem narobe, sploh pa, zakaj bi me morala država na to še dodatno stokrat na dan opozoriti. Če mi hoče kdo povedati, da je moja zasebnost moja stvar-, prav, vendar to gotovo ni treba kar naprej bebavo ponavljati, sploh pa ne potrebujem nobenih dodatnih opozoril na mojem zaslonu. Torej, na mojem zasebnem zaslonu, ki sem ga kupil za moje zasebne prihranke in ga uporabljam v moje zasebne namene, na tem zaslonu država opozarja naj pazim na svojo zasebnost. Smešno. Kot da, tega nismo vedeli in kot, da se to ne bo več počelo.

Dragi moji državni uradniki in vsi hlapci politike - sledi brezplačni nasvet; brigajte se zase, pobirajte davke in zapirajte tatove ter pokvarjence v lastnih vrstah. Če kdo zlorablja mojo zasebnost, potem jo najbolj prav država. Če kdo tega ne verjame naj si prebere odločbo o otroških dodatkih. 
Kaj ob tem še lahko skrijem?

Dejansko je pri tej zadevi vse bolj zanimiv nek generalni pojav, ki ga opažam že dlje, in sicer prava paranoja varovanja zasebnosti, ki jo pri nas forsira ravno taisti urad informacijskega pooblaščenca. Ta inštitucija, ki je menda pod neposredno visoko oblastjo Predsednika Republike, je očitno tudi nad vsemi ostalimi v tej družbi in prosto presoja, na primer tudi to, če se bodo zaslišanja politikov pred državnimi organi javno objavljala ali ne. Torej-, potencialno dokazno gradivo, ki dejansko sodi na raven kazenskega postopka, je stvar osebne presoje uradnika, ki jo lahko podari javnosti, če se mu (ali morda komu drugemu) tako ravno zahoče.

Osebno mislim, da gre za urad za manipulacijo javnosti, če ne celo neke vrste inštrument teorije zarote-, ker uvaja prefinjene metode ustvarjanja javnega mnenja, ki na eni strani naj ne bi govorilo o pohlepu, pokvarjenosti in hinavščini vodilne elite, katero varuje debeli plašč zasebnosti, na drugi strani pa naj bi se taisto javno mnenje, preko nadzora nad mediji, ustrezno odzivalo na ciljno dozirane informacij o tistih, ki so morda le postali odvečni ali celo neprijetni.

Dragi moji, vedite nekaj - tisti, ki mu ni treba nič skrivati, ima mirno vest in prav mirna vest je najboljši "poušter", pa četudi v svetu navideznega. 
Ali pa tam še bolj ...

Fail.

"Moralna odločitev, da javnost obvestim o vohunjenju, me je veliko stala, vendar ničesar ne obžalujem!"

Tako je svojo odločitev, da se odreče bleščečemu in lagodnemu življenju na račun ZDA, obrazložil Edward Joseph Snowden, 30-letni pogodbeni sodelavec Ameriške nacionalne varnostne agencije in nekdanji uslužbenec CIA-e. Skratka vohun, specialist za sledenje elektronskim komunikacijskim potem.
In kaj je izšolan "infrastrukturni analitik" dejansko povedal tako novega in osupljivega, da je povzročil mednarodni škandal in s tem svojo osebno dramo, ki se nekako kar noče in noče razrešiti?
Če vprašate mene - prav nič. Zgolj potrdil je tisto, kar se že dolgo ve, in sicer, da se obveščevalna dejavnost ZDA ni nehala niti zmanjšala s padcem "železne zavese". To za tiste, ki jim je vsaj približno jasno, da mednarodni odnosi niso nobeno petje uspavanke, ni popolnoma nič novega. To se vedno počne in v prednosti je pač tisti, ki je dovolj močan in bogat, da si lahko privošči več kot ostali. 
Naj mi kdo odgovori na vprašanje, zakaj bi Američani sploh nehali vohuniti?  
Če je komunizem začasno v krizi, še ni rečeno, da je zaradi tega svet veliko boljši. Zamenjali so ga novi, pravi in finančni diktatorji, ki imajo prav tako radi oblast, kot so jo imeli tisti prej. Tudi ko je Jugoslavija razpadla, dejansko nismo doživeli v politiki posameznih držav nobenih dramatičnih izboljšav. Partijska vodstva so zamenjala partijska vodstva, lobiji so to tudi ostali in nacionalisti prav tako. Seveda, kot se za balkansko krčmo spodobi, so se ob tej priliki zabliskali noži in stekla je kri, rezultat pa je prav boren.
ZDA, med tem niso doživele nobenega razpada, revolucije ali poraza, doživele so zgolj grobo soočenje s fanatičnim delom sveta, ki ima za sveti cilj njihovo uničenje, čeprav ni sposoben povedati zakaj ali pa zgolj zato, ker potrebuje močnega sovražnika za preživetje lastnega sovraštva. 
ZDA so že dolgo edina dovolj močna in organizirana sila, dejansko edini klasični imperialist, ki lahko posreduje na kateremkoli koncu sveta in težko si je predstavljati stanje v katerega bi nas svetovni in tudi domači "borci proti imperializmu" potegnili, če bi se res nehale aktivno zanimati za duševno stanje svetovne politike, vključno z našo.  
Veliko nekdaj močnih igralcev, ki so nekoč počeli ali vsaj skušali početi prav to, je vmes doživelo velike spremembe, izgubilo prednost in na tak ali drugačen način "izpadlo iz igre", ZDA se to še ni zgodilo. Njihove vojaške in seveda tudi obveščevalne infrastrukture, poleg močne lobistične mreže, zaenkrat ni ogrozilo nič in v ta mogočen sistem je mirno vstopil tudi rekrut Snowden, ki se je baje najprej hotel boriti v Iraku, vendar očitno zaradi šibkega zdravja ni za "pravega vojaka". Odkril pa je svoj računalniški talent, torej osebno tržno nišo in vendarle vstopil na spletno bojišče. Prav lahko bi verjetno postal tudi programer na kakšni banki ali kje v javni upravi, vendar se je, nedolžno jagnje, začuda odločilo za "nacionalce". V svoji naivnosti je verjetno mislil, da se bo ukvarjal s pisanjem pravljic za afganistanske sirote ali receptov za muslimanske ženske, ki se morajo skrivati pred talibanskimi norci.
Kaj se je zgodilo, da je, prav zdaj, ko mu je padla sekira v med (življenje na Havajih in 122.000$ letno), postal tako goreč moralist in borec za etiko svojega ljudstva, bomo seveda težko ugotovili, dejstvo pa je, da je, vsaj za moje pojme, v bistvu navaden neodgovoren bedak in izdajalec domovine.
Seveda so ZDA imperialistična država, vendar so bili to tudi že Španci, Portugalci, Francozi, Britanci, Nemci, Švedi, Rusi, Kitajci, Japonci, Nizozemci, Belgijci, Italijani, Turki, Arabci, ... skratka vsi, ki so lahko kdajkoli ali kjerkoli zbrali in opremili dovolj vojske, da so jo poslali v beli svet. 
Dragi moji, če si kdo domišlja, da je današnji svet res tako zelo drugačen, kot je bil pred, recimo 300-400 leti, je vsaj naiven, po drugi strani pa hudo slabega spomina, ker pozablja, da brez ZDA, na primer, ne bi nihče porazil nacizma in fašizma, ustavil Japoncev ali presekal z balkansko morijo. 
Vloga ZDA, kot trenutno glavne nosilke prodornosti zahodne civilizacije in branilke njenih vrednot, je lahko večplastna in tudi kritizirana, ni jim pa mogoče očitati neaktivnosti ali brezčutnosti. Kljub vojnam v katere se zapletajo, vseeno ostajajo svetovni dobrotniki številka ena. 
Kakorkoli se v navalu kritizerstva čudno sliši-, ZDA, hvala Bogu, ostajajo svetla točka v mednarodni močvari spletkarstva in hinavščine, katere del tudi evropska zunanja politika. Evropejci veliko moraliziramo, vendar, za razliko od Američanov, nismo pripravljeni niti s prstom migniti za to, da bi kaj spremenili v svetu. Prepričani smo, da naredimo povsem dovolj že, če ločujemo odpadke in puščamo emigrante v morju, tiste, ki ga preplavajo pa zapiramo v koncentracijska taborišča. Stran od oči javnosti taistim emigrantom pa potem vendarle blagohotno dovoljujemo, da v suženjskih razmerah in brezpravni, za nas, na primer, smejo obirati paradižnike in kumare, brez upanja, da bodo kdaj postali polnopravni člani te družbe.
Spoštovani-, zame Snowden ni nobena slaba vest, ampak kvečjemu kadrovska napaka, ki se je zgodila vladi ZDA in edino prav bi bilo, da jim ga vrnejo.  

Trenutek zaželjen ...

Ni lahko prepričevati. Res ne ... 
V bistvu je že težko doseči, da te sploh poslušajo, če jim ni do tega. Tudi kadar si sam prepričan v kaj, ne.
V ljudeh je včasih takšen odpor. Prava trma. Nočejo in nočejo razumeti.
Drugič se pa zdi, da kar "padejo" na kaj ali koga. Kot, da komaj čakajo. Čudno.
Ljudje menda začutijo energijo in še zlasti, če je ni. Takrat se vloge obrnejo. Lovec postane plen, prepričevalec tisti, ki ga prepričajo. Nekateri govorijo o karizmi. O nečem kar zašumi v zraku, ko nekdo začne. 
Če tega nimaš potem je pravi odgovor zavezništvo. Nekaj ponudiš in nekaj dobiš. 
Pri zaveznikih vsaj ni treba nenehno prežati. 
Seveda-, če jih prej prepričaš ...