Tempora mutantur

Po svoje imam srečo … živim v času, ko lahko vidim dlje in več kot ljudje kadarkoli prej, potujem hitreje in udobneje, kot so ljudje kdajkoli in dejansko živim lagodneje, ob boljši hrani in učinkovitejših zdravilih, kot še nikoli … Koliko znam vse to ceniti in spremeniti v osebno zadovoljstvo, je seveda drugo vprašanje, ki s svetovnim in človeškim časom v katerem sem, dejansko nima posebne zveze. Mislim, da je to primernejša tema za kakšen petek. O tem torej danes ne bi razmišljal. Razmišljal ne bi niti o tem, koliko sem za stanje, v katerem bi moral uživati, dejansko zaslužen sam. Tudi ta tema je hudo primerna za kakšno nedeljo. Torej drugič.
In ker je torek, bom raje razmišljal o nečem kar mi gre na živce, kot se za torek spodobi. Če mi v torek namreč ne gre nič na živce, potem tednu nekaj manjka. Danes mi gre na primer na živce nekaj, kar mi gre že res dolgo na živce. Že 27 let. Žalostno, a bridko resnično, že dolgih 27 let, pa se s tem še vedno nisem sprijaznil. In zelo verjetno se ne bom niti naslednjih 27, če jih bom seveda preživel.
Ko mi gre nekaj na živce se s tem preprosto ne morem in nočem sprijazniti. Lahko se navadim, potrpim, vdam ali otopim, le sprijazniti se ne morem. Slej ko prej bom, zaradi odpora, nekaj pozabil, se pri čem zmotil ali naredil kaj napak. Podzavestno, nezavestno, brezbrižno … ker se pač ne sprijaznim. V nekaj so me prisilili in zdaj pričakujejo sto-odstoten rezultat. Pa ga ne bo! Od mene ne … oprostite; jaz se pač s tem nisem sprijaznil. Najdite koga drugega, ki se je. Gotovo je tudi takšnih dovolj.
Tako, svoje sem povedal! Pa še druge vprašajte, kaj si mislijo … me res zanima …
Saj sem vedel … točno to sem mislil; če se ne sprijaznim delam napake, in na primer pozabim celo povedati za kaj se sploh gre, če se že gre. Ja, gre se, kajpak za tradicionalno pomladno žrtvovanje ene ure mojega življenja na oltar univerzalnega in vseprisotnega profita, v čast planetarne utvare o varčnosti. Ena ura mojega življenja v noči iz 28. na 29. marec 2009, ni šla niti po gobe, ni propadla … preprosto je šla v nič, spremenila je agregatno stanje iz nekaj v nič, izničila se je, popolnoma se je izgubila, ni-ni ... Nihče mi ni zanjo nič ponudil, nihče me ni vprašal če sem se ji pripravljen odreči-, nikoli, ne sedaj in še manj pred 27-imi leti ... preprosto odvzeli, oropali so me zanjo-, po Zakonu- … torej nacionalizirali, uzurpirali. Konkretna ura mojega življenja je postala državna ali celo nikogaršnja last. "Pa saj ti bodo tvojo dragoceno urico spet vrnili 25. oktobra", me bo verjetno skušal kdo potolažiti. Pa ni res! Ta ura mi je pripadala to nedeljo in ne eno čez sedem mesecev. Ta ura je točno tista, ki sem jo potreboval včeraj zjutraj, ko sem težje vstal kot običajno in še težje zbudil otroke. Kaj me briga tista oktobrska ura, ki jo moram še dočakati. Takrat se bom verjetno itak zbudil sam od sebe eno uro prej, kot bi bilo treba. Ta ura, ki sem jo pogrešal včeraj zjutraj, je šla neznano, od mene, neizkoriščena, a potrebna ... To se mi dogaja in me jezi že 27 let. Torej so me skupaj že 27-krat načrtno okradli …
Z inovacijo "±1h" se preprosto ne znam sprijazniti. Zdi se mi ena najbolj bizarnih zamisli, če odmislim že pozabljeno jugo-poguntavščino "par-nepar", namenjeno šparanju bencina, ki se jih je človeštvo lotilo za časa mojega življenja, v večnem upanju, da se iz "dreka mogoče le da narediti puter". Ideja, zrušiti bioritem milijonov ljudi, ki je pač pogojen z dnevnimi opravili vezanimi na čas, samo zato, da bo narodno-gospodarstvo virtualno privarčevalo nekaj elektrike, je z eno besedo - katastrofalna. Kdor približno ve kako se elektrika dela, ve verjetno tudi, da če je ne porabiš zdaj, je pač ni nikjer več, preprosto je uporabna samo ta trenutek. In ker je takrat, ko jo nihče ne rabi tudi nihče ne kupi, je seveda nihče ne proda, nihče ne plača, nihče ne pokasira davkov in nihče teh davkov ne spremeni v plače zdravnikov ali učiteljev, ki prižgejo toliko več luči zjutraj, kolikor so jih zvečer manj. Torej nič, ki na račun niča, z nesmiselno uporabo niča, sproducira popoln nič. Pogonska energija, ki jo takšen genialni perpetuum mobile požrešno črpa iz okolja, pa dejansko izhaja iz ukradene ure in začasno porušenega ritma mojega življenja.
V evforiji navala pametnih idej je seveda gladko pozabljeno tudi dejstvo, da je bil ta utopični fra-masonski ukrep, uveden v nekem zelo drugačnem času družbeno-produkcijskih razmerij, kot je današnji. Kje pa je, vas vprašam, pred 27-imi leti bila "Made in China" karbonska industrijska revolucija, ki danes že dela za ves svet ali informacijska rdeča velikanka, ki postaja paralela človeški civilizaciji in se že dolgo ne ozira več na optimalni produkcijski izkoristek nam najbližje zvezde ali, kje so bile takrat cenene klima naprave, ki v enem vročem popoldnevu "požgejo" več kot varčne žarnice v celem letu … Seveda se v poplavi modernizmov lahko vprašamo tudi, kje so bili takrat vsi dandanašnji tako osveščeni industrialci, ki za proizvodnjo okolju prijaznih izdelkov porabijo trikrat več energije iz neobnovljivih virov, kot za navadne produkte ali celo kmetje, ki za pridelavo bio-pridelkov izsušijo in degradirajo celotno pokrajino ter jo spreminjajo v moderno puščavo, takrat smo lahko pogrešali celo eko-birokrate, ki tiskajo gradivo za propagiranje okoljske zavesti otrok na tehnološko-visoko kvalitetnem papirju z uporabo sofisticiranih tiskarskih tehnik in materialov …
Naj mi vsi oprostijo, če morejo, jaz takrat res nisem vedel zanje in si predrznil vseeno biti vsaj tako zadovoljen in zdrav, kot zdaj.
Res se vse spreminja, tudi čas in to celo dobesedno dvakrat na leto … nespremenljivo je očitno samo še moje prepričanje, da od teh pomladno-jesenskih revolucij ure, nimam nič, razen morda zehanja … no pa le potrpimo-, mogoče bom čez 27 let imel še kaj več ... mogoče mi bo takrat vseeno ...

Osmo premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezus nagovori jeruzalemske žene
Tako zelo smo potrebni tolažbe, besed, ki nas lahko pomirijo, obnovijo upanje in posušijo solze. Nenehno smo v dvomih, vprašanjih ali iskanjih. Le redko zadovoljni, pomirjeni in potešeni, pa vendar ne potrebujemo kaj dosti več kot le nekaj prijaznih besed od nekoga, ki mu zaupamo in ga hočemo poslušati. Zaustavimo se in prisluhnimo tistim, ki nam želijo kaj povedati, pa čeprav je vsakdanje in že slišano, mogoče je prav zven znanih besed tisto kar potrebujemo.
Dedek je ležal na smrtni postelji. Ure so se mu iztekale. Vnučka, ki jo je imel zelo rad je prišla žalostna k njemu. Vprašal jo je zakaj je žalostna. Zaupala mu je, da se je sošolka norčevala iz nje. Rekel ji je, naj ne joka in da bo še vse v redu … čez nekaj ur je umrl …

Giro

Vetrovno vreme, ki se iz severozahoda pomika nad Sevnico, nas je pospremilo na obhodu vogalov in gradbišč naše občine. Avtobus se je izkazal za povsem primerno prevozno sredstvo tudi v skrajnih razmerah, ki potnike spremljajo na ljubih nam kolovozih in volan se je v izkušenih rokah, vrtel zanesljivo tudi nad prepadnimi strminami, ob katerih smo obračali glave stran ter se delali, kot da jih ni.
Začeli smo tam, kjer se kajpak spodobi, torej na Glavnem trgu v Sevnici in se zapeljali po glavni aveniji našega mesta, ki so si ga, tradicionalno rahlo privoščljivi Boštanjčani, že dovolili preimenovali v Razdrto pri Boštanju. Zakaj tako, si vsak lahko odgovori sam, po ogledu vzorčne podobe trenutno značilne sevniške vedute…

Čez gradbišče Grič smo se zagnali v Drožanjsko ulico, ki jo trenutno pretresa urejanje potoka in ceste ter gradnja kanalizacije, predvidoma pa se bodo vanjo v kratkem zgrnili tudi graditelji pločnika. Po srečnem prehodu krajevno oboževanih hitrostnih ovir smo se zagrizli v drožanjske strmine in se srečno prebili na Metni Vrh. Zložno pot čez Padež je zmotila sesuta cesta pred lovsko kočo, pomirili pa smo se ob novici, da se bo drugi teden začela razkopavati in da bo zategadelj vsaj nekaj časa še slabše.
Prvo resno postajo smo imeli v Zabukovju, kjer smo si ogledali novi Dom krajanov. Zgradba je znotraj lepo urejena in menda že dobro izkoriščena, manjkata še fasada in okolica.
Postanek nam je vlil moči za štart na Mrzlo planino, kjer na Bohorskih travnikih mejimo z občinama Krško in Šentjur. Čez mejo se pride po makadamu, ki ga bomo, po že preizkušenem receptu, pred vsem naravno-hudim, predvidoma še to pomlad zaščitili z asfaltom.
Iz zabukovških višin smo se zaradi redkega zraka raje po ovinkih, čez Podvrh in Trnovec, spustili v blanško gričevje ter se čez Priklanc zatekli na posest enega od ljubiteljev sončnih vinogradov. Po nekaterih formalnostih, ki k takšnemu postanku sodijo, smo se ustavili še v prijaznih Selcah in sicer na kmetiji Roštohar. Tam se resno ukvarjajo s proizvodnjo suho-mesnih izdelkov, kar so nam seveda tudi neizpodbitno dokazali.
Avtobus se je na Pokleku spustil v sotesko in se iz nje izkopal na sončnem savskem bregu na katerega se je ugnezdila tudi betonska preklada hidroelektrarne Blanca. Objekt smo si ogledali od zunaj in znotraj ter dovolj spoštljivo, peš prešli štajersko-kranjsko deželno mejo.



Vzdušje na desnem bregu Save je bilo primerljivo s tistim na levem in avtobus, ki je prečkal novi most, se je zaprašil v klanec na Artu.
Da smo si opomogli od blanškega betona, smo si na Hudem Brezju mimogrede ogledali kmetijo Metelko, ki letno zredi okrog 2000 prašičev ter za-povrh pridela še kakšen milijon jajc, eno gor ali dol. Prašičev ravno ni bilo tako veliko, ker so pričakovali novo pošiljko, zato smo pa pri perjadi naleteli na številen sprejem.
V nadaljevanju smo na Zavratcu zavili proti Hubajnici, se na-ovinkali do Primoža in zlagoma popeljali do Telč. Od tam smo se podali na križev pot in to dobesedno, ker gre pač čez Križ, na Gabrje in potem dol za Mirno. Po mirni vožnji za Mirno, je avtobus v Tržišču obrnil na novem obračališču pri osnovni šoli, ki naj bi bila kmalu tudi nova. Medtem smo si mi seveda vse podrobno ogledali ter se zlasti razveselili prijaznega sprejema z velikim pečenim srcem. Gostiteljem je od srca ostal samo napis "Dobrodošli v Tržišču", mi pa smo se jadrno preselili na bližnjo lokacijo Ulčnik, kjer smo zopet dodali nekaj polen na velik ogenj. Tokrat je bila to gobova juha z ajdovimi žganci. Poslovili smo se od nekaterih, ki so se šli raje kratkočasit z gasilci in nadaljevali čez Polje v Gabrijele ter od tam na Veliki Cirnik. Klancev in ovinkov nam še ni bilo dovolj in ustavili smo se šele na Gornjem Svinjskem. Tam smo pogledali proti Kalu, ugotovila da dol v hosti še vedno mejimo z občino Šentrupert in gor v hosti z občino Litija ter se potolaženi vrnili nazaj na Cirnik.
S Cirnika je šlo doli - gori čez Podboršt, srečno čez most v zadnjem stadiju in skozi Hinje v Šentjanž, kjer smo zavili levo in se spet napotili proti Kalu. Kot je bilo pričakovati, smo prej skrenili v hrib od vseh hribov ter pridihali na Osredek nad vsemi Osredki. Tam smo pozdravili Ivana in ker ni hotel z nami, smo mu popili ves korenčkov sok ter pojedli še toplo potico.
Ker nam je bilo preblizu v dolino smo jo ubrali še čez Kladje, pogledali dol na Radeško občino ter se prek Kala popeljali nazaj v Šentjanž. Potem smo se po levih in desnih ovinkih, ki so predvideni za širjenje skupaj s pločnikom, pognali proti Brunku ter na Budni vasi spet zavili, da bi se čez Jablanico spustili v prijazni Boštanj. Imeli smo lep namen pregledati še Loko in se dvigniti celo na Čelovnik, vendar bi morali kreniti kakšni dve uri prej, ker se je vmes stemnilo. Resnici na ljubo, je bilo tudi teh osem ur, ki smo jih preživeli na avtobusu nekako že kar dovolj. Pred nočjo smo se zato raje družno zatekli v svetle in obnovljene prostore Partizana v Boštanju, se predali gostoljubnosti domačinov in si ob klepetu ogledali nekaj zanimivih filmskih prizorov iz novejše Boštanjske zgodovine.
Kaj naj rečem? Končalo se je po sreči tam, kjer se je tudi začelo, vendar nekoliko težje …

Sedmo premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezus pade drugič pod križem
Padci ne ostanejo brez posledic. Vsak padec, odstop ali poraz … vsak globok obup človeka zaznamuje, ga za krajši ali daljši čas izprazni, izvotli ali opustoši …
Kolikokrat se sploh še da vstati, popraviti in pokrpati, za silo pospraviti razdejanje, ki je nastalo v nas … okrog nas? Kolikokrat lahko izmučen človek še vstane sam? Morda v resnici sploh ne vemo kako močni smo, dokler nismo zares preizkušani.

Fant je imel svoje dekle zelo rad. Razvajal jo je in se ji trudil ustreči. Načrtoval je njuno skupno prihodnost. Lepega dne mu je povedala, da je zaljubljena v drugega in odšla …

Stvar telesa

Vsi zaznavni pojavi imajo svojo materialno opredelitev. Ali po domače, ničesar ni o čemer bi se splačalo pogovarjati in se ne bi, tako ali drugače nanašalo na nek objekt ali snovno izhodišče. Če na primer nekdo izjavi da je zaljubljen in to misli celo popolnoma resno, je seveda vsakomur jasno, da na kroženje planetov okrog sonca to nima nobenega vpliva, niti na dvig povprečnih letnih temperatur na Grenlandiji in še celo rast delnic na Tokijski borzi se zaradi tega ne bo upočasnila. Kljub temu pa nikakor ne moremo, brez slabe vesti, sprejeti sklepa da duševno stanje, ki se dogaja našemu opazovancu, nima nič opraviti z materijo. Seveda ima-, pa še kako. Prav zaljubljenost je namreč pojav, ki ga v eni osebi povzroča obstoj druge osebe, torej imamo opravka s povsem konkretnim razlogom. Seveda pa tovrstna infekcija, kakor tudi nobena druga, običajno ne mine brez stranskih učinkov. Ti se sicer od človeka do človeka razlikujejo na splošno pa kažejo v duševni odsotnosti, zmedenosti, celo začasnem pomanjkanju apetita ter miselni preokupiranosti s predmetom oboževanja. Skratka, opazujemo povsem konkreten objekt, ki je vsled viharnih dogajanj v območju njegovega čustvovanja, bolj ali manj prizadet, da o morebitnih svojcih, ki trpijo zaradi spremenjenega obnašanja (ne-)srečne žrtve amorjevih puščic, niti ne izgubljamo besed.
Kakorkoli že, namen razprave gotovo ni analiza presunljivih dogajanj, ki pestijo zaljubljence, zato smo njihove stiske tokrat zgolj izkoristili za ponazoritev tipičnega stanja, v katerem se lahko osebek pojavi. Namen ponazoritve pa je, kot že omenjeno, razmišljanje o povezavi določenih človeških fikcij z objektivnimi danostmi časa in prostora.
Pogojenost človekovega razmišljanja in duševnosti s fizičnim obstojem njegovega, kakor tudi drugih teles v medsebojnem vplivnem prostoru, je torej nesporen. Trdim celo, da miselna abstrakcija, brez kakršnekoli objektivne korelacije z "zunanjim" ali "stvarnim" svetom, sploh ni možna. Torej-, špekuliramo, da ni mogoče razmišljati o nečem, kar nima nobene materialne podstati.
Pa se pozabavajmo z dokazom te teze. V ta namen bomo v roke prijeli dokazovalno orodje z utemeljitvijo neresničnosti nasprotne trditve, ki bi se v tem primeru glasila: "Obstaja vsaj ena tema, ki nima nič opraviti s stvarnim svetom." Če je trditev resnična, potem lahko z isto gotovostjo predpostavimo tudi obstoj medija, ki se je s to temo sposoben srečati. Če namreč ni medija, ki bi temo lahko absorbiral, potem tudi njenega obstoja ni mogoče preveriti.
No-, zdaj imamo torej temo, ki ni od tega sveta in medij, ki jo obvlada. Na tej točki se nam sicer ponuja stranska predpostavka, da tudi medij ni od tega sveta, vendar lahko premagamo skušnjavo in se ji za namen predmeta obravnave, izognemo.
Zdaj se končno lahko posvetimo tudi razmišljanju, in to dobesedno. Razmišljanja smo se namreč v povezavi z našim potencialnim medijem, ki baje obvladuje "nesvetovno" temo, namenoma odrekli. Torej-, da bo stvar razumljivejša, mi sicer smo razmišljali, vendar mediju ne dovolimo te tipično človeške lastnosti. Medij torej ne razmišlja, on se z "nesvetovno" temo sreča, jo absorbira in obvlada, razmišljal pa ne bo, ker je to pač človeška lastnost. Ta, pa kot takšna, vsekakor je od tega sveta. Ne bodi odveč, če morebitnega bralca še enkrat opozorim, da ugotavljamo, ali je mogoče razmišljati o nečem, kar nima zveze z izkušnjo sveta.
Posledično sledi seveda neizogibno vprašanje: "Kdo bo pa potem sploh razmišljal?" Odgovor je lahko seveda samo eden, in to je: "Človek." Človek mora torej s svojim logičnim aparatom zapopasti temo, ki mu jo medij posreduje na enega od načinov, preko katerih jo pač lahko sprejme. In v tem trenutku smo prišli do ozkega grla, ki bo naše špekulacije verjetno do kraja oskubilo. Dejstvo je namreč, da je število odprtih kanalov človekove percepcije zelo omejeno. Na razpolago so: vid, sluh, voh, otip, slutnja in sanje. Če torej medij izrazi ambicijo, da bi človeku temo posredoval v razmišljanje, kar je nujen pogoj, da se lahko sploh prepriča o njenem obstoju, jo mora neizogibno prepakirati v formo, ki jo lahko prevzame eden od kanalov človekove percepcije. In prav tu se je naša špekulacija seveda usodno spotaknila. Kakor hitro se tema "počloveči", tudi izgubi atribut "nesvetovnosti", ki jo je dejansko razlikoval od ostalih tem, ki sicer preplavljajo človeštvo. Človekov percepcijski aparat je namreč in zgolj od tega sveta zato, kot tak, lahko sprejema le izkušnje tega sveta, "nesvetovne" pa kvečjemu prevedene v katero od razumljivih govoric, torej bolj ali manj popačene in morda celo nerazumljive.
Kaj smo torej dokazali?
Tisto, kar smo predpostavili. Da nasprotna trditev ne drži, torej, da ne obstaja tema, o kateri bi lahko razmišljali in ne bi bila povezana s tem svetom.Lahko sicer, da takšne teme obstajajo-, in verjamemo, da obstajajo, ne moremo dokazati da ne, dokažemo lahko le, da jih nezaznavnih ne moremo dojeti.

Šesto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Veronika obriše Jezusu potni obraz
Poslanstvo žene je veliko, mogoče celo večje od moškega. Veliko v podrobnostih, v tankočutni človečnosti, smislu za majhno preprosto stvar in sposobnost vživljanja v položaj drugega. Majhna iskra človeškosti je lahko svetla zvezda v morju odtujenosti, brezbrižnosti in razčlovečenja. Bežen ulični nasmešek ali prijazna vsakdanja gesta morda lahko komu predstavlja tudi celodnevni obrok človeške topline.

Osamljen in žalosten starec je stopal po pločniku. Nasproti sta mu prišli mladi dekleti, razigrani, polni veselja in prešernega smeha … Umaknil se jima je ob steno.
Opazili sta ga, se mu nasmehnili in prijazno pozdravili …

"… zgôdi se mi po tvoji besedi!" (Lk 1,38b)

Zaupanje je temelj kakršnihkoli odnosov. Brez zaupanja ni mogoče sodelovati, pričakovati, načrtovati niti upati na skupno prihodnost. Najsi bo s človekom ali Bogom … Življenje je kot preproga krpanka, spletena iz koščkov tkanine, ki je ljudje ne marajo zavreči-, in sile, ki te krpice držijo skupaj so prav sile zaupanja. Kot prehajamo skozi dnevna stanja prebujanja, dela, počitka in ukvarjanja s tisoč podrobnostmi ter detajli, tako se pojavljamo tudi v spletu zaupanja do bližnjih s katerimi živimo, sodelavcev s katerimi delamo in nenazadnje tudi do sebe samega, kakršen sem si pač očitno do-življenjsko usojen.
Ko se v svežem jutru premikamo po gozdni poti, se nam na obraz in oblačila lepijo ponoči narejene pajčevine in nas zapredajo-, dejansko postajamo plen drobnih osmeronogih lovcev, ki bi nas z veseljem zapredli, nam kemijsko razgradili telo in ga posrkali, če le nebi bili prevelik zalogaj zanje. Mreža zaupanj v katero smo čez in čez zapleteni nam, na splošno, ne grozi z izničenjem, nasprotno-, ravno daje smiselno celoto delčkom, ki so raztreseni po nas in po našem okolju. Vsi nekaj zbiramo, vlečemo skupaj, si zagotavljamo in hranimo na dosegu rok, v upanju, da nam bo morda nekoč kaj pomenilo, a veliko sproti odteka, kot mivka s previsokega kupa, če jo nenehno z zaupanjem ne grabimo nazaj.
Zaupanje je tista moč, ki jo dobimo brez priprav, treningov ali posebnih tečajev, ne moremo se je naučiti niti naročiti pri drugih. Za zaupanje se je potrebno predati, prepustiti in verjeti. Zaupanje je človeška energija, ki je ne moreš videti, niti ujeti, pa vseeno je, ker opravlja izjemno korist, gradi in vzdržuje ves svet.
Marijin čudoviti zgled je dovolj zgovoren tudi za moje, torej sodobne človeške razmere. Njen zgled ne daje na prvo mesto zaupanja v ljudi, ampak v Boga, v voljo najvišjega upravljavca naših življenj. Njegovi volji se, hočeš nočeš, predajamo vsi … tudi tisti, ki ne verjamejo v njen obstoj, dejansko ne morejo nič proti njej. Lahko ji rečejo usoda, splet okoliščin, naključje, naravni zakoni, pranačela, genska zasnova … pa vendar jo je potrebno sprejeti kot je. Lahko se-, in tudi se, borimo proti tistim njenim oblikam-, ki se nam ne zdijo poštene ali smiselne, se trudimo z zdravili, izboljšavami, življenjskim slogom, treningi, tolažbami in smo začasno morda celo uspešni, a njenega obstoja vseeno ne moremo zanikati. Preprosto in zgolj od nas je odvisno ali ji zaupamo ali ne, kot je tudi od nas odvisno kako zaupamo ljudem, ki nas spremljajo na poti. Lahko smo nezaupljivi, dvomljivi, ne verjamemo temu ali onemu, hočemo biti prepričani, kot, da bomo potem bolj zaupali. Pa ni res! Tisti ki ne zaupa, bo tudi potem ko mu boš pokazal prazne roke ostal enako nezaupljiv-, trenutno si ga sicer morda prepričal, da mu nič ne prikrivaš, še vedno bo pa vseskozi z enim očesom škilil če nimaš morda še kje kaj skritega. Nezaupanje je velik vzrok življenjskih težav in kar je posebej značilno zanj je dejstvo, da zastruplja vzajemno, rojeva novo, še hujše nezaupanje in vse bolj blokira odnose.
Gotovo ni naključje, da je tej priliki Cerkev posvetila poseben praznik, Gospodovega oznanjenja in gotovo tudi ni naključje, da je Marijin odgovor eden najbolj znanih evangelijskih citatov. Vse kaže na velik pomen zaupanja, vere, preproste vdanosti v tisto, kar nam je pač namenjeno, pa naj bo karkoli že.
In komu torej zaupam jaz? Zaupam vsem, predvsem pa Bogu, da me je in me bo še naprej vodil med zaupanja vrednimi.

Peto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
Morali so ga prisiliti, da je pomagal nesti križ. Ni se sam tako odločil. Ni se oziral na trpljenje človeka, ki ga ni poznal … mudilo se mu je domov. Tudi nam se velikokrat mudi … tako, da zmanjka časa za prijaznost, za pogled ljudem v obraz, kaj šele, da bi se jim skušali približati in videti tudi njihove težave … Lažje si je pomiriti vest z izgovorom da ne utegnemo, ne znamo, ravno nismo pripravljeni … Poslovnež je hitel skozi park. Na klopci je sedela žalostna ženica. Šel je že naprej, pa ga je nekaj nagovorilo in se je vrnil nazaj. Vprašal jo je, če rabi pomoč …

Pokojnik

Vas z nenavadnim imenom leži severo-vzhodno od Sevnice, v hribovitem svetu v bližini Zabukovja. Strm, gozdnat kras visokih travnikov, prepišnih planjav in gorskih zaselkov se počasi, sicer z zamudo, ampak vendarle prebuja iz zimske omame. To nedeljo je sonce poplavilo tudi Sevnico in sveži pomladni svetlobi smo se šli nastavit na Pokojni vrh. Da bi si prislužili lepoto dneva, smo se iz Zabukovja odpravili peš v hrib. Dobre pol ure kasneje smo na topli prisoji ob cerkvici že sedli na tla, čeprav se je v sencah še tipal zadnji sneg. Nižinski travniki že dobivajo sveže zelenkaste prelive, tam gor-, na sončni predbohorski stopnici, pa iz suhe trave le sramežljivo kukajo prve bele rožice. Očitno je na vrhu tudi za ptice še prehladno in v redkem brezveterju smo za kakšno minutko uspeli celo prisluhniti nečemu, česar že dolgo nisem slišal … in sicer tišini, popolni in gluhi, brez ptičjega petja, šelestenja listja, ropota, brnenja, oddaljenih šumov … dobesedna glasovna tema, prava zvočna črna luknja ... Vsa druga okolja v katerih se pojavljam, so vsaj nekoliko zvočno onesnažena … z brnenjem računalnikov, tiktakanjem ur, oddaljenimi zvoki prometa, pogovori … Popolna tišina je zame nekaj izjemnega, posebna izkušnja … počutil sem se, kot bi se mi v tisti slabi minutki, ko smo uspeli biti tiho, nalilo olje na čutila … zdelo se mi je, da se mi ušesa čistijo in zračijo, bolj kot pri vsaki glasbi … No, stanje se je hitro normaliziralo, ker v tišini ne zdržimo dolgo, vendar zdaj vsaj vem odkod je vas dobila ime …Pokojnik

Pokojni vrh

Pokojni vrh

Zalog pod Bohorjem

Mrzla Planina

Zabukovje

Prostočasni furman

Četrto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezus sreča svojo mater
Mati se ne jezi na sina, čeprav je ni ubogal in zdaj pred njenimi očmi doživlja surovo ponižanje in smrtno trpi. Žalostna je. Tako žalostna, kot je lahko le mati, ki gleda kako ji ubijajo otroka … Raje bi sama umrla, kot to doživljala, vendar ostane ob njem tudi ko ga vsi drugi zapustijo.

Sin je brezdelnež in narkoman. Nobenemu se ne smili, samo materi …

Meja

Lepega sobotnega dne je skupinica ljubiteljev sproščenega druženja ob dobri kapljici, opravila vizitacijo stanja na obeh straneh zunanje meje schengenskega območja. Odpravica se je kretala predvsem po bizeljsko-zagorskih vinorodnih okoliših in si, bolj po naključju, kot namenoma, po očeh pričujočega, ogledala tudi detajl državne meje med Obrežjem in Slovensko vasjo. Po naključju predvsem zato, ker meja med Republikama Slovenijo in Hrvaško, torej tudi med območjem držav članic Evropske unije in ostalega nič manj lepega sveta, poteka točno čez biljard v gostilni Kalin. Ravno to pa je druščina, med mnogimi drugimi postajami, izbrala za priložnostno konzumacijo nekaterih vinarskih produktov.
Čez čas je par ne-imenovanih posameznikov zapustilo glavnino družbe, ki je ostala v varnem okolju šanka ter se odpravilo na nekaj-metrski sprehod v smeri starega mostu čez potok, ki pač teče tam kjer teče, ne ozirajoč se na aktualne poteke meja med dvema nekoč bratskima republikama.
Premiki oseb, ki so tako-rekoč ilegalno izstopile iz območja Evropske unije in se odšle gret na Hrvaško, niso ostali ne-zapaženi s strani mejnih organov, ki so po osebi dežurnega uradnika, prišli do mednarodnih kršiteljev in jih nagovorili v imenu Ministarstva unutrašnjih poslova Republike Hrvatske. Nagovor je bil vljuden, kratek in jedrnat, kot se za oblast tudi spodobi in v prostem povzetku bi se glasil nekako takole: "Trebate se vratit na granični prijelaz. Ovdije ne smijete prijelaziti." Skupinica je bila sestavljena izkušenih posameznikov, ki jim uradna hrvaščina ni tuja, tako, da jim navedeni pozdravni govor državnega organa, ni bilo potrebno posebej prevajati. Skrbni birokrat je vsekakor želel biti prav razumljen, zato je svoje besede pospremil tudi z nedvoumnim položajem desnice, ki jo je nekako pol-pokrčeno usmeril proti cvetličnim koritom, kot konkretnim simbolom trenutno veljavne evropske meje. Tam stoječi lojalni državljani "dežele", v svoji prešerni zvedavosti niso nameravali izzivati uradnih oseb lastne in še manj sosednje države, zato so se policistu seveda osladno prijazno zahvalili za opozorilo in fizično premaknili svoje stališče nazaj v EU. Natančneje, do že omenjene prve obrambne linije za Kalinovim šankom. Tam se je razburljivo dogajanje seveda nadaljevalo, vendar v drugačnem "off topic" kontekstu.
Ni kaj, bogatejši smo za spoznanje, da ta meja ni črta v peskovniku, ampak čisto prava meja z vsemi atributi, ki takšne delitve spremljajo-, kot so na primer območja omejenega gibanja, točno določeni mejni prehodi, cestne zapore, prisotnost uniformirancev, policijski mejni red povezan z visokimi državnimi interesi … Sedanje stanje vsekakor predstavlja veliko razliko proti tistemu, česar smo bili tam vajeni pred 20 leti, ko te nihče ni ustavljal, če si se odločil sprehoditi do vogala gostilne. Ne vem zakaj, mejna območja me vedno navdajajo z nekakšnim občutkom umetne nedorečenosti, nepovezanosti, odtujenosti in uniformirane resnobnosti vojašnic … zlasti to z Hrvaško, s katero smo, s krajšimi pod-obdobji vojnih ureditev, dejansko več kot 70 let živeli v skupni državi. Zdaj je meja z državo s katero nismo bili nikoli v vojni in kamor vse življenje hodim dopustovat, pomembnejša, preciznejša in birokratsko dosti bolj utrjena, kot na primer meje, ki jih imamo s tistimi narodi, ki so nas zgodovinsko gledano podjamrljali, okupirali, anektirali, delili in nam vladali tudi z grobo silo.
Ko si ogledujem te mejne zadeve, si ne morem drugače, kot, da se vprašam - Kje smo zgrešili in če smo vsi res hoteli stanje, kot ga imamo sedaj?
Meje so črte na katerih naj bi se ljudje srečevali in iskali možnosti za skupno sodelovaje ter lažje življenje - plot moraš uporabljati za to, da se imaš kam nasloniti, ko klepetaš s sosedom.
Mislim, da tisto, kar imamo zdaj na Obrežju ni več to …

Tretje premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezus prvič pade pod križem
Ali padec pomeni poraz? Ni nujno. Morda je le prisiljen počitek, predah, morda je opozorilo pred pretežkim bremenom ali prevelikimi pričakovanji.
Padci so nekaj popolnoma človeškega.
Ne pričakujmo od drugih niti od sebe, da je mogoče nenehno nositi težko breme. Pademo lahko tudi po krivdi drugih, vseeno je-, vstati je treba.Šivilja je po 25 letih dela izgubila službo. Poiskati si mora drugo …

Oče

Vloga moškega je, po mojem mnenju, manj pod vplivom stereotipov, kot vloga ženske. Med prvimi povezavami, ki se mi pojavijo v mislih ob omembi besede "ženska", so podobe žena, mater ali gospodinj. Skratka, pomislim na žensko, ki je definirana z nekim življenjskim statusom, parterjem, otroki in domom. Torej, če je govora o ženskah, potem se mi redno pojavlja tudi podvprašanje konteksta v katerem se pojavljajo. Na drugi strani mi misel na besedo "moški", reagira dosti bolj nevezano. Že res, da sem sam moški in bo pač moralo biti razumljivo, da ženske dojemam najbrž vseeno nekoliko drugače, kot one same sebe, vseeno pa mislim, da ne bom zgrešil, če rečem, da podobi moškega, vsaj v predstavah večine, bolj pristoji suverenost, kot podobi ženske. Dobro, tvegal sem, zdaj je kar je in bes morebitnih užaljenih bralk naj pač pade name … govoriti itak nisem mislil o tem.
Razumevanje vloge moškega ali zgolj razmišljanje o njej se le stežka izogne podobi "očeta", vendar se tektonsko tvegano območje dejansko začne že pri tej besedici. Ni nepomembno, da je besedica "ma-ma", izjemno univerzalna in podobna v več velikih svetovnih jezikih. Očitno izhaja iz nekega skupnega pra-korena in predstavlja tudi eno najlažje izgovorljivih besedic, ki se je otroci, vsaj povečini, še vedno naučijo najprej. Na drugi strani pa "oče" in vsa paleta isto-pomenskih poimenovanj, na primer "tatiji", "atiji", "papiji" ali sorodne ljubkovalnosti, nimajo takšne globalne podobnosti, niti se ne morejo ponašati s primerljivo izgovorljivostjo. Seveda bo kdo takoj skočil iz vrste in oznanil, da je njegov že klical atija v porodnišnici, ampak v povprečju verjetno ne.
No, ta besedoslovski sprehodek, nas je poživil za tisto, kar pač želimo in to je razmišljanje o vlogi očeta, ki se seveda še kako spodobi na praznik Svetega Jožefa. In če se ozremo k njegovi zgodbi, potem lahko o vlogi očeta, že takoj ugotovimo marsikaj zanimivega.
Prvo, kar pade v oči je prav gotovo prastaro dejstvo, da je oče predvsem tisti, ki nosečo žensko sprejme za svojo. Torej gre za odločitev, da bo tako in ne toliko biološko vez, ki bi moškega priklenjala na zarod. Ta vez je seveda jasno prisotna pri materi, pri očetu pa ni samoumevna, niti nujna, vsaj od začetka ne. Torej mati postane mati, ker tako pač je, oče pa se mora še "poočetiti", za kar se je pa treba najprej odločiti in sprejeti dejstvo, da je to tisto kar si hotel. S tem je prav gotovo povezana tudi zanimivost, da osebno poznam kar nekaj očimov in, verjeli ali ne, nobene mačehe. Prvi postulat očetovstva bi se torej lahko glasil: "Sprejmi ženo in otroke."
Druga očetovska karakteristika, ki jo prav tako lahko izluščimo iz zgodbe Svetega Jožefa, je njegova stranska vloga, ki najbrž ni naključje. Spoznamo ga ob Jezusovem rojstvu in potem še enkrat, ko z Marijo iščeta izgubljenega sina, to je pa tudi vse. Kljub temu slutimo njegovo vlogo, bil je tesar in očitno so ga ljudje, med katerimi je živel, s tem poklicem tudi povezovali. Iz tega posredno lahko sklepamo, da je opravljal, vsaj za tiste čase, samoumevno vlogo, torej skrbel za preživetje družine. In kaj nam to lahko zdaj koristi? Hja, sklepali bi lahko, da je bil tesarski poklic donosen in drznem si trditi, da je še danes …
Pa spet ni to tisto, gre za to, da nam prilika ponuja razmišljanje o tem, da je vloga očeta dejansko neke vrste skrbniška, skrbstvena, oskrbovalna … in s tem v zvezi je tudi razumljivo, da se tisti moški, ki zaslužijo manj od svojih žena, počutijo nekoliko nelagodno. Pa ne zgolj iz razloga, ker zaslužijo malo, to itak … ampak predvsem zato, ker zaslužijo manj. Moški se, seveda spet v povprečju, težje sprijazni, da ga ženska vzdržuje, kot obratno. Izumili smo torej še drugi aksiom na katerem naj bi temeljila očetova vloga: "Skrbi za preživetje svoje družine."
No, vsaka stvar se slej ko prej spremeni, dobi drugačne vsebine, se prilagodi novim potrebam ali celo izteče. Tako se bo zgodilo z nami, ki se bomo kmalu nehali ukvarjati s tem blogom in začeli razmišljati o čem pametnem, prav tako se godi tudi očetom, ki stopijo v copate ter v roke vzamejo časopis, medtem, ko se njihovi, že odrasli otroci pač grejo svoje življenje naprej. Očetje so nekaj tega torej do tedaj že opravili in našel bi se kdo, ki bi celo verjel, da je s tem zaključil službo. Pa ne bo držalo. Tudi, ko so otroci že na svojem, ko se ti morda ni treba več ukvarjati z majhnimi vsakdanjimi kakci, antibiotiki, domačimi nalogami, ocenami, šolami, dodatnimi aktivnostmi, večerjami, umivanjem, pravočasnim spanjem, puberteto, sumljivimi družbami in nevzgojnimi tv ali web vsebinami, te gledajo. Še vedno te gledajo, poznajo že vse tvoje slabe navade in razvojne faze skozi katere si se kot amaterski oče trudoma prebijal in pričakujejo še kaj. Pričakujejo tisto, kar so nekoč ali vseskozi že dobivali, poleg hrane in denarja-, pričakujejo skrb, besedo, nasvet … zgled za svoje življenje. In to je tretji člen malega priročnika za očete: "Bodi zgled."
Neskončna očetova vloga sestoji iz tisoč in ene odločitve med popuščanjem in vztrajanjem, pri čemer ne moreš biti nikoli povsem prepričan, če si se prav odločil, da si se sploh odločil … Za nasvete se v bistvu ne splača veliko spraševati, ker tvojih razmer nihče ne pozna tako kot ti, pa vendar, tudi za poklic očeta velja tako, kot za druge poklice … vztrajaj v dobrem in delaj tako, kot da ne potrebuješ zahvale …

Drugo premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezus vzame križ na svoje rame

Nositi križ pomeni biti usužnjen. Nekdo je lahko suženj ljudi ali navad.
Kdo nam nalaga križe? Drugi, mi sami, življenje kot je, … vsakega nekaj.
Ali tudi mi komu polagamo križ na ramena? Verjetno ga.
Morda se niti ne zavedamo, da nekomu nalagamo težek križ. Bremena so lahko tudi naša velika pričakovanja. Ne pričakujmo od ljudi več, kot bi bili pripravljeni sami nositi.

Mlad fant se je ponesrečil z motorjem. Preživel je, vendar ostal na vozičku …

Investicija #1

Tam kjer je bilo pred petimi leti takole,
je zdaj takole, če gledaš na eno stran, in takole, če se ozreš na drugo stran.
Zgraditi nameravajo nekaj takšnega ...Zaenkrat podirajo, potem bodo začeli pa razkopavati.
Mi bomo seveda neumorno firbcali ...

Prvo premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda

Jezusa obsodijo na smrt
Kako strogo znamo soditi druge? Takoj, že na prvi pogled, smo pripravljeni nekoga kritično oceniti in oceno velikodušno podeliti tudi z drugimi. Ne pomislimo, kako težko je včasih prenagle sodbe spremeniti ali izbrisati njihove posledice?
Ljudje lahko zelo dolgo trpijo zaradi krivičnih in prenagljenih sodb. Deklica pride objokana domov: "Mami, sošolci me ne marajo in vsi se norčujejo iz mene …"

Razborski prepih

Razborčani so nas spet povabili medse in nam, kot že tradicionalno, pripravili lep večer z vonjem pomladnega prepiha na pobočjih Lisce. Poleg obiskovalcev so seveda na svoj hrib priklicali tudi umetniško in razmišljujoče navdahnjeno družbico gostov, ki so nas, vsak zase in vsi skupaj z voditeljico Bredo, znali očarali s svojo izvedbeno izvrstnostjo, ustvarjalnostjo ter prepričljivo in domišljeno razumnostjo. Tega večera smo se torej prepustili domišljiji oblikovalca, slikarja in tudi pesnika Alojza Raka iz Boštanja, ubranim glasovom "Fantov od fare" iz Sodražice ter širokemu znanju in primorski zgovornosti dr. Vilija Ščuke.

Osrednji gost večera, psiholog doktor Ščuka, ki ni bil prvič in skoraj gotovo ne zadnjič na Razborju, nas je tokrat nagovoril s temo "Komuniciranje po Slovensko". V njej nam je podal svoja razmišljanja o tem, kako se Slovenci sploh znamo pogovarjati in nam pojasnil tudi zgodovinske razloge sedanjega stanja, ki po njegovem mnenju še ne zadovoljuje modernih načel.

Za kaj pravzaprav gre? Slovenci smo bili zgodovinsko gledano narod, ki so mu mnogi gospodovali, sam pa nikoli ni nikomur gospodoval. Naše plemstvo, kolikor ga je sploh bilo, je bodisi izumrlo ali pa se, z narodnega stališča, politično uračunalo. In zelo podobno se nam je godilo tudi v mlajših obdobjih zgodovine. Slovenci so vedno živeli v neenakopravnih zvezah, pod patronatom jezikov in ljudstev, ki so v svojih govoricah, poleg sporazumevalne vloge znali razviti tudi besednjak gosposkega in diplomatskega izražanja. Posledično je naravna vloga sporazumevanja, kot naj bi bila zapisana v tipično slovenskem čelnem možganskem režnju, še vse preveč pasivna, podložniška, ponižna ali celo hlapčevska. Hlapcu za razliko od gospoda ne pristoji imeti svojega mnenja, ne dovoli se mu vrtati v podrobnosti in še celo o čustvih naj ne bi govoril. Hlapec je torej človek, ki se pogovarja o konkretnih stvareh, je navajen ubogati in le malo spraševati ter nič komentirati. Čutenje, razmišljanje, opisovanje in izražanje čustev ali duševnih stanj, celo morebitno trpljenje povezano s tem, je gosposka domena, ki hlapcu pač ne pristoji.

Poleg teh, genetskih omejitev našega komuniciranja, se še vedno pogovarjamo predvsem zato, da se "sporazumevamo" brez želje, da bi tudi "razumevali" drug drugega. Naš pogovor je predvsem informativne narave in komunikacijsko zadoščenje večidel dosegamo s podajanjem informacij, pri čemer se pretežno ne obremenjujemo z vprašanjem na kakšen medij so informacije naletele in če jih je ta sploh pripravljen ali sposoben absorbirati.

Tako za moderno komunikacijo, kot za svetovni nazor, ki se v nas, predvsem pa v prislovno (ne vem pa če tudi dejansko) dovzetnejši mladini, oblikuje pod vplivi modernih informacijskih in družbenih tokov, je zlasti pomembna kritična distanca. Ta naj bi se kazala kot osebna drža, ki nas pred zverinjak komunikacijskega foruma, v katerega nenehno ali vsaj občasno vstopamo, postavlja pripravljene in dovolj samozavestne. Gre za priporočljiva temeljna vodila na katerih naj deluje naš komunikacijski aparat in sicer; ostati zvest svojim stališčem, govoriti po resnici, ne puščati nikogar bližje, kot se nam zdi prav in ne žaliti nikogar.No, v takšnem in podobnem razmišljanju je predavanje kaj hitro minilo, Fantje, ki so res od fare so nam še zapeli in po obvezni potrditvi prisotnosti v gostoljubnih kletnih prostorih Doma krajanov, smo se razšli tudi po zadnjem Razborskem večeru v sezoni 8-9. Po nekaterih prerokbah nas čaka lepa pomlad in dolgo ter vroče poletje. Torej bo še dovolj priložnosti, da se ogrejemo. Ko se večeri zopet ohladijo in se po Savi potegnejo meglice, se pridemo pa spet pogret k našim Razborskim prijateljem.

Barbara II

Prišli so do konca, pravzaprav do vojakov, ki so bili ves čas v rovu. Slečeni so bili do pasu in pogled nanje je bil grozljiv. V rumeni svetlobi rudarskih svetilk, ki si bile obešene na lesene stropnike, se je videlo, da so popolnoma preznojeni in ošpricani s krvjo. Kri so imeli razmazano tudi po licih s katerih so si očitno kar z rokami brisali znoj, ki jim je zalival oči-, pravi mesarji. Zrak je bil strahoten, v bistvu ga sploh ni bilo, vse je bilo zalito v vroč, lepljiv in vlažen vzduh … po plesnobi, krvi, mesu, scalini in dreku naenkrat. Zadaj za njimi so bila nagrmadena krvava in razmesarjena trupla, videle so se raztreščene lobanje iz katerih so silili beli možgani in nekaj teles se je še premikalo. Nekdo pred Andrejem je začel bruhati, vsi ostali so le tiho sopli in drgetali … Sezuti so morali čevlje in potem sesti na tla v vrsto in čakati, da je najprej steklenka vojakom poromala od ust do ust ... Nikoli še ni čutil prave smrtne groze; bil je v bojih in tudi blizu je treskalo, vendar tako kot zdaj nikoli … tako zagotovo, neizbežno … ni več rešitve, tu bo čez nekaj minut umrl, zagotovo umrl … Pa saj to ni mogoče, saj vendar še sploh nič ni bilo … samo nekaj prijetnih večerov s prijatelji, sicer pa delo, delo … doma, v pekarni, potem pa vojna … ta prekleta, hudičeva vojna … ne morejo ga vendar tako ogoljufati za življenje. Govoriti se ni dalo z nikomer, niso mogli govoriti … vsi so se tresli, nekateri jokali, drugi le tiho godrnjali … ko umiraš, umiraš sam … Andrej je začutil toploto po bedrih, ušlo mu je, ne da bi vedel kdaj … pogledal je okrog, vsi so gledali v tla … nekateri so omedleli, nekateri se podelali in sedeli na lastnem dreku … sosed za njim je bruhnil po njegovem hrbtu … Vojaki so se končno posvetili ujetnikom: "Kaj je postranci, ste le prišli do strica Staneta, da vas malo poboža po glavici …?", se je zarežal eden, ki je slonel na kosu jamske tirnice. Zarežala sta se tudi dva, ki sta stopila do prvega ujetnika. Eden ga je brcnil s škornjem in zarenčal: "Ustaj!" Ujetnik se je le napol dvignil, ko sta ga že zgrabila pod pazduho, vsak z ene strani in ga potegnila par korakov za seboj do tistega z železom … ni se upiral, kar šel je, kot tele. Potem sta ga od zadaj prijela vsak za eno roko in mu jo zvila na hrbet, tako, da se je prepognil. Slišalo se je, da je glasno zajokal. Vojak je z vajeno kretnjo dvignil tirnico, močno zamahnil in treščil po glavi. Čk … je topo usekalo in od zadaj se je videlo kako se je človek zmehčal. Mlahavo telo je obviselo na rokah onih dveh. Iz ust, glave in ušes se mu je ulila kri in od njega je začela odtekati voda. Potegnila sta ga še malo naprej in spustila na kup trupel ter se vrnila po naslednjega. Kdor ni mogel sam vstati sta ga odvlekla. Nihče ni govoril, delali so rutinsko, serijsko, kot bi klali živino … nekateri so prejeli po en udarec, drugi dva, če se je tistemu, ki je tolkel, zdelo, da ni dobro zadel. Nekaj se jih je skušalo upirati in eden se je celo izvil iz prijema, vendar je takoj zraven skočil še tretji vojak in skupaj so ga zbili po tleh ter mu s škornji skakali po glavi toliko časa, da je utihnil in obmiroval. Potem so ga ravno tako vrgli na ostale. Približno na polovici so se vojaki zamenjali, pobijati so začeli tisti, ki so se do sedaj hladili bližje izhodu iz rova. Šlo je ravno tako kot prej in vrsta je končno prišla tudi na Andreja. Bil je povsem omotičen in ni imel moči, da bi dovolj hitro vstal sam. Vojaka sta ga potegnila naprej in noge niso imele niti časa ubogati, tako hitro je šlo. Potem je le stopil na tla in se prvemu udarcu nekako nagonsko izmaknil ter nekoliko odrinil tista dva, ki sta ga držala, tako, da ga je tirnica prvič le oplazila, vendar mu je kljub temu odtrgala levo uho … strahovito ga je speklo in izgubil je zavest … vojaka sta ga močneje prijela in ker mu je glava zamehedrala, ga je tudi drugi udarec le oplazil-, tokrat po čeljusti. "Dost ma, vrž ga …", je rekel tisti z železom. Bili so že utrujeni in naveličani, že drugo noč to počnejo in ni se jim ljubilo niti razmišljati o tem ali še živi ali ne … Ko se je Andrej zdramil je bil v popolni temi, zakopan med mrzla trupla. Neko telo je od zadaj tiščala njegov obraz v mrzlo kožo nekoga pod njim. Pred očmi mu je bliskalo in imel je občutek, da mu misli pokajo v možganih, tako divje so se porajale. Vse ga je peklo, koža, oči, obraz, v nosnicah je imel okus po apnu. Kako, da je živ … zakaj je sploh živ? Obhajal ga je strah, grozljiv strah pred samotno in vso to smrtjo, ki je ležala nastlana okrog njega … Živ je zakopan, v rudniku, globoko pod zemljo, v kupu trupel! Začutil je ostro bolečino v glavi in bolj kot vse drugo si je zaželel, da bi lahko z nekom spregovoril … Poskusil se je skoncentrirati na jezik in usta, da bi izsilil oblikovanje glasu pa ni uspelo, le nekaj je zagolčalo in silovito zabolelo … Verjetno ima zlomljeno čeljust … v ustih je imel vse polno krvi a je ni je mogel izbljuvati, ker je vse grozno bolelo. Slišal je le z enim ušesom in zdelo se mu je, da sliši tiho stokanje in premikanje. To mu je vlilo nekoliko volje in ugotovil je, da roke in noge še lahko premika.Počasi si je začel širiti prostor in se izkopavati; osvobodil je desnico in skušal odriniti tistega nad sabo a je z roko segel v hladni možganski zdriz, ki se mu je pocedil po lakti … nekako se je trupla na sebi le otresel in se skušal potegniti nekoliko naprej, da bi osvobodil še noge. Končno se mu je uspelo izviti in obležal je na hrbtu na vrhu kupa mrličev … Občutil je nekaj več moči in spet je skušal nekaj izgovoriti: "Aaa, aaaa …", je bilo vse, kar je zmogel, pa vendar je dobil odgovor: "Pomozi, molim te … pomozi …". Tisti, ki je šepetal je ležal kakšna dva metra stran. Andrej se je spravil na vse štiri in se počasi prebijal čez mrzla in trda telesa, potem pa le utipal nekaj toplega, torej še živega. "Pomozi, molim … spasi me, ranjen sam … užasno me boli …", je tožil ranjenec in objel njegovo roko. Z obema rokama mu je stisnil dlan in si jo nesel na obraz. Andrej je začutil, da je vročičen, prepoten in da ves trepeče. Ranjenec si je Andrejevo dlan potegnil navzdol po telesu in nekje tam, kjer naj bi bil trebuh je dlan segla v telo, med čreva in kose reber … zgleda da so ga ustrelili in še živega vrgli na kup. Andrej je roko ponovno položil na ranjenčev obraz in ga pobožal. Malo ga je pomiril, potem pa ni mogel več obstati tam. Plazil se je naprej do vlažne stene rova ter potem ob njej v smeri od koder se mu je zdelo, da so prišli. Slišal je ranjenega kako je šepetal za njim: "Nemoj me ostaviti samog …", a ni zdržal ob njemu. Zdelo se mu je, da bo znorel če obmiruje, nekaj v njemu ga je hotelo raztrgati, moral je naprej, samo obstati ne … ne obstati. Prilezel je do konca kupa teles in se zvalil v jarek, ki je bil poln po scalini smrdeče blatne brozge. Po jarku je lezel naprej in naletel še na enega mrliča, pa na čevlje in končno prišel do kupa zemlje. Z nohti se je grebel po zasipu in lezel navzgor toliko časa, da je treščil z glavo ob strop. Očitno so rov zasuli z zemljo. Mora nekako naprej … mora. Tu ne sme obstati …Zvalil se je s kupa nazaj in treščil na tire … tipal je okrog in poleg čevljev utipal še kos železa … kos tirnice. Bila je še vedno nekako vlažna in na njej je začutil v rjaste razpoke zabite šopke las … torej je tista s katero so jih tolkli. Kopal bom, kopal … si je v mislih ponavljal kot obseden … Spet je lezel po zemlji in pod stropom začel riti. Kopal je kot krt, nabijal luknje z železom in iz njih grebel zemljo ter kamenje. Mora se izkopati iz tega prekletega groba, mora …Rudl in Gusti sta šla zjutraj prva v jamo. Po tirih sta rinila voziček z opeko in orodjem. Trije knapi so ostali še zunaj in nalagali opeko, potem bodo pa še zamešali malto. Včeraj so zasipali rov z jalovino, danes ga bodo pa še zazidali. Bili so redkobesedni, nobenemu se ni ljubilo govoriti, pa tudi saj ni imel kaj. Vojaki so stražili, kuhali, dovažali material in se pogovarjali svoje. Vodnik je bil pravzaprav edini s katerim so se pogovarjali če je bilo treba. Tokrat se je odločil, da gre za Rudlom in Gustijem pogledat v rov.Rudlu je šlo vse to na živce, v tej jami je pustil skoraj trideset let, potem pa so partizani enkrat kmalu po začetku vojne napadli Nemce, ki so imeli postojanko v upravnem poslopju. Vse so požgali in švabi so rudnik zaprli. Šihta tu torej ni bilo več, za v vojsko je bil pa že hvalabogu prestar, tako, da so mu s tem dali mir. Svak, ki je imel neke veze na okraju, mu je potem zrihtal pri cestarjih, v Laškem. Kakšen teden nazaj pa je k njemu domov, ko je bil že v postelji, prišel Gusti. Gusti je bil do napada v jami pri njem za pomočnika, potem je pa menda nekaj delal za partizane in bolj na koncu vojne tudi sam šel v hosto. Zdaj pa v uniformi nekaj hodi okrog ljudi in razlaga, da dela za ljudsko oblast. Gusti je torej prišel k Rudlu in mu rekel, da mora spraviti partijo knapov skupaj, da se bo za par dni nekaj delalo v jami. Menda nekakšno skladišče, baje so pa rekli, da se bo dalo dobiti nekaj kart. To je Rudla tudi potegnilo da je privolil, kriza je bila za vse, ničesar nisi dobil brez kart teh pa tudi ni bilo. No, zdaj je kar je in Rudlu je bilo zelo žal, da se je pustil pregovoriti. Že ko je videl tisto vojsko tam je vedel, da je vse skupaj eno veliko sranje. Ko so šli v jamo in prišli do tistih ubogih ljudi, se mu je pa obrnil želodec. Ravno so jih posipavali z apnom in zrak je bil poln prahu ter ogabnega duha po krvi in gnijočem mesu. Bilo mu je, da bi jo kar pobrisal. Gustiju, ki je ravno tako zaprepaščen stal zraven njega je tiho rekel: "Poglej, v kakega hudiča si me potegnil … ti so znoreli." Gusti mu je, ravno tako šepetaje, odvrnil: "Rudl, nisem vedel, molč in naredi kar ti rečejo, če ne bova še midva zraven." In Rudl je molčal, klel sam pri sebi ter delal. Ostali pa ravno tako.Moža sta pririnila voziček do začetka zasipa in zaprepadena obstala. V medli rumeni svetlobi, ki sta jo vozila s seboj, sta zagledala golega človega, ki se je ravno pobiral s tal. Pogled na njega je bil nekaj najbolj strašnega kar je Rudl videl v življenju, belo apno se je mešalo s krvjo in blatom po vsem telesu, obraz je bil grozljivo spačen in oči zaprte, usta so krvavo zijala in spodnja čeljust je nekako čudno, po svoje visela po vratu. Ves skrivljen je slonel ob steno predora in nekako proseče sklenil roke ter zagrgral: "Aaaa, aaaa …"Rudl je prišel prvi do sape in rekel: "O ti kurba, ta je pa živ …" Gusti se je obrnil proti izhodu in začel teči ter vpiti: "Eden je zunaj, eden je zunaj …" Rudl je zaklical za njim: "Gusti počak …", vendar ga ni slišal. Hitro je naletel na vodnika, ki je šel za njima in je slišal vpitje po rovu ter s pištolo v roki že tekel nasproti. V nekaj sekundah je zasopel prištorkljal do Rudla, ki ga je pogledal in rekel: "Kaj boš …?" Vodnik ga ni niti poslušal ampak repetiral in skozi zobe stisnil: "O ti hudič prekleti, a ne moreš crkniti?" Stopil je kakšna dva metra stran od Andreja, ki je bil slep, ker mu je apno razžrlo oči, slišal je pa kričanje in tlesk zaklepa. Glavo je predano naslonil na steno, nič ni več mislil, samo utripal … zdaj bo! Vodnik je dvignil pištolo v smeri Andrejeve glave in sprožil … Kri je brizgnila po steni in se pocejala proti truplu ki je padlo v jarek. Vodnik se je obrnil k Rudlu: "Zidajta, ... ajde hitro, ... kaj buljiš?!"

Dame volijo

Popolno izenačenje pravic med moškimi in ženskami se mi, osebno, zdi popolnoma razumljiva, čeprav ne nujno najbolj naravna ideja, na kateri naj bi temeljilo urejanje odnosov v sedanji in prihodnjih družbah. Kaj bolj modernega si je na tem področju ta trenutek težko predstavljati in verjetno se nam, ki imamo pač to srečo, da živimo ravno tu in zdaj, ideja že dolgo ne zdi več posebej revolucionarna. Pa je-, zelo je revolucionarna, naravnost tektonska; vredna praznika. Če za primer vzamemo samo splošno volilno pravico, ki je pred 20-im stoletjem ženske niso imele skoraj nikjer na svetu, še vedno pa je recimo nimajo v Saudski Arabiji, potem nam je lahko jasno, da gre za resnično velik razkorak med tistim, kar se nam zdi samoumevno in tistim, kar je trenutna svetovna realnost.
Vendar nam volilna pravica, v tem primeru služi lahko le kazalec stanja, na osnovi katerega sklepamo o siceršnji realni izenačenosti družbeno-ekonomskih vatlov za oba spola. Če se je moški del sveta torej povečini nekako le sprijaznil z očitno neizogibnim dejstvom, da se tudi ženskam odškrnejo vrata v odločanje o javnih zadevah, pa je na primer področje razpolaganja z lastnim telesom še vedno zelo pristransko razumljeno. S tem je mišljena namreč predvsem pravica do odločitve o rojstvu otrok. Kakorkoli že bili pravičniški, moški dlje od načelnosti na tem področju pač ne sežemo in nikoli ne bomo. Eno je napredati in razpredati slavospeve svetosti življenja, drugo pa otroka donositi, roditi in obdržati; pri čemer so same okoliščine spočetja, stanja matere ali razmere v katerih se je znašla, lahko tudi grozljivo bizarne. Tu je seveda dosti lažje biti načelen, kot pravičen ali celo konkreten.
Pri odgovoru na tako pomembno življenjsko vprašanje se v resnici šele pokaže pravi obseg razlik med spoloma. Drzno predpostavljam, da so ženske, v povprečju bolj kot moški, gensko pre-destinirane z refleksom starševstva ali materinstva, ženska nrav je bolj realna, udomačena, vezana na dejansko stanje razpoložljivega prostora in odnosov v njem, ženske so preprosto bolj od "tega sveta", … Medtem, ko se moški "pojajo" po svetu za nekakšne plene, pridelke, zaslužke ali zgolj načela, ženske v večji meri ostajajo "ob ognjišču" in skušajo prehraniti otroke s tistim, kar so za seboj pustili moški. Seveda je različic teh stereotipov, zlasti zdaj in tu, toliko kot je ljudi, vendar razvojno gledano, v nekem več-tisočletnem povprečju verjetno je tako. In posledica takšnega razvoja so lahko tudi bolj ali manj izrazite razlike v načinu razmišljanja ter dojemanja svoje vloge v okolju odnosov.
Načelnost je, v tem primeru, sicer lahko priročni zagonski sunek, če pa hočemo z njo dolgo voziti, pa lahko hitro tudi obstanemo, ker je pač pojem, ki so si ga izmislili moški in ne ženske. Pa ne, da bi bile ženske nenačelne, le bolj praktične so in presojajo moralna vprašanja z intuitivnega stališča … zanesejo se na občutek, začutijo pravega, ne secirajo človeško-ohranitvenih dilem ampak jih živijo s svojimi telesi …
Za moje pojme je edina in količkaj vredna moška načelnost pri vprašanju pravice žensk do odločitve o rojstvu otroka, lahko le primerna ponudba samega sebe in vztrajanje pri sprejemanju odgovornosti za spočetje ter prevzemanje deleža skrbi za potomstvo in nič zgolj načelnega, pa ne-konkretnega …
Hja, lepo in prav … kaj pa če tega ni? Potem pač … ni-, takrat tudi sklicevanje na načelnost ali celo uporaba besede "enakopravnost" nikomur ne koristi prav dosti. Takrat je čas le še za dejanja, ukrepanje … vzpostavitev stanja, ki bo ženski, če se že opogumi, omogočilo tudi ohraniti življenjske kali, katerih nosilka je in bo ostala. Ali preprosto povedano, ponudi ženski možnosti za dobro in zadovoljno življenje, pa bo dobra in zadovoljna.
Vedno je še nekaj in sicer, da je "bistvo očem nevidno", kot bi rekel Mali princ; v našem primeru bi to lahko pomenilo tudi, da končni cilj primerjav med moškim in žensko ne more biti zgolj geometrijska enakopravnost, ki je, že po naravnem ustroju človeškega telesa, lahko problematična. Morda bi bilo bolje spodbujati osebno in družbeno pot v iskanju prostora prekrivanja interesov, sodelovanja, graditve skupnega iz različnega … vedno je pač tako bilo, ne more biti na hitro drugače.
Na televiziji so prispevek o dnevu žena zaključili z anketo med ženskami, ki so jim postavili eno samo, za moje pojme skrajno neprebavljivo vprašanje: "Zakaj je lepo biti ženska?" Tiste, ki so odgovarjale, so navajale razloge, ki so bili na trenutke čudni in komaj verjetni, nobena pa ni recimo, poskusila odgovoriti z nasprotnim, po moje povsem umestnim vprašanjem: "Ali je sploh lepo biti ženska?"
Odgovor si bom drznil predpostaviti kar sam: "Odvisno od več stvari, najbolj pa od tega, kako ti moški zabelijo življenje … "
Včasih bi lahko bilo tudi obratno …

DolTki

Dolani so spet odnesli gajbo ... Sevnica se jim bo, revčkom še zagabila. Sicer je šlo bolj na "knap" kot novembra, ampak vseeno ... Prvo polovico so naši potegnili kot mašina, naravnost blesteli so ... učinkovita obramba, hitri protinapadi, kar nekaj uspešnih solo prodorov ... Dolani so bili ful nepovezani, slabo so podajali, izgubljali žoge, golman je spuščal ... Razlika v našo korist na koncu prvega polčasa je bila okrog 8 golov. V drugem polčasu pa se je nad sevniškim taborom nekoliko pooblačilo ... fantje so se kar nekako hitro odvadili dajati gole, golman se jih je pa spet nekako hitro navadil prejemati ... skratka, nevarno so se nam približali že na en sam gol razlike. V bistvu so se tudi Dolani zbrali in spodbujeni z bobnarskim orkestrom svojih zvestih zasavcev pokazali nekaj zanimivih trenutkov. Res je pa tudi, da so bile izključitve naravnost neverjetne ... kakšno minuto so imeli naši samo TRI igralce na terenu, pa še malo je manjkalo, da bi takrat dosegli zadetek.
No končalo se je seveda tako, kot se tudi spodobi, torej 28:25 za plave.
Aha, pa še to, doživeli smo tudi manjši navijaški izgred ... namreč, burno vzdušje na tribunah je popestrila starejša navijačica Dolanov, ki očitno ni bila povsem zadovoljna z dogajanjem na igrišču in je v znak podpore svojim ljubljencem začela naše ciljati z jabolki. Zadela ni, uspela je pa pritegniti pozornost redarjev, ki so jo strokovno pospremili iz dvorane v svež sevniški večer.
Predlagal bi ji naj se prihodnjič našim raje skuša prikupiti z jabolčnikom ali še boljše, s štrudlom ...
O vrsti jabolk zaenkrat ni nič znanega.

Barbara I

Glasen ropot avtomobilskega motorja je prediral spokoj septemberskega večera v mirni, zakotni dolini. Luči tovornjaka so prebadale mrak in v oblaku prahu, ki je lebdel nad cesto v soteski, risale snope, ki so nemirno švigali po deblih smrek in skalah ob cesti. Vozilo se je trudoma prebijalo po ovinkastem, razritem makadamu in ustavilo na razširjenem koncu doline, med velikimi kupi jalovine in železja, ki je ostalo pred vhodom v opuščeni rudnik. Prostora je bilo malo, zato je moral čakati kar na cesti, da je tisti pred njim obrnil, razložil tovor in se spustil nazaj mimo njega. Trije vojaški tovornjaki so že drugi večer vozili ujetnike iz Celja med te hribe pri Laškem in zdaj je bilo konec. Med truščem motorjev so se slišali rezki ukazi in kriki; po prostoru za tovornjakom so divje poplesovale sence, ki jih je metal ogenj, ki je požiral velik kup oblačil politih z nafto. K tovornjaku, ki je ustavil obrnjen proti vhodu v rudnik, je pristopilo nekaj vojakov. Ti so najprej s hitrimi gibi odvezali ter z dolgim kolom zavihali cerado na streho vozila in vmes odsunili zatiča stranice, ki je omahnila ter topo udarila ob šasijo. Z vozila sta najprej skočila dva vojaka oborožena z brzostrelkami in se postavila vsak na svojo stran. Pristopilo je še nekaj drugih, prav tako oboroženih in se postavilo v nekakšen špalir. "Ajde, gremo dol, banda hudičeva", je v smeri odprtega tovornjaka, ki ni ugasnil motorja, zakričal eden od vojakov iz špalirja, ki v rokah ni imel puške ampak le debelo palico. Za njim so začeli kričati tudi ostali, kot bi se hoteli na ta način med sabo spodbujati za končni obračun. V ozadje je pristopilo še nekaj postav s puškami v rokah.
Prizor bi za trenutek lahko spominjal na gledališče, osvetljen oder in ljudi, ki čakajo, da se bodo pred njimi pojavile zvezde večera. Vendar le na videz, saj sovraštva, ki je s psovkami ter kriki napolnjevalo umazani in temni prostor, ni bilo mogoče dojeti drugače kot napoved nečesa slabega. To so očitno vedeli tudi tisti na tovornjaku. Obotavljaje in počasi so se shujšane, razmršene in umazane postave z zvezanim rokami na hrbtih dvigovale iz umazanih desk, stopale k robu tovornega prostora ter zaslepljeno mežikale v sveži nočni zrak. V notranjosti sta bila še dva vojaka, ki sta od zadaj potiskali ujetnike naprej. Za skok na tla se ni bilo časa pripravljati in za zvezanega človeka je to težko, tako, da so le redki uspeli pristati na nogah; večina je s tihimi kriki in stoki padala na grušč pred noge vojakov, ki so kričali nanje in jih brcali. Posebej prizadeven je bil tisti s palico, ki je nenehno kričal kot ponorel, jih tolkel s palico in skakal po njih.
Tovornjak je bil prazen in iz njega sta kot zadnja skočila vojaka. K kabini tovornjaka je pristopil vodnik in salutiral majorju, ki je sedel zraven šoferja. Ta je odprl šipo, malomarno dvignil desnico v kateri je držal prižgano cigareto, proti glavi in vprašal: "Kako gre?" Vodnik je odgovoril:"V redu! Do jutra bomo gotovi, potem pa pridejo knapi."
"Prav, glejte, da ne bo kakšnega sranja ... smrt fašizmu. Vozi!" je major odgovoril njemu in šoferju, dal cigareto v usta ter zaprl šipo. Tovornjak se je odmajal v prah in povlekel tudi ropot s seboj, vodnik pa se je vrnil k skupini ujetnikov, ki je bila zdaj zbrana pred vhodom v rudnik in z vseh strani obkoljena z vojaki. V glavnem so stali, nekaj jih je sedelo na tleh, ker so se očitno polomili pri padcu s kamiona, gledali so v tla, nekateri mrmrali, morda molili … sami moški, v glavnem Hrvati, ustaši, ki so jih v Celju pobrali z vlaka. Par je bilo tudi naših, domobrancev iz lagra na Teharjah. Med njimi je bil tudi Andrej, mlad fant iz Grosuplja; pred vojno se je učil za peka in se za vojsko ni zanimal, ko pa je Italija kapitulirala, se je bilo kar naenkrat treba za nekaj odločiti. Ali greš k švabom ali pa kam drugam. Andrej se je odločil tako, kot sta se oče in brat, šel je torej k domobrancem. Oče je tik pred koncem vojne padel pri Trebnjem, Andrej pa je z bratom šel ponoči domov še pozdravit mamo in sestro, potem pa sta se odločila, da gresta z ostalimi na Koroško in se predata Angležem. Po težki poti sta vsa prestradana res prišla na Koroško in Angleži so ju spravili v taborišče. Do konca sta upala, da jima bodo pustili oditi, pa nič … na vlak in na Jesenice, nazaj-,partizanom v roke. Ti pa vse skupaj na vagone in v Celje, v lager.
"Ajde, gremo! Brko, spravite jih v skupine in naj se slečejo. Crni, ti pojdi s svojimi naprej v jamo, bo Stane vodil, potem se bosta pa zamenjala. Dajmo, hitro.", je vodnik podelil naloge, si prižgal cigareto in se napotil nekaj korakov stran od skupine. Poln kufer je imel že tega sranja z ujetniki. Najprej Vojnik, potem Hrastnik, evo … zdaj še Laško … dost je, naj si še kdo drug maže roke s to prekleto politiko … boljše je bilo, ko so bili boji, bolj pošteno … Naenkrat je ostro usekalo … kratek rafal … v skupini ujetnikov so se vsi vrgli na tla, začeli kričati in klicati na pomoč, vojaki so ponoreli in začeli brcati ter tuliti. "Kaj hudiča …" je zavpil vodnik in skočil nazaj k njim; "Tukaj ne streljamo, razumete … hiše so blizu? Kdo ne kapira?" Za gozdom se je zaslišal oddaljen pasji lajež … "V mene je skočil-, ta prekleti prasec …", je eden od vojakov s puškino cevjo iz katere se je še kadilo, pokazal na nekoga, ki je samo s pol glave še trzal. Ker so bili tesno skupaj je očitno zadelo še enega, menda v vrat. Valjal se je po tleh in vpil kot zmešan. "Poč zdaj še tega …", je zavpil vodnik in drugič je usekalo samo enkrat.
"Gremo, spravite ta gnoj noter … in naj še ta dva vlečejo s seboj", je rekel vodnik in pogledal v vojake, ki so z naperjenimi avtomati stali okrog. "Daj flašo, …", je rekel za svoj hrbet in steklenka s sadjevcem se je res kmalu znašla v njegovi roki.
Goli ujetniki so trepetali-, najbrž bolj od strahu kot od zgodnje-jesenske gozdne svežine. Obdržali so lahko samo čevlje in prva skupina kakšnih tridesetih, se je pod brcami, psovkami in udarci s palicami začela z glasnim stokanjem pomikati proti vhodu v rudnik. Vpiti so začeli tudi ostali, ki so sedeli ob robu gozda. In naenkrat zopet … mlad fant iz skupine, ki je še sedela je stekel proti tistim, ki so že vstopali skozi rudniški obok in zavpil: "Mato, Mato, …, čekaj me Mato!" Tokrat ni počilo, le dva vojaka iz špalirja, sta skočila v njega in ga takoj podrla na tla ter začela s puškinimi kopiti nabijati po glavi. V skupini, ki je vstopala v rov, je nekdo začel tuliti kot žival: "Stipica moj, nemojte Stipicu … ubijte mene …". Očitno se je hotel iztrgati in prišlo je do prerivanja, nekaj ujetnikov je padlo po tleh in eden od vojakov je spet na kratko užgal z avtomatom. Kričanje je v trenutku utihnilo … od strani pa je besen pritekel vodnik, tokrat s pištolo v desnici: "Spravite jih noter, pizda vam materina … dost je tega sranja." Vojaki so začeli še huje kričati in divje, z vseh strani, pritisnili na skupinico, ki je čez nekaj trenutkov izginila v črnem rudniškem žrelu. Vse je utihnilo, bila je jasna noč in mesec je sijal na prizorišče, ki je dajalo varljiv videz scene za prizor iz kakšne romantične drame.
Čez kakšno uro so prišli vojaki iz spremstva sami nazaj ven in isto ponovili z naslednjo skupini ter še naslednjo. Pri tretji skupini se je spet nekaj zgodilo, vendar so bili ujetniki takrat že v rovu in zunanji niso vedeli za kaj gre. Tokrat se je slišalo le par kratkih rafalov in vodnik je še z dvema vojakoma stekel v rov.
Na vrsto je prišla še zadnja skupina, v kateri je bil tudi Andrej. Brat je šel z eno skupino prej in zaklicala sta si le še … "adijo". Trenutki groze in pričakovanja so se mu neskončno vlekli. Popolnoma je izgubil občutek za čas in prostor v katerem je bil, zdelo se mu je, kot da plava v gosti črni tekočini, ki mu ne dovoli premikati udov. Telo je imel popolnoma zadrgnjeno in od strahu je trepetal, da so mu zobje šklepetali. Skušal je šepetaje moliti: "Zdrava Marija, milosti polna …", pa ni šlo. Kar pozabil je besede …, vse kar je zmogel so bili le tihi vzdihi: "O moj Bog, o moj Bog … usmili se, moj Bog …" Potem, ko so vsi okrog njega vstali, je vstal tudi on; ko so se začeli premikati, se je premikal tudi on … okrog so odmevali glasovi, ki jih ni razumel, nekdo ga je brcnil ali udaril, pa se je le popolnoma otopelo odbil od ostalih in se premikal naprej. Zadnjič je pogledal zvezde … bile so tako hladne in drobne, kar izginjale so, ni jih mogel gledati … Potem pa tema, hladen rov, vlaga se je nabirala in mezela po kamnitih stenah, na tleh je bilo polno vode … spotikali so se v železniške pragove in se sklecali v jarku, ki se ga v temi ni dalo videti. Pot se mu je zdela dolga, želel si je, da bi se vendar nekaj zgodilo, da bi se morda zrušil strop in jih v trenutku pokončal … Videl je domačo hišo, cvetje, zelene travnike in mamo, ki stoji na vratih in gleda po cesti, kdaj pridejo njeni fantje nazaj domov …
Nadaljevanje sledi … če sledi …

Op.: vse morebitne podobnosti z resničnimi kraji, dogodki ali osebami, niso naključne.

… in satan ga je skušal.

Samo-premagovanje je eno temeljnih vrtišč, okrog katerega se obrača duhovnost, pa tudi telesnost našega življenja-, od prvih zavedanj, do-, predvidevam, tudi zadnjih. Vedno obstaja skušnjava, vedno je nekaj kar mika, vleče z neznano privlačnostjo … pa čeprav vemo, da ni prava izbira. Morda ni zdravo, koristno, škodi nam ali drugim, … Skušnjava ne pride kot nekaj zavrženega, neprijetnega ali celo odurnega … kje pa-, obišče nas kot priljudna gostja odeta v lepe barve, privlačne oblike in prijetne okuse, ki, kot iz rokava, stresa izgovore in opravičila za svoj prihod … Njeno drugo ime je lahko tudi neprimeren pogled, nespodobna gesta, neprava beseda, zaničljiva pripomba, zavistna ali pristranska ocena … poleg že od davnin znanih požeruških, pijanskih ter seveda mesenih znank …
Poleg skušnjav, ki nam skoraj vedno dihajo za vrat s svojo bolj ali manj vročo sapo, imamo vedno še neko drugo, od Boga dano možnost, in sicer, možnost, da uresničujemo svojo moč samoobladovanja, da se obrnemo proč ali odrečemu nečemu, v korist česa boljšega, plemenitejšega. Vedno lahko deluje in tudi deluje sposobnost samopresoje med različnimi razpleti, izbira med tistim kar je prav in kar ni.
Pa kaj je v človeku, da je postavljen pred izbiro dobrega ali slabega? Kaj ga sili, da se sploh zaveda možnosti napačne izbire?
Nekdo, ki ni naklonjen Cerkvi, bi jo gladko in brez slabe vesti obtožil, češ, da s tem ko boj z grehom in skušnjavo daje na posebej izpostavljeno mesto, v ljudi vnaša občutek slabe vesti, ki je kot "naravni" ljudje, brez zunanjega vedenja o tem, da kaj takšnega kot sta greh in skušnjava, sploh obstaja, ne bi poznali. No, in prav lahko bi se celo znašli pred skušnjavo, da temu morda celo prikimamo. Seveda bi se zmotili.
Skušnjava je ena temeljnih spremljevalk, ki je premagala že "mater vseh mater" in seveda, da ne bi bili pristranski, tudi "očeta vseh očetov"-, torej so jo že stari prepoznali kot neizčrpen vir zmot in posledičnih težav. Skušnjav si človek ni izmislil, svetu vladajo skupaj z nami, kot naš drugi-, temni obraz. Pospremile so nas iz nejasne davnine in nas spremljajo v, še manj jasno, prihodnost.
Jezus jih dejansko osmišlja, postavlja na pravo mesto, na mesto boja in upora proti hudobcu, tistemu večno nezadovoljnemu v nas, tistemu, ki nam ponuja nekaj kar je navidez več, kar se zdi privlačnejše od tega kar imamo, torej njemu, ki se dobro hrani in redi od ideje, da bi nam bilo lepše in lažje, če bi ravnali proti svoji vesti.
Kako genialno, res vredno samega hudiča, je domišljena najboljša ponudba vseh časov. Prva skušnjava je "vse imeti"-, človek bi tako rad vse vzel zase, izrabil za svojo korist, ukradel svetu in naredil profit; druga skušnjava je "vse premagati"-, spreminjati naravne in človeške zakone, po svoje vrteti tečaje sveta in si, brez slabe vesti, brezskrbno privoščiti prav vse; ter zadnja "vsemu vladati"-, biti kot Bog, lastiti si oblast vseh oblasti, uživati v nesmrtni slavi, klanjanju, oboževanju …
Naše skušnjave so v povprečju skromnejše, neznatnejše, drobiž in seme v primerjavi s "hudičevimi" zastavki, pa vseeno mnogokrat premočne, preveč vabljive, da bi se jim zmogli upreti, ko jim pa ob strani stoji še sladkojezična botra samotolažba, ki zna tako milo šepetati: "pa saj to ni nič … saj ne škodi … saj ne bodo vedeli …",
Sveta ne moremo premagati, niti poskusiti se ne splača, še s svojo voljo imamo včasih velike težave. Lahko pa začnemo s čem priročnim, z odrekanjem kateri od vsakdanjih razvad, z malimi-velikimi dejanji volje, a vendar za nas pomembnimi dokazi, da zmoremo … da smo pripravljeni potrpeti … in tudi trpeti …