Žajfnica o TEŠ6 je dejansko nekaj izjemnega v zgodovini Slovenije. Kakorkoli skušam razumeti velik napor vseh vpletenih, med katerimi smo resnici na ljubo, prek matere nam države, prav vsi, da bi naredili nekaj dobrega iz te šlamastike in si nalili čiste energije, ne morem mimo občutka, da gre tudi pri trenutnem "iskanju" krivcev za del iste komedije zmešnjav in megalomanski instutiucionalni blef za kateri se skriva državni rop lastnih državljanov. Ta sramota od projekta se vleče že pravljično dolgih 7 let, prav tako dolgo, kot prizadevanja, da bi zameglili goljufijo, v katero so nas potegnili.
Zgodba TEŠ6 je filmski scenarij o tem kako lahko nek lobi, v tem primeru pač energetski, izrabi politiko in državo v kateri se je ugnezdil in znesel jajca, za dosego svojega cilja. Nič drugega ni tako pomembno-, nič sveto, ne direktorji, nadzorniki, ministri in ministrice, politične stranke, kriminalisti, parlamentarne komisije, …, kot prav ta cilj. Cilj je eden in edini-, filozofija, ki bo pripeljala do njega pa mravljinčja - vse je podrejeno, če je potrebno tudi kariere posameznikov, poslanstvo sindikatov, državne in mednarodne banke, politične stranke in poslanci in tudi država in njena prihodnost, še posebej pa elementarna družbena poštenost, karkoli naj bi to že bilo.
Sprašujem se, kam nas takšni modeli peljejo? Kaj tej državi koristi fanatična in fantastična podrejenost interesom cilja in kapitala, ki kot buldožer podira ovire in se ne ustavi drugje, kakor pred miljardnim kupom betona in železa.
Ne gre za energetske potrebe Slovenije, niti ohranitev rudarske proizvodnje, ki jo bodo žrtvovali, kakor hitro bo uvoženi premog dovolj poceni-, saj morda so jo že. Gre za plenilsko vojno katere cilj je profit in trajni status. Res, da je tudi to slej ko prej dobro za neke ljudi, vendar se vedno, kadar gre za skupni denar, lahko vprašamo tudi za koliko teh ljudi in za kakšno ceno.
Pričakoval bi, da se bo država, oziroma tisti, ki jo krčevito želijo predstavljati, čeprav jim v resnici ni za njo, za takšne naložbe odločala razumsko in na podlagi resno ovrednotenih doprinosov, ki jih naložba lahko doda narodnemu gospodarstvu. Tako se verjetno zdaj odločajo za gradnjo državnih cest, ki so jo praktično ustavili, ker tam pač ni denarja bin ga očitno ni treba … Vendar pri TEŠ6 ta logika odpove in je odpovedala že zdavnaj. Tu se je vseskozi “verjelo” izmišljenim številkam in s političnimi združevanji ali prepiri, manipulacijami okrog sestave nadzornega sveta, preiskavami in spektakularnimi aretacijami ter vsem tem ciljno usmerjenim pompom, projekt preprosto peljalo naprej. Njegova realna vrednost še dolgo ne bo znana, njegova dobičkonosnost verjetno nikoli. Tudi če bo prodajal izgubo, tega mi ne bomo zvedeli vsaj še 10 let, ker bodo tisti, ki so bili in so še tako zelo pripravljeni žrtvovati vse za njegovo gradnjo, poskrbeli, da bodo bilance prave ali pa vsaj pravilno “razumljene”. Prepir ustvarja čas in čas je pri projektu vsaj tako pomemben kot denar.
Spoštovani, brez skrbi, predsednica vlade je obljubila, da bo projekt donosen, ali drugače razumljeno, da nam nikoli ne bo treba poslušati o tem, kakšna je izguba tovarne elektrike TEŠ6, ker jo bodo potopili v okviru holdinga, verige, grozda, koncerna ... po potrebi pa tudi dolili iz državnega proračuna ali kreditov, ki jih potem rokohitrsko in smehljaje mašimo z novimi krediti. Vsaka podobnost projekta TEŠ6 s slovenskim bančnim sistemom, ki je vedno deloval v strogi profesionalni tajnosti, dokler nam niso tujci izračunali koliko je zavožen, je seveda popolnoma naključna.
Mogoče smo pa vendarle že imeli nekaj od lepše prihodnosti ...
