Dragi predsednik,

ne poznava se in se verjetno nikoli ne bova, pa vendar Ti pišem pismo, ker si si pač predvsem Ti želel biti moj predsednik in ne morda obratno. Kakorkoli, niti ni pomembno kdo sem, vsekakor nisem "Tvoj najbolj zvesti kritik" in še manj hinavec, ki bi nekoč jedel za Tvojo mizo, zdaj pa pljuval po njej ali Ti celo kradel za hrbtom.

Sem državljan te države, ki je preživel nekaj vladavin in, z Božjo pomočjo, bo tudi Tvojo. Vsekakor se ne nameravam izseliti zaradi slabega ali zatohlega zraka; dihal ga bom še naprej, pa kakršenkoli že bo, zato mi preprosto ni vseeno kaj počenjajo tisti, ki odločajo o moji edini domovini oziroma, kaj sploh počnejo z njo.

Ne vem sicer povsem točno zakaj, vendar ugotavljam, da so Ti Tvoji definitivno obrnili hrbet. Očitno se še niso poenotili v tem, kaj naj storijo, vendar je najbrž zgolj vprašanje tednov, ko boš tudi to izvedel. Meni osebno se ne zdiš slab, nasprotno-, mislim, da se trudiš in zdi se mi škoda vsega napora, ki ste ga Ti in stranka, pa kakršnakoli že je, vložili v to, da ste, kjer pač ste.

Dejstvo je, da vam je, kljub vsemu, vendarle uspelo dovolj animirati ljudi, da so vas podprli in to se mi zdi, v časih katastrofalno nizkega ugleda politike, spoštovanja vreden dosežek. Najbolj žalostno je namreč, da v tem trenutku, vsaj po mojem mnenju, tega ne more prepričljivo ponoviti nobena opcija. Ljudje so se politike naveličali in že zdavnaj je ne smatrajo za nekaj, kar bi res vodilo to državo. Prej nasprotno. Politika je postala del sveta zabave, ki zapolnjuje termine in s svojimi izpadi ter besedičenjem zabava širše množice. Mogoče je tako celo prav, vendar se zabava neha, ko ljudje vidijo, da gre v resnici za kupčkanje in navzkrižno izsiljevanje za delitev donosnejših fevdov, kar jih pač premore ta država in poraja se mi občutek, da je danes pravzaprav politika tisto, kar zavira razvoj te družbe.
To, da ste se udarili v lastnih vrstah, je zame zgolj dodaten znak, kako zelo malo se je Slovenija ideološko spremenila v zadnjih 20-ih letih. Nastale so sicer nove stranke in za krajša obdobja formalno celo prevzele vajeti, vendar je pravi boj predvsem Vaš in še enkrat Vaš. Tista opozicija, ki jo imate sami v svojih vrstah, je in je vedno bila, dosti močnejša od zunanje, ki vam je večinoma predstavljala zgolj sredstvo za kritje lastnih razdorov in prepotrebno točko poenotenja. Zdaj, ko je formalna opozicija šibka ali celo bližja Tebi od Tvoje lastne, se je pokazala prava slika, in sicer, da je za ambicije kapitala slovenski politični prostor očitno pretesen in nekateri so le prišli na dan s svojimi pravimi barvami. Te pa niso rdeče ali oranžne, še manj rumene ali zelene-; barve, ki so zdaj v modi so barve dobička, delitve plena in izčrpavanja države ne-oziraje se na vse, kar to lahko prinese s sabo.
Dragi predsednik, naj bo dovolj, Slovenija je polnoletna in zdaj že študira. Od nje pričakujemo delavnost in razsodnost, pa tudi odgovornost in red. Premisli prosim, če so naša pričakovanja upravičena in pokaži mlademu razvijajočemu se bitju pravo pot, ki naj se je drži. Populi plevel in posekaj trnje, ki grozi, da ga bo zadušilo … Ni lahko in še manj hvaležno, vendar to preprosto nekdo mora storiti. Torej stori raje Ti!
Prosim Te le nekaj. Če se že hočeš maščevati, se ne osredotoči na državljane.
Pozabi stare prijatelje in jih raje kaznuj zaradi Tvojega odnosa do nas.

lp, Robert