četrtek, 16. oktober 2014

Ni prav!


Izvoljeni predstavniki tega ljudstva, torej tisti izmed nas, ki jih odlikuje dovolj močna želja po oblastnem položaju in ki so se, na osnovi volje dobre polovice volivcev ter nekega zapletenega algoritma, le uspeli pririniti v Državni zbor, so z veliko večino odločili, da enega izmed njih ne bo več med njimi. Razlog za izključitev je, da je ta pravnomočno obsojen in definitivno zaprt. 
Brez skrbi, tokrat ne bomo znova o "indično" dokazani krivdi ali o mučnem in dolgotrajnem sodnem spektaklu-, pa ne zato, ker ne bi bilo kaj pisati o tem, preprosto ne bomo ker se ne spodobi javno mučiti morebitnih bralcev, ki o tem kje drugje lahko preberejo na milijone izbranih besed.
Razmišljamo torej o oblastnem razmišljanju in prvo, nekoliko neprijetno dejstvo v tej zvezi je, da je bil dotični pravnomočno obsojen že preden je kandidiral za poslanski mandat, česar mu ni nihče preprečil in, glej ga zlomka, dobil celo več glasov volivcev kot kdorkoli drug, ki zdaj strumno pritiska gumb za njegovo odstranitev.
In tu tiči že tudi prvi problem-, predstavnika ljudstva, ki ga je izbralo ljudstvo, bi smelo, po logiki stvari odpoklicati samo taisto ljudstvo, ki ga je izbralo, torej, dogajanju bi moral slediti kvečjemu referendum o odpoklicu poslanca v njegovi volilni enoti, ne pa glasovanje tistih, ki jih ne predstavlja.
Drugo in še bolj čudno dejstvo je, da se konkretnemu obsojencu kazen izteče čez slabi dve leti, izvoljen pa je bil za mandat, ki naj bi trajal še vsaj dve leti dlje. Torej so mu kolegi, ki se imajo za pravičnega zakonodajalca v tej državi, z izključitvijo, poleg obdobja ko bo zaprt, odvzeli položaj tudi za tisto obdobje, ki mu pripada še po tem.
To pa gotovo ni ne pošteno in še manj pravično. Na takšen način bi lahko nekomu odvzeli tudi možnosti za preživetje, npr. zasluženo pokojnino, kmetijo, delavnico ..., ker ga pač ne marajo. Tako se politiki namreč odločajo, če še ne veste, binarno ... ljubim, ne ljubim ...
Če privzamemo pridobljeni poslanski mandat kot naložbo ali neke vrste navidezno premoženje, kar tudi dejansko je, v katerega je nekdo vložil svoje ime, življenje, znanje in sposobnosti ter si ga pridobil na legalen način, torej z aktivnim sodelovanjem v politiki in na demokratičnih volitvah, potem mu zaradi pravnomočne obsodbe zaradi dejanja, ki mu te pridobitve ni omogočilo, takšnega premoženja ne bi smeli odvzeti. Baje še tistim, ki so premoženje zagotovo pridobili na kriminalen način, tega še vedno ne zasežejo.
V našem primeru velja celo nasprotno, našega nesrečnega poslanca je nesmrtna epopeja dokazovanja krivde in sojenja trajno zaznamovala, ga močno ovirala pri izkoriščanju političnega kapitala ter mu grobo rušila karierne in življenjske načrte, njegovim konkurentom pa leta in leta dajala v roke močno orožje, ki so ga neizprosno usmerjali proti njemu. Kljub temu očitno tega človeka nikakor ni uspelo zrušiti drugače, kot s politično, torej oblastno in avtoritarno odločitvijo. Če pa upoštevamo še tretje in skoraj grozljivo dejstvo, da je to prvo in edino, kar so v tem mandatu storili njegovi dolgoletni tekmeci in nasprotniki, pa tudi sopotniki, ki se očitno znajo obrniti hitreje, kot se uspe obrniti vetru, potem lahko posumimo, da gre pri zadevi za kruto in nesorazmerno kaznovanje političnega nasprotnika. Torej nekaj, kar nam je znano že iz sredine prejšnjega stoletja.
Zadnje in nepomembno dejstvo pa je, da vse skupaj povzroča zelo slab priokus neprikritega vračanja prakse, ki jo že poznamo, in sicer, da je resnica samo ena in znana zgolj tistemu, ki je na oblasti. Tako, kot se on odloči, samo tako je lahko res in prav. Kogar oblast določi za krivca, pač postane in ostane zločinec, izobčenec in javni osramočenec, zlahka pa izgubi tudi snovno in nesnovno premoženje, ne glede na to kako je prišel do njega ali, kar je še bolj žalostno, kako je oni drugi prišel na položaj, s katerega lahko sodi.
Pravično spet postaja tisto, o čemer odloča oblast. Pravo je še vedno in spet inštrument avtoritete, ljudstvo ostaja humus, ki to namišljeno avtoriteto, kot vedno, (pre)dolgo slaboumno hrani, morala pa … hm, morala ... kaj bi že to bilo …?
Veliko se govori o pravu, ki naj bi predstavljalo pravičnost, vendar to dogajanje s pravičnostjo ne more in ne sme imeti nobene zveze, torej tudi s pravom ne, pa čeprav si ga sproti izmišljujejo eminence.
Dejansko gre za diktatorske odločitve in pravniki, ki pri njih sodelujejo ali jih tolerirajo, služijo diktaturi, ki se ji lahko reče tudi "parlamentarna", če tako želite.
Vendar-, spoštovani in vsi ostali, diktatura ostaja diktatura, diktatorji pa upravičeno zgolj predmet sovraštva in zgodovinskega zgražanja, ne pa nekaj kar bi se dalo spoštovati.
Zdaj pa tudi vas vprašam: "Čigava je potemtakem država, kjer državljani ne morejo spoštovati oblasti ampak se lahko le zgražajo nadnjo?"  

2 komentarja:

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)