Kdo je že sploh videl kraguljčke? Ali, še težje vprašanje, kdo se je že kdaj peljal na saneh, ki bi jih vlekli konji? Jaz še nikoli in mislim, da tudi velika večina prebivalcev tega planeta ne. No-, če že govorimo o planetu, potem je treba vedeti, da večina ljudi še niti snega ni videla drugje kot morda v filmu "Sam doma"-, če je seveda sneg nekaj, kar bi bilo sploh treba povezovati z Božičem.
Definitivno pa je evolucija ustvarila vsaj dve vrsti tega praznika; torej, imamo namreč božič in Božič.
Tistega prvega poznamo kot: cin, cin, cin, … christmas, christmas … in v vsej veličastni polnosti ga lahko doživite na primer, v trgovskih centrih, ob poslušanju radijskih postaj ali pa žal tudi v nekaterih cerkvah, kjer so jaslice ozvočene in posvečeni prostor, poleg lučk, napolnjujejo še sladki ameriški božični akordi.
Drugi Božič pa je, za razliko od prvega, sicer pisan z veliko, vendar v resnici prav majhen, preprost in star praznik-, rojstni dan malega Boga-, Božička. Njegova vsebina je nedvoumna, kot je lahko nedvoumno le rojstvo otroka. Vsak otrok se enkrat rodi in tu ni mogoče odkriti nič novega. Tako je vsaj na videz. V resnici gre za veliko in resno skrivnost.
Skrivnost je že rojstvo človeka, ki je ni mogoče razumeti-, kot ni mogoče razumeti skrivnosti življenja. Zakaj sploh nastane, če bo umrlo? Zakaj rajši ne ostane kar tam kjer je, ko ne živi? Pa naj bo kjerkoli. Bilo bi veliko preprosteje in ne bi ga bilo potrebno izgubljati ali opazovati njegovega propadanja.
Še skrivnostnejše je rojstvo Boga? Bogu se namreč res ne bi bilo treba kazati ljudem. Kdo si to sploh zasluži? Tudi življenje, ki ga je potem pustil na zemlji, v človeških očeh ni bilo veliko vredno. Bilo je kratko in naporno, polno preizkušenj, na koncu pa še ponižujoče žrtvovano in brutalno uničeno. Kaj je bilo tega sploh treba?
In tu je še dodatna skrivnost, ki ni samo skrivnost tega praznika ampak skrivnost vere in življenja nasploh. Skrivnost je v tem, da le ima nek smisel. Ima ga prav v tem-, da je tukaj in edino. Takó življenje, kakor Božje dete. Rojeno je in podarjeno.
Vedno znova prihaja in vedno znova umira. Prihaja majhno in nebogljeno, odhaja zmagoslavno in povzdignjeno.
Kaže predvsem na nas same. Kaže nam naše življenje in naše umiranje. Prihajamo majhni in nebogljeni, potem se nekaj časa spotikamo in opotekamo, na koncu pa pademo in propademo. Res je tako in žalostno je … nič kaj džinglično, nič kaj cin, cin, cin … a tako je le za svet-, tako je le za zdaj in tukaj?
In to je tista skrivnost.
Ta, da sploh prihaja …
Ni komentarjev:
Objavite komentar