Zmagali smo ... lahko bi nas veselilo?

Človek, pa naj si bo le malo spretnejša žival ali kaj več, je danes gotovo nesporni zmagovalec tega planeta in še par sosednjih. Pokoril, obvladal ali zblefiral je skoraj vse, vsaj vse tisto kar se tiče njegovega lastnega preživetja. Razen samega sebe, nekaterih bolezni in morebitnih nesreč planetarno-kozmičnih razsežnosti, se dejansko nima česa več bati. Vsi naravni gradniki, ki ga obkrožajo, so že zdavnaj prepoznani kot podporni viri njegovega obstoja in tako tudi brez nadaljnjega uporabljeni. Naravne in geološke značilnosti planeta so raziskane in izkoriščene za človeško blaginjo, vremenski pogoji in klimatske danosti tega časa in prostora pa spremenjene v uslužbence, ki opravijo večino dela za pridelavo vsega, kar nas ohranja in tako zelo krepi. Skratka, ta svet je preoblikovan v vrtiček, ki ga sicer obdelujemo grobo in brez prave vizije, a nedvomno uspešno. Planetu luščimo skorjo in iz njegovega obilnega telesa vlečemo sokove, ki jih potem na umetelne in neverjetno bistroumne načine predelujemo v snovi in stvari, ki naj nam služijo.
Človekova zgodba je svetovna uspešnica, ki ji ni para. Res da polna truda in bolečin, a če bi pred dvema milijonoma let kdo gledal tiste opice, ki so se postavljale na zadnje okončine zato da bi videle kaj dlje čez savansko travo, bi jim verjetno zelo težko pripisal večje možnosti, kot na primer zverem, ki jim je pa taista trava ustrezala za kritje. Te bi golorokega človeka še danes, v vseh fizičnih lastnostih tako zlahka premagale. Močnejše, hitrejše in bolj oprezne ubijalke brez vsake slabe vesti. Pa vendar, ostale so še vedno približno to, kar so bile, mi jih moramo pa zdaj varovati pred samim sabo, da jih popolnoma ne izgubimo.
Podarjena nam je bila očitno ena sama genska deformacija, ki pa se je razvila v veliko in odločilno prednost, in to je: kritična zavest. Tisti, ki mu je bilo usojeno, da bo predal svoje gene razvijajočemu se hominidu, je pač povezoval vzrok in posledico nekoliko dosledneje, danes bi rekli: bolj objektivno, kot drugi. Ugotovil je, da je s kamnom lažje treti orehe kot z zobmi in da jih lahko ješ prej in več če tolčeš po vejah s palico, kot če samo čakaš, da bodo sami padli dol.
Žal pa nam bleščeča predstava, v kateri je glavni akter v zadnjih nekaj planetarnih sekundah, povozil vse ostalo živo in neživo, ne daje pravega veselja. Ni lahko razumeti, zakaj. Saj zmaga dejansko ni bila ne lahka, ne sama po sebi umevna in s človeškega vidika, niti hitra ne. Generacije so garale, da smo, kjer smo. Veliko jih je moralo tudi trpeti ali izjemno tvegati, da so spoznali tisto kar lahko danes otroci preberejo v učbenikih za četrti razred. Če hočejo?
Človek ostaja nepotešen in neizpolnjen v svojem bistvu. Duša ne najde počitka na svetu in se ne znajde v gneči, obilju ali zasuta s podobami in informacijami. Izrojenost, ki je postala tako prednostna, je pustila vrzel v zmožnosti prepoznavanja samega sebe kot dela tega sveta. Obvladamo ga, a vendar nočemo imeti opravka z njegovo resničnostjo. Poznamo vsako njegovo molekulo, pa ne vemo kje je naše pravo mesto. Uživamo v njegovih zarjah, a naš ni niti najtanjši žarek, ki se prebije skozi njegove oblake.
Vse nam je dano, a le posojeno. Vse lahko vzamemo, pa nič obdržimo.
Ne prikrajšajte se za svoj delček.