Štirideset dni je trajalo, da je premagal svet. Vztrajno se je vračal pred njega in ga skušal. Vsaj trikrat je bilo tako resnično, da bolj ne bi moglo biti. Ponudbe so bile za lačnega in osamljenega sredi kamenja, sanjske. V bistvu pa niti niso bile ponudbe, bile so skušnjave, ki bi lahko malo dale, vzele pa vsebino življenja. Šlo je za odločitve, ki so najbrž pred vsakim, če se prižene do skrajnosti.
Vzemi vse ali pusti vse?
Skrajne odločitve za skrajne razmere.
V življenju pridejo obdobja, ko je izbira podobna. Morda so puščavniške razmere še najugodnejše za jedrske poskuse v naši duši in najmanj škodljive za okolico. V obljudenih vsakdanjih zgodbah, skrajne odločitve puščajo tudi temu skrajne posledice.
Jezus se je odločal sam, in to med Bogom in hudičem. Večje odločitve sploh ni. Kdo drug se odloča med življenjem in smrtjo, napredkom in propadom, negotovo prihodnostjo ali nemogočo sedanjostjo …
Odločil se je, kot se je. Danes se zdi vse to popolnoma logično, njemu pa je bila ponujena še ena možnost.
Kako neki bi se mi odločili na njegovem mestu ...?
Ali je skrajna odločitev prava ne izveš nikoli. Posledice takšne ali nasprotne odločitve so neprimerljive.
Verjameš lahko, da v reki lahko plavaš … če ne, potem te pač nese po svoje ali utopi. Kako je na drugi strani, ne zveš nikoli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar