Vse laži tega sveta

Če je bil svet nekoč še majhen, potem je zdaj že prav drobcen. Obvladljiv kot še nikoli, ne večji od teniške žogice, ki se jo da držati z eno roko, pravzaprav že kar z dvema prstoma. Z ostalimi lahko vmes počneš kaj drugega. Na primer telefoniraš ali klikaš … skratka, skrbiš da ostaneš povezan z drugimi. In to je danes lažje kot kdajkoli prej. Pa še nekaj se spreminja, in sicer naši profili postajajo vse bolj javni. Skoraj nekaj takega kot nova renesansa. Krajša krila, gola ramena, javne debate … le da v obratni smeri. Tokrat od spodaj navzgor. Ljudje so vse bolj informirani, povezani in nestrpni, uradno pa postaja vse bolj prosojno in negotovo. Stališča inštitucij so vse bolj zanimiva in ranljiva, zlasti ko vidiš, da jih producirajo točno določeni profili, ki so kar naenkrat postali javni. Skratka, javno se seli tja, ker bi vedno moralo biti: na odprto kodo. Tistega, ki bi rad govoril ali odločal v mojem imenu, bi jaz rad vsaj poznal.
Pričakoval bi, da bo v povezanem svetu več enotnega vendar ga je dejansko vse manj … enotnost kar kopni. Ali pa je morda nikoli sploh ni bilo in je vladala zgolj ignoranca, primitivizem in zatiranje razlik, enotnost pa je bila le drugo poimenovanje za hinavščino družbenih razmerij? Arabci so to dokazali. Tisto, kar se dogaja tam ni samo rušenje nekih fevdalnih režimov. Gre za spontani upor proti odtujenim institucijam, ki bi tako rade še naprej dremale v svoji predvidljivi, varni in topli posteljici. Kdo je že bral kakšen intervju z voditelji ali pobudniki protestov v Tuniziji, Egiptu, Jemnu, Libiji …? Nihče! Ker ga preprosto še ni nihče naredil. Profili teh ljudi so očitno le del množice nekih običajnih in po ničemer znanih profilov za katere vedo vsi in nihče. Speči levi, brez ambicije in krvoločnosti, ki so v nekem trenutku pač stopili naprej.
Zadnjič sem gledal oddajo o dogodkih, ki so se leta 1989 dogajali na Kitajskem. Šlo je za pravo malo kitajsko pomlad, ki se je prevesila že v poletje, ko so jo komunisti zatrli v svojem značilnem slogu. S strelskim pohodom redne vojske. Niso se niti potrudili, da bi demonstracije končali nekako spektakularno: recimo z vodnimi topovi, kordoni policistov ali solzivcem. Nič od tega. Študente, ki so mirno zborovali na tistem trgu, prepevali, brali govore in zahtevali reforme so preprosto postrelili kot pse, če niso slučajno pravočasno ušli. Seveda je to zgodovina in na Kitajskem dobesedno pozabljena, pravzaprav kirurško odstranjena. Zanimivo je predvsem, da današnja kitajska mladina ne ve o tem popolnoma nič. Če v Google na Kitajskem vtipkaš geslo »Trg nebeškega miru« dobiš neko arhitekturo, če isto odtipkaš pri nas, se ti pokažejo slike legendarnega prizora, na katerem je človek ustavil tanke. Zanimivo, da sploh nihče ne ve njegovega pravega imena, niti kaj je bilo z njim. Preprosto izginil je, ne obstoja več. Prazen fajl. Uradne oblasti se o tem sploh ne pogovarjajo, ostalih informacij preprosto ni. Ko so današnjim kitajskim študentom kazali tisto sliko z zaustavljeno kolono tankov, se jim ni niti sanjalo kaj gre, kaj šele, da je to kakorkoli povezano s Kitajsko. Ugibali so, če gre morda za neke vrste pustno povorko. S pomočjo moderne tehnologije je Kitajcem uspelo v zavesti svojih ljudi retuširati ta del zgodovine. Genialno. Če si dovolj vpliven lahko iztrgaš list iz zgodovinske knjige in jo celo preštevilčiš ker tega nihče ne sme opaziti.
Zgodovini sta vedno dve – ena je tista, ki je napisana, druga tista, ki je doživeta. Pišejo jo tisti, ki jo pač pišejo. Tisti, ki pišejo za denar, so dejansko še najbolj pošteni. Kakor hitro imamo opravka z emocijami ali privrženostmi, postanejo zadeve ciljno usmerjene in namensko ali celo ne-namensko prirejene. Če imamo pa zadaj še ambiciozno in brutalno oblast, potem zanamcem ne ostane nič. Na takšen način roparji in morilci postanejo plemiči in narodni junaki, pokvarjena, surova in primitivna elita pa se povzpe v družbeno napredno gibanje, ki si postavlja spomenike in gradi kult svoje družbene pomembnosti. Skratka, zgodovina človeštva je zgodovina manipulacij.
Svet res ni več velik, je pa že kar star. Lahko bi se že odvadil lagati.