da odpneš krivične spone
in razvežeš vezi jarma,
da odpustiš na svobodo zatirane
in zlomiš vsak jarem? (Iz 58,6)
Človeštvo še vedno išče svoj smisel. To v bistvu ni prav nič novega in vedno je bilo tako, vendar se to ni dogajalo tako množično in odkrito pred našimi očmi kakor prav zdaj. Ali pa se je, vendar mi tega nismo opazili, ker pač nismo imeli možnosti govoriti z naključnimi sogovorniki po svetu in v živo gledati kaj počno. Zdaj lahko in glej ga zlomka, skupno jim je, da nihče nikjer ni prav zadovoljen. Vsi bi radi, da se kaj spremeni – še celo tisti, ki živijo v najbolj bogatih in urejenih okoljih. To smo sicer nekateri tiho slutili že prej, vendar smo morda tudi nekoliko samo-obtožujoče predvidevali, da je to pač naša kranjska specifika. Vendar očitno le ni. Gre za vsesplošno značilnost in enobesedni opis te civilizacije je: nezadovoljstvo. Prva in vodilna misel trenutka je potreba po spremembah. Ne vem sicer kako je bilo v starih ali še starejših časih, vendar dosti bolje verjetno ne. Raje še slabše.
To nezadovoljstvo, ta primanjkljaj in stalna želja po boljšem je dandanašnji prav tisti jarem, prav tiste krivične spone o katerih govori prerok in v katerih smo mi sami tako zelo ujeti. Nikoli in nikjer se ne moremo zares povsem prosto gibati, živeti, misliti, včasih še celo dihati ne. Vedno smo v tesnobi, v nekih okoliščinah, ki so le izjemoma ugodne. Ali so zunanje ali notranje ali oboje hkrati, niti ni posebej pomembno. To, da nam, vsaj na videz nič ne manjka – vsaj večini ne, tudi ne vpliva na splošno stanje nezadovoljstva. Dejstvo je, da nismo lačni, neizobraženi ali grobo izkoriščani, niti tako zelo revni in če smo bolni še vedno lahko računamo na pomoč strokovnjakov, pa vendar-, toliko nezadovoljstva, kritičnosti, občutka neizpolnjenosti in bremen na videz neizkoriščenih priložnosti, kot jih je moč zaznati med ljudmi danes, ne pomnim.
Človek je kakor vrbova vejica, ki se je ujela v vodni tok. Sokove za življenje dobiva iz debla in korenin, ki so zapredene v obrežje potoka listi pa se ji lepijo na površino toka, ki jih ne spusti več. Kot pijana poskakuje po valčkih, riše puščice po gladini, se vsake toliko iztegne v smeri toka in spet sunkovito skoči nazaj. Mala zmedena ujetnica, ki niti ne ve kaj hoče, razen, da ji stanje v katerem je, ne ustreza. Sama si ne more pomagati, vodno okolje jo hipnotično vleče naprej, vendar jo rodno deblo le zadržuje in poživlja v njeni tesnobi. Takšni smo tudi mi – tok življenja in okoliščin nas obliva in nam odnaša leta, upe in načrte. Nenehno se mu skušamo izviti in premagati sile, ki so nas dejansko najprej sestavile, da bi nas potem ob priliki, spet razgradile v same sebe. Prah v prah, veter v veter in kapljo v kapljo. Kar se sploh lahko upira je Duh – tisti pravi, oživljajoči, tisti ki je zakvasil in zamesil človeka v meni in tebi. Ta ostaja in prehaja – prepojil je tisti nič, ki ga je našel in ga oživil. Edini On zmore, edini On je tisti, ki lahko osmisli nesmisel in poveže brezvezno. In tudi je, že neštetokrat, le da mi tega ne opazimo. Ali smo res tako zakrnjeni, da ne razumemo, da je pravi smisel v priložnosti, ki nam jo je dal, v enkratnosti prehajanja katerega delček živimo prav zdaj in prav tu.
Kar je, bo prešlo in ni vredno - vredno je le večno. Vejica se bo obrabila ali posušila, deblo bo nekoč padlo v vodo, puščice na gladino bodo druge … življenje bo spomin, ki bo prešel v pozabo. Ko bo prešla tudi pozaba, bo ostal le Duh.
Post pomeni premagovanje skušnjave.
Vi vsi, ki ste tako nezadovoljni, tako nepotešeni in tako prepričani, da je toliko stvari narobe … premagajte skušnjavo potrtega duha in jeze ter pozdravite ta čas z veseljem. Postímo se s srečo, zadovoljstvom in radostnim sprejemanjem vseh in vsega. Odrecimo se tistemu, kar nas vse druge dneve priklepa na tok v katerem trepečemo in poskakujemo po valčkih, ki nas butajo.
Z veselim in pričakujočim srcem poiščimo Duha v sebi in proslavimo ta čas z njim.
On bo namreč živel naprej …
Ni komentarjev:
Objavite komentar