Češnjev cvet z nekoliko staljeno sredico

Človeštvo je pri miroljubni uporabi jedrske energije trenutno nekje v bakreni ali kvečjemu morda v železni dobi. Kamena je že minila, moderna pa je še vedno položena v prihodnost. Tehnologija na osnovi katere delujejo nuklearne elektrarne je visoko dovršena, očitno pa je vsa ostala, tudi varnostna tehnika, ki spremlja "kurjenje" in vrtenje generatorjev, vprašljiva tako, da je življenje s takšnimi objekti še najbolj podobno vožnji z motorjem brez čelade. Motor je v tem primeru navit in potegne ko' strela, vožnja je krasna in z njo nimaš nobenih težav … seveda dokler ne padeš ...

Japonski jedrski kompleks Fukushima Daiichi je bil po izhodni električni moči drugi na svetu. Resnično spoštovanja vreden objekt z zmogljivostjo, ki bi zadoščala za elektro-oskrbo dveh takšnih držav kot je Slovenija. Zdaj ni več. Zdaj je to največji jedrski problem na svetu. Ob nedavni nesreči se je izkazalo, da je mogočni sistem zelo, zelo ranljiv, skorajda porcelansko krhek. Morje, ta vztrajni rušitelj vsega stoječega, ga je uničilo v nekaj minutah. V bistvu se ni zgodilo prav nič strašnega, le voda je zalila vse skupaj in se potem spet umaknila. Elektrarno je dejansko zgolj poplavilo, ni je morda porušilo ali odneslo, samo zalilo ji je kleti. In to je bilo očitno dovolj, da je eden najmočnejših virov energije, kar jih je človek kdaj postavil, klavrno pregorel in začel zastrupljati svojo okolico.
Upravljavci sistema in državno vodstvo bi zdaj (prej pa očitno ne?) seveda naredili vse, da bi preprečili večanje že tako velikanske škode in njene pogubne vplive na okolje. V samurajskem duhu so se lotili samomorilskih ali morda zgolj gasilskih podvigov, ki pa očitno niso dali pravega rezultata. Rekli bi lahko, da je duh pobegnil iz steklenice in nazaj ne bo šel več.
Nemoč ob tragediji, ki je prizadela te kraje je neznosna, še obupnejše pa je razmišljanje o tem, kako malo je treba, da se višek neke vrhunske tehnologije sesuje kakor hišica iz kart.
Seveda je tragedija poslala zelo močan opozorilni signal vsem nuklearnim kmetovalcem širom sveta in nekateri so to opozorilo vzeli celo resno. Pri tem se mi zdi zelo zanimiva slovenska reakcija. Naša nuklearka se je zaustavila, uradno sicer zaradi napak v omrežju, če pa preberemo obvestilo za javnost ugotovimo, da se je kar naenkrat pojavilo precej tega še za "porihtat" zraven. Tako je zdaj že skoraj cel teden vse tiho in očitno se še prav nič ne mudi, kar me resnično čudi, glede na to, da nuklearka dnevno proizvede za dobrega pol milijona evrov elektrike in so običajne zaustavitve zgolj nekaj-urne. Kakorkoli, mojstri naj si le vzamejo čas in temeljito pregledajo mlinček, šefi pa razmislijo, kaj bi se zgodilo, če bi recimo zalilo kleti našega atomskega gašperčka.
Popolnoma razumljivo je, da so japonske radioaktivne alarme, še posebej navdušeno pozdravili tisti, ki bi radi videli svet brez jedrskih elektrarn. V Nemčiji bodo očitno celo pospešili padec vladajoče garniture. Takšen, brezjedrski razplet bi bil dolgoročno najbrž celo dober in osebno ne bi imel nič proti njemu, vseeno pa tako gladko le ne bo šlo. Niti na Japonskem, niti drugje. Na svetu namreč trenutno deluje 436 jedrskih reaktorjev, ki pokrijejo 13-14% potreb po električni energiji in približno takšen delež velja tudi za Slovenijo. Tako velikega izpada si seveda ni mogoče kar takoj privoščiti, dolgoročni razmisleki pa so popolnoma na mestu. Žal pa so tudi ti praktično nesmiselni, če se z njimi ukvarja samo nekaj držav, ker posledice tovrstnih nesreč, v večji ali manjši meri vedno prizadenejo več držav. Da bi se svet poenotil proti gradnji jedrskih elektrarn je verjetno čista utopija, lahko bi se pa poenotil vsaj v varnostnih standardih, ki bi jih novi objekti morali izpolnjevati.
Dejstvo je, da energetske potrebe sveta eksponencialno naraščajo, vsekakor hitreje kot populacija, ker se istočasno dviga tudi standard in s tem potrebe po gradnji novih objektov. Umeščanje le teh, pa postaja pri nas, verjetno pa tudi drugje, nacionalni šport s katerim se ukvarja staro in mlado. Pa naj gre za vetrnice, hidro-elektrarne, termoelektrarne, daljnovode ali pa recimo novi blok nuklearke, ki se bo po teh dogodkih verjetno preselil v oblake, nenazadnje pa sodijo v isti koš tudi odlagališče radioaktivnih odpadkov, sanacije rudarskih območij, plinski terminali, plinovodi in verjeli ali ne, celo foto-voltaika ni za vse primerna …
Problematiko umeščanja teh objektov vedno spremljajo izredno polemična, včasih absurdna in popolnoma nasprotujoča si stališča, seveda pa vsi radi prižgemo luč, vklopimo grelec in pritisnemo tipko na televizorju. Dejstvo je, da se na tem področju z radikalnimi stališči in zaostrovanjem ne bo rešilo nič, ne pri nas in ne drugje, energetika je pač servis in sestavni del splošnega družbenega napredka in te objekte bo pač treba tako in drugače sprejeti v svoja okolja ter se navaditi na njihov obstoj.
Nikakor pa nismo prezahtevni, če od tistih, ki upravljajo, vzdržujejo ali gradijo te objekte zahtevamo, da temeljito opravijo svoje in iz naših prispevkov dobro plačano delo … dragi moji, glejte poročila in razmišljajte, razmišljajte … zdaj je še čas za to.