Japonska je in ostaja pojem. Zame je vzorčni primer organizirane, visoko razvite in bogate družbe. Ena izmed velikih uspešnic 20. stoletja, če ne celo največja. Gre za družbo, ki je relativno dobro delovala že v prvi polovici prejšnjega stoletja, obnova po drugi svetovni vojni pa ji je dodala silovit pospešek tako kot vsem družbam, ki so pravi čas dojele, da je treba predvsem graditi, ne pa, poleg že podrenih hiš, tovarn, cest in železnic, zrušiti še socialno in družbeno infrastrukturo tako kot so, na primer, nove priložnosti dojemali naši kpojevci in skojevci.
Kakorkoli, Japonsko imam za navito mašino, ki jo vozi naspidirana in predvsem disciplinirana ekipa. Ta trenutek verjetno civilizacijski vrhunec in model za to, kaj neka nacionalna skupnost sploh lahko naredi iz sebe. Žal pa se otočje na katerem je, že od pamtiveka trese in Japonci so tudi na tem področju naredili več kot kdorkoli drug na svetu. Njihova proti-potresna gradnja je špica od špice in tudi sistem samozaščite in javnega alarmiranja sta poglavji zase. Skratka, družba, ki je na videz odporna na veliko in pripravljena še na več.
In zdaj se je zgodilo prav to – še več. Streslo je tako, da je metalo mrliče iz grobov in ker so Japonci pač prislonjeni ob veliki pacifiški škaf jih je za nameček zalilo še morje. Skratka – dvojna katastrofa, ki pa se ji je, ker se hudič pač vedno podela na največji kup, pridružila še grožnja z radioaktivnim onesnaženjem iz ene od številnih jedrskih elektrarn. Očitno gre za neke banalne probleme (resni problemi se itak vedno začnejo banalno), ker enostavno niso dovolj mislili na to, kaj se lahko zgodi, če se ob dveh nesrečah pojavita še tretja ali četrta. Gre za to da, iz meni popolnoma nerazumljivih in škandaloznih razlogov, zdaj nekako ni mogoče ustaviti nuklearke v kateri je crknilo hlajenje. Pisker, poln strupenega fižola se torej nekontrolirano greje in grozi, da ga bo razteplo, če ga morda že ni in še dodatno zasvinjalo porušeno deželo.
Zadeva me nekoliko spominja na eno od oddaj "mythbusters" v kateri so preizkušali, kaj se zgodi z navadnim električnim bojlerjem, pravzaprav, kaj se zgodi s hišo in njenimi prebivalci, če torej temu domačemu viru tople vode blokiraš termostat in omogočiš prosto pregrevanje, ker mu nič ne prekine dovoda elektrike. Rezultati so bili impozantni, seveda v slogu serije kjer vse poka in frči po zraku; kotel, poln pare, je namreč raketiralo skozi dve nadstropji in streho ter še nekaj metrov višje. Priznam, da me je ob tem spreletel rahlo tesnoben občutek ker imam v stanovanju torej straho-spoštovanja vredno tempirano bombo in me od morebitne katastrofe dejansko loči le dobra volja ušivega bimetalnega stikalca za 5 evrov. Stikalo za nuklearno elektrarno je mogoče sicer stalo 5 milijonov evrov, deluje pa vseeno ne.
Trenutno verjetno ni človeka, ki se vsaj malo zanima za dogajanje po svetu in v teh dneh ne bi pomislil, kaj bi se recimo zgodilo pri nas, če bi nas "zašejkalo" tako kot je Japonce? Kako bi se pa, na primer ohlajala naša nuklearka? Nekje sem prebral, da bi Evropa verjetno stopila nazaj v srednji vek, meni pa se zdi, da kar v kameno dobo glede na to, da so že standardi naše gradnje znatno nižji od japonskih, realizacija pa najbrž še nižja. Kako bi nam služil sistem zaščite pred nesrečami če podre celo Slovenijo naenkrat, si tudi ne želim predstavljati. Dejstvo je, da je vse skupaj tako in drugače na dobesedno trhlih temeljih, ki ne zagotavljajo nobene stoodstotne varnosti, poleg tega pa se pri tako obsežnih nesrečah pojavi vprašanje kdo koga rešuje če so vsi na istem. Ko se pojavi pri vseh preveč enakih težav naenkrat lahko preprosto tudi zmanjka tistih, ki so sposobni pomagati. Gre torej za resne izzive neke družbe in Japoncem prav gotovo ni lahko.
Če kdaj in kje, potem se v tem trenutku prav na Japonskem v živo kaže kako ranljivo je delovanje nekega vrhunskega sistema, ki ga ljudje trudoma gradijo desetletja in se zdi celo perfekten, dokler ploščam, na katerih se vozimo kot pingvini, ne postane nekoliko neudobno in se blagovolijo malce po-premakniti na nove položaje. Mravljinci me spreletavajo ob misli, da se planetu pri tem takšna katastrofa nič ne pozna. Niti zavedamo se ne na kako velikem in neobčutljivem konju v resnici jezdimo. Pravzaprav sploh ne jezdimo – sprehajamo se nekje po širokem hrbtu kot muhe in če žrebec malce strese kožo, odnese naše premičnine in nepremičnine, z nami vred nekam v prah in blato. Če česa, potem je ta planet vreden vsega spoštovanja že zgolj zato, da nas ne ubije, kaj šele če nas preživi.
Zdi se, da bo človeštvo moralo še resneje razmišljati o preprečevanju in ravnanju v primeru nesreč globalnih razsežnosti, ki se bodo nedvomno pojavljale. Morda Japonska tragedija še ni globalni problem, zlahka pa to postane. V časih vse večje soodvisnosti in sistemov, ki funkcionirajo kot blok sheme, je nujno razumeti mehanizme delovanja sveta. Mehanizmi so naravni in človeški – naravne se da prepoznati, težje jih je sicer obvladati, človeške pa se težje prepozna, a lažje obvlada. Le sinhrono delovanje obojih pa omogoča preživetje enega in posredno tudi drugega.
Gre namreč za temeljno vprašanje prihodnosti, ki je: Kdaj bo človeštvo dovolj samozavestno in odločno, da bo prepoznalo nesmiselnost političnih razlik in veliko medsebojno soodvisnost človeških skupnosti ter povezanosti usode prav vseh s stanjem tega planeta?
Človeštvo je enotno pleme, ista vrsta, ki lahko obstaja le skupaj in le na tem svetu, pa kakršenkoli že je.
Ne moremo ga zamenjati, pa če se še tako trese …
Ni komentarjev:
Objavite komentar