To se ljudje sprašujemo že od nekdaj. Verni in neverni. Saj v bistvu ni prave razlike, verni pač priznavamo da nekaj verujemo, neverni pa ne. Verujejo pa vseeno. Pač v nekaj drugega …
O veri vernih se da prebrati in slišati marsikaj, vsekakor več kakor o veri nevernih. 
Kakšna pa je pravzaprav ta vera nevernih?
Dejstvo je, da neverni, v povprečju ne razmišljajo nič manj in nič slabše kot verni. Tudi če so prepričani, da Boga ni, si v življenju prav tako postavljajo mejnike. Dajejo mesto družini, soljudem ter zelo verjetno tudi narodu in tradiciji. Imajo torej stališča, mišljenja in okvirje, znotraj katerih sestavljajo mozaike svojih življenj. Tako kot vsi ostali, le da svojega obstoja, lastnih sposobnosti in pojava okoliščin, ki tako zlahka spremenijo eno in drugo, ne povezujejo z nečim izven njih ali tega sveta. Vse kar je, štejejo za kroge na vodi realnega časa in ne morda za dotike večnosti. Na kratko bi rekel, da jih dejansko moti le besedica Bog, z vsem ostalim se pa morda celo strinjajo.
Takšen odnos do stvarstva je še najbolj podoben gledanju televizije. Vsi jo gledamo, vsaj kdaj pa kdaj, vendar le malokdo razmišlja ali resnično ve, kako deluje. Vemo za žice, elektronska vezja in ekran a le redko nam pride na misel, da je aparat dejansko le skupek prepoznanih in obvladanih naravnih pojavov. Prav ti delujejo popolnoma enako na zemlji in nebu kakor tudi v televizijskem aparatu ali pa tej črni škatli, ki prede ob mojih nogah medtem ko tipkam. Isti principi, vzročnosti in posledice spreminjajo vreme, povzročajo potrese, bliskanje, grmenje, menjavo dneva in noči ter vse kar sploh je in tudi to, da to lahko celo zaznam in razumem. Misel, katero besedo naj uporabim je dejansko iz iste snovi kot stroj, ki na zaslonu izpiše črko v besedi. Razlika je le v tem, da smo možgane, zavest, razum in tudi dušo prejeli, elektronsko vezje pa se v naravi ne sestavi samo ampak šele po milijonih let evolucije in tisočih generacij, ki so se učile od predhodnih in znanje nenehno dograjevale ter prenašale naprej.
Za tistega, ki ne veruje je vse to zgolj posledica zaporedja naključij, ki se svetu dogajajo že milijone let. V ta naključja ne kaže dvomiti, še zlasti zato ne, ker so prav tako naravni pojav. Namreč, da se nekaj lahko zgodi naključno moraš razpolagati s paleto drugačnih možnosti in z okoliščinami, ki dovoljujejo različne razplete. Kako pa prideš do teh možnosti? Morda tudi po naključju? Dvomim. Verjetno mi je lažje verjeti, da se vsaj na videz, v meni trenutno skriva zmagovalna kombinacija genov, ki sem jih podedoval od prednikov, kakor razumeti, da so prav ti dolgoročno morda obsojeni na propad. Kdo mi pa lahko, na primer, po teoriji naključja ali katerikoli drugi, zagotovi, da se sedanja zmagovalna kombinacija, morda čez sto generacij ali že prej, ne bo izkazala za evolucijsko zablodo, ki bo izginila iz obličja zemlje. Povsem lahko se zgodi, da bodo "nevemkakšno" katastrofo preživeli samo tisti z genetskimi mutacijami, za katere danes še niti ne vedo, da jih imajo. Pa ne recite, da si izmišljam, dejstvo je, da so v bridki zgodovini resne epidemije preživeli tisti, ki so imeli višjo stopnjo naravne odpornosti, za katero pa večinoma sami niso storili prav nič. Znanka mi je pripovedovala o deklici, ki se obkrožena z bolnimi otroci, nikakor ne okuži z vodenimi kozami in zanimivo, da jih tudi njena mama ni nikoli dobila. Če bi bila ta bolezen smrtonosna bi takšni ljudje verjetno preživeli, drugi pa morda ne.
Rešitev se ne pojavi nikoli pred problemom. Lahko se je strinjati z naključji v razvoju, kaj pa smer teka življenja in preživetja? Kdo se tu odloča med možnostmi?
Ne morem razumeti, da je lahko preživetje močnejše od umiranja. Okrog vsega kar živi, je vsak trenutek neizmerno več tistega kar ne, ali je že mrtvo ali pa le zamrznjeno v negibnosti.
Življenje se pojavi in utripa kot mlado srce. Le kratek čas – prej ga sploh ni bilo in potem spet ne.
Kdo lahko zgolj naključju pripiše princip preživetja, ki je po vseh teorijah, za katere sem kdaj slišal definitivno obsojen na propad. Zakaj bi se potem sploh pojavilo, če je tako popolnoma nesmiselno? Če stvarstvu ali vsemu kar sploh je, vzameš Boga, mu vzameš smisel. Če je tako, smo se mi, ki živimo, dejansko le nesmiselno izgubili na neki nesmiselni poti. Pot je izgubljena, vendar se je niti ne splača iskati, ker tako ali tako ne pelje nikamor.
Vernikom pri takšnem razmišljanju nekaj zmanjka. Stvarstvo je preprosto preveč racionalno, da bi ustvarjalo nekaj, na eni strani tako zapletenega in dodelanega, na drugi pa torej tako nesmiselnega, kot je življenje. To je preprosto preveč izjemno in enkratno, da bi nastalo le kot naključni in brezciljni vrtinec v nekem prostor-časovnem tolmunu, ki ga vodna masa iztisne iz sebe, ko se potok z brzice začne ponovno drenjati v strugo.
Zame je dokaz, da je Gospod resnično med nami že samo dejstvo, da o tem sploh razmišljamo. Da sploh lahko vprašamo tisto, kar so vprašali Izraelci v trenutkih obupa. Zakaj bi se protoplazma sploh odločila razmišljati o nečem česar ne zaznava in za kar, vsaj na videz ni nobene potrebe? Po teoriji naključij, mi res ne bi bilo treba razmišljati o ničemer drugem kot zgolj o tistem, kar potrebujem za tolažbo lastnega telesa? Zakaj bi torej sploh začutil potrebo, da je lahko še kaj drugega, kot le materija? Naravni pojavi tega ne zahtevajo. Pač so, kakršni so …
Najbrž je ravno ta, v podzavest zapečena nevednost neke vrste Božji dar, ki ga je človeštvo prejelo za popotnico. Dar dvoma o dokončni resničnosti in večnega spraševanja po vsebini. To je malha, ki so jo Izraelci v jezi skušali zapolniti in jo vsi mi, tako ali drugače, zapolnjujemo še vedno.
Ko smo jo dobili je bila skoraj prazna, bojim se, da je zdaj v njej še manj …
Ni komentarjev:
Objavite komentar