Napovedi turističnih delavcev, da bodo med zimskimi počitnicami beležili izgubo, so točne. Res neverjetno, s kakšno prognostično močjo ti ljudje razpolagajo? Junija lani so za februar letos napovedali od 13 do 15 milijonov izgube in glej ga zlomka, napovedi so se bridko uresničile. Res spoštovanja vredno vizionarstvo. Skoraj celo leto naprej napoveš izgubo in potem jo, kot po čudežu, tudi imaš. Da bi slučajno vmes kdo prišel na idejo, da je treba skušati kaj narediti na cenah, kvaliteti ali marketingu da bi se problem malce morda le ublažil, ni bilo zaznati. Krizna strategija je, v tem primeru enostavna: zaradi ministrove odločitve padeš na hrbet kot želva in z vsemi udi v zraku čakaš, da te kdo pobere. In kdo je sploh kriv te velike nesreče? Ja kdo neki - jasno, minister za šport, osebno. Tu ne pride v poštev, da bi bila morda vsaj majčkeno lahko sokriva tudi gospodarska kriza, ki potiska ljudi v strah že pred jutrišnjim dnem, kaj šele tistim, ki mu bo sledil, niti padanje življenjskega standarda vseh nas, ki se vse bolj rapidno ločujemo na dve veliki skupini, in sicer tiste, ki jim gre dobro in si družinsko smučanje ter še tri dopuste letno lahko privoščijo ter tiste, ki tega preprosto ne zmorejo, ker morajo otroke, s plačami, kot jim jih prva skupina odrine, pač nekako preživeti, izšolati ter jim omogočiti življenjski slog, ki je vsaj primerljiv z njihovimi vrstniki. Prav tako se v javnosti le redko sliši, da morda ljudje masovno ne smučajo več tudi zaradi delovnega in življenjskega tempa, ki jim razdira še vse kaj drugega kot le neke stare navade.
Dragi moji, če tega morda ne veste, naj vam zaupam, da družinsko smučanje, kot prvo – sploh ni poceni in kot drugo – srednji razred, ki si v bogatejšem svetu družinsko smučanje še lahko privošči, je pri nas definitivno v največjem stagniranju.
Skratka-, novice o tem, da so se nekateri v naših smučarskih središčih počutili nekoliko osamljene, me sploh ne presenečajo.
Mislim, da so enotne počitnice dobra stvar in, da se s šolskim koledarjem neke gospodarske panoge ne bo dalo rešiti. Bodo pač morali najti rezerve še kje drugje, tako, kot jih mora marsikdo od tistih, ki bi morda celo radi smučali, pa iz katerega od naštetih razlogov ne. Ob tem pa se me loteva tudi samokritičnost. Upam trditi, da je sedanja generacija mladine, ki bi še rada smučala, tudi relativno in ne samo absolutno manjša, kot nekoč. Torej, če povem drugače, vseh otrok in mladih je itak manj, kot jih je bilo pred 20 ali 30 leti, ko smo Slovenci še smučali po vseh hribčkih, poleg tega so pa tisti mladi, ki pa so mladi, tudi manj aktivni. Govorim iz osebnih izkušenj. Kjer živim in kjer sem preživljal mladost je gričevnat svet, kjer se je še kakšnih deset zim nazaj sankalo, smučalo in kepalo, da je bilo veselje. Danes se tam ne sanka ali smuča skoraj nihče več. Preprosto ni ne mladine in ne starine, ki bi se ji to ljubilo, z, roko na srce, menoj vred. Res, da je otrok in mladih manj, vendar popolnoma brez njih le nismo, pobočje kjer smo se še pred desetimi leti sankali z otroci, pa je bilo letos prazno tudi, ko je bilo zasneženo.
Pa še eno izkušnjo imam, ki bi bila morda zanimiva tudi za ministra. Ko sem bil v osnovni šoli smo se organizirano hodili smučat, in to praktično zastonj. Temu se je reklo šola v naravi in tam smo se učili nekih osnov. Tisti, ki nam starši tudi takrat niso mogli kupiti smuči, smo si jih lahko izposodili v šoli, kar spet ni bil nek strošek.
Sedaj tega že dolgo ni več in krog je tako začaran. Otrok nihče ne uči smučati in ko bodo odrasli pač ne bodo smučali ter prenašali ne znanja in ne navdušenja nad gibanjem na snegu na svoje otroke.
Enostavno ne gre samo za problem počitnic, to na upad verjetno vpliva še najmanj, velik problem je seveda denar, ki ga ni, prav tako velik ali, vsaj zame, celo največji zadržek pa so generacije, ki preprosto ne smučajo, ker ne znajo ali pa se jim preprosto ne da zapravljati denarja za nekaj napornega kar niti ne obvladajo.
Namesto ponovne delitve počitnic, kar je, po mojem mnenju, za tako majhno državo nesmiselno, bi ministru raje predlagal v razmislek, da bi žičničarjem morda bolj pomagal, če bi uvedel obvezno šolo v naravi na snegu za osnovnošolce in recimo tudi za srednješolce ter jo primerno finančno podprl, tako, da bi si jo šole in ne-nazadnje starši lahko privoščili. Zadovoljni bi bili vsi, žičničarji bi vozili, gostinci kuhali, otroci smučali in morda bi se kdo še kdaj pozneje podal na sneg za svoj denar, ker bi pač videl, da zna biti zabavno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar