Preprosto ljudje

Poslušal sem zgodbe o Amiših, pravzaprav kar veliko zgodb iz ust popotnice Andreje Rustja, ki je celo živela med njimi. Saj veste, gre za tiste, ki se po Pennsylvaniji še vedno vozijo s kočijami, obdelujejo zemljo s konji in ne marajo elektrike ali javnega vodovoda. Seveda pa je v istem odstavku potrebno povedati tudi, da so izjemno povezani in solidarni, nenasilni, družinski in predvsem globoko verni.

Zame je prav globoka vera tisto, kar te ljudi na nek način ločuje od ostalega sveta, po drugi strani pa morda povezuje z njim celo bolj, kot če je ne bi imeli. Dejstvo je, da če razmišljate o njih in njihovem načinu življenja, potem morate najprej razčistiti eno zadevo in sicer, da oni resnično tudi živijo tako kot verjamejo da je prav. Amiši vsekakor niso hula plesalci ali aborigini, ki bi odcepetali svoj obredni ples, potem pa se preoblekli nazaj v kavbojke ter šli vozit taksije ali prodajat špecerijo in spominke. Oni so sestavni del najbolj razvitega sveta, ki se vozi z avtomobili na hibridni pogon, sveti z elektriko iz jedrskih elektrarn, vodi vojne na daljavo in gleda posledice potresa na drugi strani planeta minuto po tem, ko se je zgodil. Vse to je Amišem na dosegu roke in ne morda več dni vožnje ali hoje stran kot domorodcem v Sudanu ali nekje v Amazoniji, pa tega vseeno ne štejejo za svoje. In prav to je tisto, kar njihov način življenja dela tako zanimiv ali celo izzivalen. Gre za odločenost ostati pri tistem, kar jim je dejansko pomembno. Če jih vprašate zakaj ne uporabljajo vsega tega, bodo odgovorili, da tega pač ne potrebujejo in če tako rečejo, potem to tudi mislijo.

Jaz mislim, da  je najpomembnejša razlika med njimi in nami prav ta, da oni svoje življenje resnično dojemajo v svetopisemskem pomenu, kot "čakalnico za večnost", torej kraj, ki nam je podarjen ali usojen na naši poti, sicer polni izzivov in preizkušenj, vendar takšen zgolj zato, da se izkažemo vredne tega kar je za nas pripravljeno pri Bogu. Na tem svetu je naša vloga predvsem spoštovati Boga in imeti rad druge ljudi ter skrbeti zanje. Če svoje življenje tako razumete, potem marsičesa seveda sploh ne potrebujete več. Ne potrebujete na primer kariere niti let in let šolanja ali študija, katerega rezultat je morda zgolj to, da imate občutek, da ste se marsičemu odrekli, tisto kar pa počnete ali od česar živite pa nima s tem nobene prave zveze. Amiši se šolajo osem let in nič več in to v špartanskih razmerah, vsi razredi naenkrat skupaj pri eni učiteljici. Vsega ostalega kar potrebujejo v življenju se priučijo. Po raziskavah je menda razgledanost nekoga, ki je končal amiško osnovno šolo na nivoju drugega letnika gimnazije. To, da ne morejo postati zdravniki ali advokati dejansko ni njihov problem ampak problem formalnega izobraževalnega sistema, ki prvenstveno proizvaja ljudi z diplomami. Veliko večino tistega kar znajo, ko pridejo iz fakultet tako ali tako ne bodo nikoli potrebovali, kar jim bo pa resnično prišlo prav se bodo pa tako ali tako morali ponovno učiti iz prakse.
Če živite kot Amiš, na primer nimate problemov z družinskimi razmerji ali neizpolnjenostmi, ki iz tega izhajajo. Mi govorimo koliko nam pomeni družinsko življenje, po drugi strani se pa zanj strašno težko odločamo. Ko ga enkrat le imamo, nas pa spet motijo druge stvari in iz tisoč in enega razloga premalo delamo na tem, da bi bilo kaj vredno. Amiši o tem verjetno ne govorijo tako veliko kot mi ampak svoje družine preprosto živijo; imajo po deset otrok, ki skrbijo drug za drugega in svoje starše, saj tudi tri generacije živijo skupaj pod isto streho. Vsekakor izjemen in občudovanja vreden socialni model, ki ne pozna domov za ostarele in onemogle, ker zanje pač skrbi družina. Ta pri njih igra vlogo, ki je prastara in dejansko edina pravilna, in to je skrb za posameznika od zibke do groba. Če si del njihove družine potem nimaš nobenih skrbi, z na primer  vzgojo in varstvom otrok ali staranjem. Vse je že vključeno v družino.
Glede družbenih razmerij, za razliko od Amišev mi na eni strani poudarjamo in zapisujemo v ustavo pomen socialne in odprte družbe, po drugi strani pa se zapiramo za plotove in obračamo glavo stran od krivic, ki se godijo ljudem med nami. Oni tega ne pišejo nikamor ampak tako živijo. Amiška skupnost se vsako nedeljo po maši usede in predebatira vse kar se tiče delovanja skupnosti. Starešine ali škofje, ki so voljeni ljudje in ki jim vsi zaupajo, po razpravi odločajo o zadevah. Ko je na primer, nekomu pogorel skedenj so mu v enem tednu postavili novega in poskrbeli da njegova živina ni bila lačna in to vse brez zavarovalnic, civilne zaščite ali dobrodelnih koncertov. Ko se nekaj zgodi sosedom, nikomur ne pride na misel da bi ostal doma ampak preprosto samo razmišlja in se iskreno trudi da bi pomagal. In to je gotovo najboljši recept, da skupnost ostane povezana in sploh preživi.
Če gledam družbo Amišev in ostalo "civilno" družbo, katere del sem tudi sam, se mi v spomin prikrade prilika o izgubljenem sinu. Ko je sin šel v svet in zapravil dediščino ter se pokvaril med pokvarjenci, je oče še naprej živel življenje kot ga je bil vajen. Obdeloval je polja, pasel živino in skrbel za preživetje družine, ki je ostala skupaj. Ni spremenil svojih navad ali začel razmišljati kaj drugače, ostal je na svoji poti kakor je vedno bil.
Sin je prišel nazaj ker je pač zavozil vse. Živeti ni mogel več tako kakor oče, ker je bilo prepozno za ustvarjanje vsega tistega kar je potrebno za takšno življenje, ni pa še bilo prepozno za spoznanje da se je zelo, zelo motil.
Sprašujem se-, če bi našo družbo primerjal z Amiši: kdo neki se tu tako zelo, zelo moti?