Stari puščavski gad se je očitno le izkopal iz dreka. Pravzaprav bo z njim kar lepo pokril nazaj svojo državo in njene prebivalce, ki jim je za tri tedne že kazalo na boljše. Najprej bo bržkone, kot se za voditelja revolucije spodobi, v Bengaziju osebno dvignil nacionalno zastavo, potočil solzo za padlimi domoljubi, čestital svojim utrujenim bojevnikom ter poskrbel za dovolj spektakularno kaznovanje izobčencev. Potem se bo vrnil v Tripoli, spil čaj v svojem šotoru ter čakal, da ga začno šefi "demokratičnih" držav klicati po telefonu in mu vzhičeno čestitati za odločnost ter modrost s katero je ohranil enotnost naroda in ga še utrdil na svetli poti. Čakati mu najbrž ne bo treba dolgo in morda čestitke že sprejema. Zanimivo bo videti, kdo bo najbolj pohitel in mu prišel tudi osebno stisnit dlan, vsekakor pa se bodo v kratkem, tako ali drugače, na durih spet pojavile stalne stranke. Sentimentalnosti se pač ne gre prepuščati zaradi nekih družinskih prepirčkov in tudi mi se bomo, z našimi prijatelji Libijci, raje nemudoma posvetili novim poslovnim izzivom. Vmes bo seveda nekaj malega opravičevanja s solzami v očeh, češ: "ah, tako nam je neprijetno, ampak saj veste dragi Moamer, neinformirani in neizkušeni smo, pa so nas ti zahrbtneži zmedli …" Torej mi definitivno podpiramo mir v Libiji … kdo ga pa ne?
Saj … ta se bo očitno tudi zgodil, le da bo najbrž nekam srhljivo globok, skorajda moreč …
Ni komentarjev:
Objavite komentar