Ko slišim druge, tudi strokovno podkovane ljudi, govoriti o družinskih razmerjih, vzgoji otrok ali odnosih med partnerjema, si ne morem kaj, da me ne bi vedno znova presenetilo, na kako različne načine in s kako različnimi osebnimi pričakovanji nekateri vstopajo v družinsko življenje. Na splošno, razlikujem pristope k tej tematiki na dve skupini. V prvo uvrščam tiste, ki izhajajo iz ideje da je razmerja in reakcije, v katerih se nekdo znajde kot del družine, mogoče vnaprej pričakovati in obvladati z razumskimi in logičnimi odločitvami na katere se lahko pripravimo, se o njih vnaprej podučimo ter jih dojamemo v nekem osebnem, z lastnimi izkušnjami pogojenem bistvu. Skratka, nadzorovan, razumski pristop, ki naj bi dal obvladane in razumne rešitve.
V drugo skupino spadajo tisti, ki se enakih okoliščin lotevajo intuitivno. Tisti torej, ki so mnenja, da vseh okoliščin ni mogoče predvideti, še manj pa reakcije vseh, ki se bodo v njih znašli. Zato se tudi pripraviti ni mogoče tako dobro, da bi se lahko zanesli, da bo potem vse res tako kot bi želeli. Ker zagotovo ne bo. Skratka, nenadzorovan, situacijski pristop, ki da rešitve, kakršne ljudje v nekem položaju, pač lahko dajo.
Obe skupini sta verjetno skrajni in družinsko življenje večine najbrž predstavlja nek koktejl, sestavljen iz enih in drugih principov v poljubnih kombinacijah.
Sam definitivno sodim med druge. Torej tiste, ki se prepuščajo naključju in rešujejo vsako uro dneva posebej. Seveda sleherno življenje in moje prav tako, spremljajo neki načrti ali bolje rečeno paleta upanja pomešana s pričakovanji dogodkov ali njihovih razpletov. Vendar jaz teh stvari ne pritrjujem na nič drugega kakor na Božjo voljo - kdo drug, ki morda razmišlja podobno in se na Boga ne zanaša, se pa verjetno izgovarja na usodo ali kaj takšnega. Kakorkoli, življenje in tudi vse tisto s čimer ga sami skušamo nadzirati je, vsaj zame, izlet v neznano. Je nepredvidljiva množica okoliščin, ki se nam časovno in situacijsko prekrivajo na poti. Po svoje sem verjetno skrajnež za katerega dejansko niti neka pot, v dobesednem pomenu, sploh ne obstaja. Moja pot je zgolj občasno prestopanje iz sonca v senco, iz dežja pod kap in včasih vendarle tudi na suho, medtem ko se ostali svet v vseh mogočih pojavnih oblikah, premika mimo mene. Kdaj pa kdaj se moram komu tudi odmakniti, da me ne pohodi, vendar na splošno mirujem dokler je za zdržat. Napovedi in velika pričakovanja pa sem si dal že zdavnaj kirurško odstraniti in anastezija po posegu še ni popustila, zato me to prav nič ne boli.
Približno takšno je tudi moje razumevanje družine in družinskih razmerij – sam sem prišel iz okoliščin, ki jih mojim otrokom prav gotovo ne bo treba živeti, kar pa niti ni nujno zelo dobro. Če bi jih morali, bi morda znali določene vrednote ceniti bolj kot jih, ali pa katere druge nekoliko manj. Kdo bi vedel? Kakorkoli, zveza mojega časa in izkušenj z njimi sem samo jaz in dejansko je le od mene odvisno kaj jim lahko prenesem in česa jim raje ne bom.
Moji vzgojni pristopi so intuitivni, preprosto iz razloga, ker sem bil takšnih tudi sam deležen. Mislim, da je to in brezpogojna ljubezen tudi najboljše varovalo proti življenjski hinavščini ali slabi vzgoji. Če imaš nekoga res rad, potem ti ni nič pretežko in če vedno reagiraš tako kot pač "na prvo" reagiraš, boš tudi tiste na katere želiš, oziroma, ne želiš vplivati, lahko prepričal v iskrenost svojih namenov. Ti jim bodo morda všeč, najbolj verjetno pa ne, vendar bodo tako vsaj razmišljati o vzrokih za ovire, ki jih predstavljam v njihovem življenju. Vzgoja je omejevanje, vendar mora biti res prepričljiva in stoodstotno podprta z zgledom. Danes se dvomi vedno in o vsem. Včerajšnje vrednote in družinske avtoritete so nostalgija, ki mlade zanima le toliko, kolikor koristi in resničnosti začutijo v življenju tistih, ki jih zagovarjajo.
Družinsko življenje danes ni popoldanska obrt, ki bi jo človek zadovoljivo počel tudi med branjem časopisa na kavču. Zame je bolj podobno nanizanki "ultimate survival", kjer se avanturisti podajajo v neznano in borijo za preživetje zgolj z lastno iznajdljivostjo in močjo. Če so spretni, zdržljivi in imajo nekaj sreče, preživijo in gredo naprej, če pa ne, jih pač reši ekipa s helikopterjem.
V družinskem življenju je podobno, s to razliko, da je namesto avanturista tukaj par ljudi, ki naj bi vsaj o ključnih vprašanjih razmišljali podobno in ki morajo biti tudi sami svoja reševalna ekipa – in to brez helikopterja …
Ni komentarjev:
Objavite komentar