Študenti, oziroma predvsem tisti, ki služijo na račun "študentskega" dela, se očitno ne bodo pustili kar tako gladko odpraviti. To seveda niti ni presenetljivo če se spomnimo, kako konkretno so maja lani z jajci in granitnimi kockami izražali nezadovoljstvo z izgledom fasade našega hrama demokracije. No-, fasada zaradi upora seveda ni postala lepša, nezadovoljneži pa tudi niso nič dosegli, čeprav bi kakšnemu hujskaču tožilci mirne duše lahko spisali kazensko ovadbo.
Ampak to je bilo seveda v prejšnjem letniku-, letos smo pa le že malce bolj študirani in raje kar lepo zbiramo podpise za referendum ...
Na vogalu, ki ga vsak dan vsaj nekajkrat obredno obkrožim so (pretežno) fantje postavili stojnico. Pod njo vedno kdo dežura (beri: zmrzuje) in kajpak ponuja storitev zbiranja podpisov. V povprečju me, vsak drugi dan ko se moštvo, ki je za to bržkone celo plačano, zamenja, kdo spet znova skuša zvabiti do stojnice. Zamerim jim ne, ker so novi in tudi zgodi se v bistvu nič, le v moji podzavesti se spet prebudi rahel občutek slabe vesti, ker vedno samo vljudno odzdravim in grem naprej, ne da bi podlegel skušnjavi in se morda podpisal.
Ne bom podpisal – evo, NE BOM!
In to iz dveh preprostih razlogov. Najprej se seveda ne strinjam s tem, da bi moja država zapravljala milijone za izvedbo referenduma s katerim skušajo rušiti nek zakon. Nadalje sem pa mnenja, da je zakonski predlog vsaj načelno dober in dejansko potreben. Toliko namreč le poznam razmere v gospodarstvu, da vem, da se študentsko delo, ali bolje rečeno: sistem dela z napotnicami študentskih servisov, zlorablja in da ima zadeva, vsaj za moje pojme, značaj legaliziranega gospodarskega kriminala. Dejstvo je, da se preko napotnic opravi veliko dela in da so dobički očitno temu primerno vabljivi, ker drugače si res ne znam razlagati, zakaj bi v Sloveniji sicer delovalo kar 44 študentskih servisov. Če si privoščim pavšalno oceno zaslužkov, potem je ob predpostavki, da ima vsak servis v povprečju enega profesionalca (večji jih imajo seveda več, za manjše pa nisem prepričan če imajo celega človeka na tej dejavnosti), samo za stroške delovanja potrebnih kakšnih 100.000 € mesečno. Toliko gre torej samo za posredovanje napotnic in obračunavanje del, da o stroških propagande ali na primer, donacijam za referendumsko kampanjo, sploh ne govorimo.
Vsekakor lep posel, ki pa žal ne ustvarja nobene nove vrednosti ampak predstavlja le režijo v nekem družbenem produkcijskem sistemu. To je strošek dela za doseganje praktično istega učinka, kot ga omogočajo obstoječe proizvodne oblike, seveda po metodi goljufanja samega sebe. Gre za to, da študentsko delo, ki s samim študijem nima nobene prave zveze, ne prispeva nič v blagajne, ki vzdržujejo in ohranjajo socialno razmerje družbenega sistema v katerem živimo in v katerega naj bi tudi študentje odgovorno vstopili. Torej, nič za zdravstvo, šolanje in pokojnine, zgolj zavarovanja za primer smrti in invalidnosti.
Tudi sam sem včasih delal kot študent, vendar so bili takrat v Sloveniji trije študentski servisi in to delo je res predstavljalo zgolj možnost dodatnega zaslužka, ne pa stalno proizvodno obliko, ki je sicer namenjena redno zaposlenim in, ki verjetno bolj koristi nekemu delu gospodarstva ter predvsem servisom, kot pa samim študentom.
Sistem malega dela, se mi, proti temu kar imamo zdaj, res ne zdi dovolj slaba rešitev, da bi jo dal na referendum. Dejstvo je, da tisto podjetje, ki ne bo zmoglo peljati svoje proizvodnje z rednim ali malim delom, verjetno ne bo delovalo tudi če bi vse delali študenti.
Nekoč je pač potrebno narediti potezo, ki predstavlja križ čez preteklost, ki se je po svoje iztrošila in izgubila ali celo izkrivila namen.
Dragi moji, vem da je mrzlo cel dan stati pod stojnico, vendar vas tudi moj podpis žal ne bo ogrel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar