petek, 28. januar 2011

Pa ne tega jemat osebno …



Nekoč smo morali varovati bratstvo in enotnost, zdaj pa osebne podatke. Tu ni heca! Bognedaj, da kdo vidi vaš ksiht na svetovnem spletu in morda zraven še ime, pa še kaj … o, groza! Hujšega vas že skoraj ne more doleteti … V tej državi lahko ostanete brez službe, plače, prispevkov, zdravja, premoženja, svobode, ugleda … vsega, le vaši osebni podatki so zakonsko varovana kategorija. Pravi tabu!
Vprašanje zasebnosti je očitno eno najbolj perečih sodobnih vprašanj, ki se je pač pojavilo z razvojem informatike. Logično, vendar po svoje tudi paradoksalno. Veliko ljudi s pojavljanjem v javnosti, na tak ali drugačen način, namreč nima težav, nasprotno – mnogi nimajo posebnih zadržkov pred tem, da se jih vidi, sliši, bere ali celo govori o njih … kako bi si sicer drugače razložili dejstvo, da ima samo FB baje več kot pol milijarde aktivnih uporabnikov. Seveda je lahko v tej številki tudi nekaj pesniškega pretiravanja, glede na to da je vseh računalnikov na svetu menda okrog 600 milijonov, vendar gre vsekakor za izjemno veliko ljudi. Če ta številka vsaj približno drži, potem predstavlja red velikosti 10% vsega živečega prebivalstva sveta, ki je deležno vsaj neke temeljne izobrazbe, torej predvidoma funkcionalno pismeno. Nikoli v zgodovini človeštva še ni bilo toliko ljudi tako blizu skupaj. Vsi ti ljudje, predvidevam da vendarle povečini prostovoljno, delijo torej vsaj delček svoje zasebnosti z drugimi. Vsak je sicer bolj ali manj "odprt", vendar vseeno na nek način javno prisoten in vsaj načelno osvobojen bolestne fobije pred javnostjo. Prav takšni se mi namreč zdijo alarmi, ki jih oddaja naše informacijsko pooblaščenstvo. Menda je zdaj celo že prepovedano slikati malomarno odvržene odpadke z namenom, da bi nekomu pokazali kakšen pacek je. Tudi to naj bi bil varovan osebni podatek – jasno da svinjati okrog smetnjakov sicer ne smem, ampak javnost pa le nima pravice vedeti, da sem bil to jaz.
Vse skupaj se mi zdi popolnoma pretirano in odvratno birokratsko. Tako, kot na primer naša proti-koruptivna zakonodaja, po kateri kmet, obrtnik ali podjetnik, kot občinski svetniki, ne morejo kandidirati za občinske subvencije ali prijaviti svojega podjetja na razpise, korumpirani sodniki in tožilci pa lahko prosto funkcionirajo, če le niso preneumni in prepožrešni … skratka, neživljenjsko in togo.
Kaj pa je sploh osebni podatek? Po zakonu je to "katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen", še posebej občutljivi pa so "podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence ali evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške; občutljivi osebni podatki so tudi biometrične značilnosti, če je z njihovo uporabo mogoče določiti posameznika v zvezi s kakšno od prej navedenih okoliščin".
No in če neki osebi odmislite osebne podatke, ne ostane od njega nič o čemer bi se sploh dalo govoriti – ostane neka lupina, morda spol, če je določljiv in številka zapornika v nekem taborišču ali pa še tista ne. Odvzem osebnih podatkov pomeni popolno raz-osebljenje. Takšen človek je zgolj entiteta, niti ne nujno živa, ki zavzema nek fizični prostor in sodi v kategorijo uporabnikov javnih standardov, ki jih mati država širokogrudno, preko svojih udov, med katerimi je kajpak tudi informacijski pooblaščenec, nudi posameznim podkategorijam entitet (beri: državljanov in ne-državljanov). Človek je tu zgolj nek upravni spis, srajčka iz eko-papirja z oznako "zaupno" v desnem zgornjem vogalu.
Ljubi Bog-, pa mi Ti povej … kako daleč od življenja še sploh smemo … ?
Jaz zagotovo ne vem vsega o odnosih med ljudmi, najbrž še posebej veliko ne, vem pa, da se ljudje najraje pogovarjajo o drugih ljudeh – znancih, neznancih, sosedih, prijateljih, sorodnikih … To so pač vsakdanje, medčloveške teme, ki se jim lahko reče tudi "čvek, marnje, flauze, opravljanje …" in ki sicer ne predstavljajo nekih paradnih debat, vendar so, priznali ali ne, izjemno pomemben del socialne omreženosti človeškega okolja. Dejansko zgolj tisto, kar je konec koncev tudi FB, vendar za razliko, da je to staro kot svet in energetsko gotovo manj potratno. Kar je pa še posebej pomembno: ta medosebna izmenjava osebnih podatkov vključuje 100% človeško populacijo tega planeta. Z vso odgovornostjo trdim, da ni človeka, ki bi ne bil vključen v mrežo ali drugače povedano, za vsakega človeka na svetu, vsaj še en človek ve povedati nekaj česar ne morete odkriti zgolj na videz.
In kaj ve povedati? Seveda in predvsem tisto, kar je v naši zakonodaji razglašeno za osebno. Torej prepovedano. Saj drugega sploh nič ni. Še to če je kdo živ ali mrtev je dejansko osebni podatek, ki bi torej moral biti varovan in mislim da celo je. Z eno besedo: obupno in nerešljivo, ker kaj bolj osebnega kot je življenje pač človeku ni mogoče pripisati. Po naših predpisih uradno sploh ne moreš izvedeti če nekdo še živi.
Naj prostovoljno podelim še popolnoma osebno izkušnjo z iskanjem osebnih podatkov. Pred leti sem poizvedoval za človekom, ki je pred desetletji uradno nekaj let živel in delal na območju sedanje Republike Slovenije, sicer bi bil pa sedaj državljan Hrvaške. Pisal sem vsem pristojnim slovenskim državnim organom za kakršnekoli podatke iz katerih bi se dalo ugotoviti, kje je končal ta človek, če je sploh še živ. Dobil sem odgovore Ministrstva za notranje zadeve in Ministrstva za pravosodje, ki mi prav zaradi varstva osebnih podatkov nista mogla dati nobenih uporabnih, čeprav sem prepričan, da le ti obstojajo. Napotili so me celo na rodoslovca. Potem sem, bolj za štos, pisal še Ministarstvu unutarnjih poslova Republike Hrvatske in preko njihovega Veleposlanstva v Ljubljani v kratkem dobil uraden odgovor ter uporabne kontaktne informacije, kljub temu, da gre za osebne podatke hrvaškega državljana in da sem jaz menda slovenski državljan.
Zdaj res ne vem, kdo še tu dela za koga … Hrvatom sem se seveda zahvalil in osebno jim ob vsaki priložnosti dobronamerno odsvetujem vstop v "eurokracijo"-, vendar me ne ubogajo ampak še kar rinejo … škoda, zdaj jim vsaj nekaj birokratov še dela dobro, potem jim ne bo nobeden več.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)