Ribiči

Kako resnično je nekaj je težko razbrati zgolj iz besed, ki jih je ob priložnosti nekdo izrekel ali ideje, ki se na prvi vtis skriva za dogajanjem. V resničnost nekega trenutka, življenja ali našega zaznavanja sveta, nas prepričajo šele obrobnosti; piš vetra na obrazu, svetloba, ki poskakuje po konicah valov, gibanje in hrup množice na obali, tleskanje valov ob boke čolnov ali pa morda nihanje jamborov v burji, ki se ji velike in glasne ptice upirajo s spretnim polaganjem širokih kril na smer njenih sunkov …
Pravo resničnost življenja poznajo tisti, ki ga živijo na zemlji ali morju. Resničnost ni ideja ali beseda, h kateri se zatekamo po vsebino in s katero potem podelimo svojo misel ali izkušnjo. Resničnost niti ne išče ujemanja s pesniškimi oblikami, harmonijami ali matematičnimi simboli … ravno obratno – abstrakcije in simbolni opisi so zgolj plod iskanja modelov s katerimi bi radi obvladali resnično stanje.
Resničnost se zdi telesna in duhovna ječa v kateri je gibanju strogo omejena kvadratura, razmišljanju dovoljen zgolj smisel in duhu prepuščena le notranjost jajčne lupine v kateri čaka. Resničnost je dejansko pred-pekel ali  morda pred-nebo, ki ga najbolje obvladujejo tisti od sveta in morja-, težaki, garači … takšni, ki brez odlašanja primejo in stvari postavijo na pravo mesto. Vsebino iščemo zgolj takšni iz zraka-, tisti ki štejemo kvadrate in si zapisujemo smisel v alineje. Resnični primejo macolo in podrejo steno da naredijo prizidek ter opomnik o smislu z duhovitimi formulami o harmoniji stvarstva pustijo kar lepo založen pod kupom reklam in časopisov.
Vendar je razlika tudi med njimi. Zemeljski so težji, robustnejši in ne pustijo nikogar blizu. Vedo za svoj prav in se ga trdno držijo. Sicer popuščajo novim razmeram, vendar zgolj toliko, da ne ogrozijo položajev na katere se vedno lahko zanesejo. Ribiči so prav tako garači, a le nekoliko drznejši. V življenju morajo biti pripravljeni na tveganje, vendar pod nadzorom. Razumno se pač tvega toliko, kot se splača in ne več. Kadar greš lovit ribe, veš da verjetno nekaj bo, ni pa nujno da bo dovolj. Seveda te lahko tudi preseneti in ulov ne gre v čoln. A-, takšna je pač ta ribiška ...
Gospod je najprej izbral ribiče. Gotovo ne po naključju. Potreboval je delavce, ne sanjače. Izbral je najbolj zanesljive ljudi, ki jih je lahko dobil; takšne, ki so bili v življenju in na morju pripravljeni razumno tvegati hkrati pa vseskozi ostati trdno na obeh nogah. Izbral je ljudi, ki so najprej dobro poznali in živeli svojo resničnost, šele potem upali na kaj več. Njegovi ribiči so šele sčasoma zaživeli tudi v pričakovanju Božjega kraljestva, ki jim ga je oznanjal.
Kaj pa mi? Kje smo? Poznamo svojo resničnost res dovolj dobro, da lahko razmišljamo o presežnosti in njeni pravi vrednosti? Vse bolj smo zadovoljni z nadomestki, tako resničnega življenja, še bolj pa njegovega pravega smisla. Naše življenje postaja serijsko, proizvod globalne izmenjave dela in surovin, ekonomska kategorija, droben delček BDP-ja, predvidljiva volilna baza in predmet servisiranja nekih javnih služb, od porodniške do pogrebne. Pravi človek izginja iz resničnosti in se premika v navidezno; v svet statističnih kategorij in populacij. V svet odsotnosti od sveta, ki ga večina, s svojimi resničnimi očmi ne mara niti gledati več. Resnični svet ljudem sploh ni zabaven, še privlačen ne in večina si ga sploh ne želi poznati bolj, kot ga.
Današnja resničnost, v kateri mi mečemo mrežo ali pa se, kar je še bolj verjetno, le zapletamo vanjo, je resničnost sodobnega sveta z vsemi njegovimi histerijami in paranojami vred. Le redki med nami so res še na zemlji ali na morju, pa še tisti so bolj odvisni od tehnike kot od sebe.
Koga neki bi Gospod danes izbral? Ob morju bi verjetno našel le še turiste in prodajalce spominkov.
Morda bi tokrat poiskal tiste, ki nam kuhajo in pospravljajo za nami, zidajo naše domove ali pometajo naše ulice. Morda tiste, ki ponoči vozijo po cestah, da nam napolnijo trgovine ali pa tiste, ki jim naša država pride prav le kot izhodišče za pot nekam naprej, v kraje, kjer jih spet potrebujejo zgolj kot delovno živino. Prava živina se jim smili, ljudje ne. Morda bi poklical tiste, ki skrbijo za naše bolne in pozabljene ali pa tiste med nami, ki takšni smo. Kdo bi vedel?
Ko je prvič prišel je izbral ljudi od tega sveta-, morda bo naslednjič hotel ravno tiste, ki to niso …