Kaj je boljše, da poznam sam ali da me poznajo? Enega brez drugega ni, razlika pa je lahko gromozanska. Ko te nekdo pozna, pomeni, da je s tabo vzpostavil odnos - postaneš člen v njegovem krogu in del njegove življenjske energije ti je posvečen. Tako sicer prejmeš več kot daš, vendar tudi izgubiš priložnost, da bi prebral njegova navodila za uporabo. Kar začel je delovati, te prehitel in iz odnosa porabil večino energije. Z vsebino pač, le redko pridobiš toliko kot z vezjo - dejansko je vez tista, ki požene nek naboj, vsebina-, torej človek, je prav lahko tudi razočaranje.
Človeka še ne poznaš ko si zapomniš njegovo ime ali vonj deodoranta; poznaš ga, ko ga dejansko prepoznaš v sebi. Šele takrat, ko prepoznaš sebe v odnosu do njega. Dva lahko "poznava" istega človeka, pa vendar ga opiševa različno, ker sva pač sama različna in ker sva z njim, zavedno ali nezavedno, zgradila različen odnos. Človeka poznaš takrat, ko do njega dogradiš osebni odnos, ki je predvsem iskren in resničen. Ne moreš ga poznati, dokler mižiš ob njegovih napakah ali sam sebe prepričuješ, da ni takšen pa čeprav si ob njem morda preživel celo življenje.
Dobro … tako je pač s temi ljudmi … tega se naučiš ali navadiš, slej ko prej pa tudi sprijazniš ali zgolj izprazniš …
Janez pa ni poznal Boga. Kdo ga je pa sploh poznal in kdo ga, na primer, pozna zdaj? Še vedno nihče. Takšen odgovor nam ne da pravega veselja, pa je morda le vprašanje napačno postavljeno. Lahko ga spremenim in se recimo vprašam-, če ga sploh morem in moram poznati?
Namesto enega imam zdaj dve neločljivo povezani vprašanji, zlepljeni v eno. Zame je odgovor preprost, ne pa samoumeven. Morem kvečjemu toliko kot moram in kajpak obratno. Morati je v Bogu zelo povezano s tistim kar moremo. Kar moramo je naš osebni odgovor na klic, ki ga kot ljudje, moremo razumeti, ni pa nujno. Bog nikoli ne zahteva večje pozornosti od tiste, ki jo zmoremo in nikoli ne zahteva večjih moči od tistih, ki nam jih je dal. Boga želimo spoznati kolikor moremo, on sam pa določi, koliko res moremo. Pa ne samo kolikor moremo, ampak koliko sploh moramo.
Človeški razum prodre tako globoko, kot mu je dovoljeno. Presveti kakor papir tanko izkustveno plast in konec. Ko ne zmore več, kar je zelo kmalu-, se še ne ustavi, le umakne se nerazumskemu, tistemu česar si ne more razložiti-, lahko pa sprejme. Sprejemanje in vera sta del, ki je mnogo globlji od razumevanja. In kaj je poznati nekoga, če ne zgolj sprejeti ga in mu verjeti. Tudi če Boga ne poznamo, ga sprejemamo in mu na takšen ali drugačen način verjamemo.
Verjamemo lahko, da nas on pozna … in to zadošča.
Tudi, če ga ne poznam; me pozna On, ki ve kdo in od kje sem.
Poznal me je že zdavnaj - preden sem se sploh lahko vprašal, kdo si ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar