Zdravstveno politiko v Sloveniji bi morda vsaj delno lahko prenesli kar na Zavod RS za blagovne rezerve. Gre namreč za paradoksalno situacijo pomanjkanja zdravnikov, ki se v Sloveniji očitno pojavlja ciklično in je precej natančen izkaz problematike planiranja potreb po zdravstvenem kadru, predvsem zdravnikih. Vlada je skozi proceduro spravila Zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik …, s katerim naj bi omogočila pokrivanje primanjkljajev na tem področju, ni pa izključeno, da je ukrep naperjen tudi proti nekaterim drugim apetitom.
Aritmetika, ki poganja zdravstveni sistem je v bistvu enostavna in ima za analogijo lahko kar kad polno vode, ki bi jo radi vzdrževal primerno toplo. Voda odteka čez rob, izpareva in se ohlaja in vse to nek inteligentni medij, ki, recimo veselo čofota in se igra z račko, uravnava z odpiranjem in pripiranjem pipe. Pri zdravstvenem sistemu imamo namesto kadi populacijski bazen, ki se rojeva, odrašča, stara in umira ter seveda tako in drugače zboleva. Naloga zdravstvene politike je, da potrebe te populacije zaznava ali po možnosti celo predvideva in servisira. V ta namen regulira vpise v izobraževanje ter uvaja ali reducira zdravstvene oddelke in ustanove, seveda ob upoštevanju potreb in velikosti razpoložljivega grelnika vode (beri: denarja). Skratka, z javnimi sredstvi in javnimi pooblastili gospodari s tem, za ljudi izredno pomembnim področjem.
Mimogrede, zgolj za šalo-, za razlago omenjene povezave z blagovnimi rezervami, naj povem, da se (vsaj morali bi se) tudi načrtovalci državnih blagovnih rezerv ukvarjajo s takšnimi problemi. Država ima nekje neke rezerve živil, goriv, … za primer motenj v redni tržni preskrbi in jih mora pač obnavljati ter vzdrževati v takšnem stanju in obsegu, ki ustreza morebitnim potrebam in pričakovanjem. Nekaj zalog seveda mora biti, zlasti, če so letine slabše ali dobave otežene-, koliko je stvar ocene-, tisto kar je skladiščeno ima pa tudi rok uporabnosti, torej je zaloge potrebno pravočasno obnavljati. Skratka, posla za načrtovalca v bistvu ne zmanjka, pa naj skrbi za državne rezerve pšenice ali pa zgolj za zalogo mleka v našem hladilniku.
Naša aktualna zdravstvena politika se je v tem trenutku torej odločila, da bo odškrnila vrata za tuje izvajalce storitev na področju zdravstva – se pravi, dovolila uvoz zdravnikov ker jih v Sloveniji menda primanjkuje, kljub temu, da jih samo na ljubljanski MF vsako leto v povprečju diplomira več kot sto, s tem, da lahko pričakujemo tudi mariborske.
Ukrep se mi osebno ne zdi dober in ga ne bi nikoli podprl.
In sicer iz dveh preprostih razlogov. Prvi izhaja iz mojega globokega prepričan, da se mora ljudstvo zdraviti samo, torej Slovence naj zdravijo Slovenci. Pa ne samo zdraviti, tudi izobraževati, soditi, varovati ... Nihče me ne bo prepričal, da ne premoremo dovolj mladih ljudi, ki bi bili pripravljeni na zahteven in dolgotrajen študij ter delo doma in za domače ljudi. Gre zgolj za vprašanje omenjene zdravstvene politike. In drugi razlog je ta, da z vsem spoštovanjem do celega sveta in vseh ljudi, res ne razumem, zakaj bi morali našo narodno akumulacijo, torej denar, ki ga tako ali drugače ustvarjamo sami in namenjamo za zdravstveni standard, dajati tujcem. Prebivalstvo Slovenije je ustvarilo in podpira nek obseg storitev zase in za svoje potomce. Tisti, ki so se izšolali v drugih državah, niti njihovi predniki, niso k temu prispevali nič. Niso odvajali od plač, niso plačevali samoprispevkov, nenazadnje nikoli niso za male denarje delali in dežurali po naših bolnicah, kot pripravniki. Skratka, k nam prihajajo prodajat svojo obrt, delat v okolje, ki smo ga mi ustvarili in naš denar se bo obračal v nekem tujem gospodarstvu namesto v tem iz katerega izhaja. Na račun trenutnega stanja, za katerega je izključno odgovorna zdravstvena politika, torej dolgoročno siromašimo sami sebe namesto, da bi raje več namenili za štipendije, opremo učilnic, plače predavateljev, stroške specializacij in vzdrževanje javne zdravstvene mreže, torej uklrepe s katero bi zagotovili trajnejšo vzdržnost sistema in ne zgolj pogasili trenutno že(l)jo po zdravnikih, za katero niti nisem prepričan, če ni zgolj umetno ustvarjena.
Na drugi strani, pa novico, da bodo določen del zdravljenj opravljale višje medicinske sestre, pozdravljam z odobravanjem in menim, da je prava ideja. Osebno, medicinskim sestram zaupam vsaj tako kot zdravnikom, če ne še bolj. Razlog je v tem, da so medicinske sestre (pa tudi bratje, da ne bo kakšnega dvoma), za moje pojme, praktiki, ki delajo v zdravstvu v povprečju od svojega petnajstega leta naprej, ker je naš izobraževalni sistem pač takšen, da s srednjo medicinsko šolo lahko študiraš za medicinsko sestro, študij za zdravnike pa je praktično rezerviran za gimnazijce. Ti pa, z vem dolžnim spoštovanjem do truda, ki ga vlagajo v svoje šolanje, do svojega osemnajstega leta nimajo pojma o zdravstvu, da o stiku z bolnimi ljudmi in splošni socialni etiki takšnega dela, ki jo nedvomno prinese praksa, sploh ne govorim. Srednješolec je oseba na prehodu od otroštva v odraslost, ki je še odprt tudi še za osebno izgradnjo ali preprosto povedano, dijaka lahko še vzgajaš v človeka, kar medicinski delavec definitivno mora biti. Pri študentih pa že iz precej formiranih osebnosti delaš eksperte in jim seveda veliko težje posreduješ osnove človečnosti ali občutljivosti za stiske ljudi, kar pa je prav gotovo nekaj kar loči zdravnika od mehanika.
Sicer verjamem v ministrovo dobronamernost, vendar res nisem prepričan, če je pomanjkanje zdravnikov v Sloveniji tako akutno, da ga nikakor ne bi mogli prebroditi z lastnimi ljudmi. Če že zaradi drugega ne, pa vsaj iz ljubezni do materinščine.
Za anekdoto naj povem, da sem bil pred leti na zaključku šolskega leta in sedem-letniki so sami pripravili skeč, ki se je dogajal v zobozdravstveni ambulanti. Bili smo resnično navdušeni, ker so otroci, ne samo pripravili zabavno zgodbico, ampak tudi dialoge izpeljali v brezhibni "dentalni slovenščini" ... skratka, za umret smešno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar