»Kraljica, čuvaj nas in to zemljò, …

Če je življenje nekega človeka povzetek razvoja ali zaostanka družbe, v kateri se je znašel, potem je njegova smrt dejansko prerez njenega zdravstvenega stanja, torej nacionalna diagnoza. Smrt Lojzeta Grozdeta, je to prav gotovo tudi bila. Slovenija je bila takrat globoko v državljanski vojni, spopadu političnih in ideoloških nasprotnikov, ki je zunanjo agresijo zgolj izkoristil za kuliso, ki še dandanes funkcionira. Narodno telo je tista leta drhtelo v vročici konflikta in čelo mu je oblivala kri mučencev.
Danes je vse tisto, kar je ostalo od ubogega Lojzeta, po 58-ih letih, vendarle priromalo v zavetje nebeške Matere. Telo je torej našlo svoj mir, državljanska vojna, ki je uničila mlado življenje, pa še vedno ne. Pokati je sicer nehalo, vendar kljub temu ni bilo slišati, da bi res kdo zmagal ali morda podpisal predajo. Nihče ni sovražniku odvzel nobenega ozemlja ali dokazal, da nima prav. Nič takšnega se ni zgodilo, eni so kar preprosto izginili iz zgodovine, kakor da jih nikoli ni bilo, drugi pa nikakor nočejo in še vedno paradirajo s svojimi ikonami. Nihče ni bil nikoli ničesar obtožen, kaj šele obsojen. Še imen junakov, ki so se v letih 41-42, tako zavzeto, trudili s pobijanjem duhovnikov, izobražencev, študentov in vernih kmetov, nihče ne opeva. Zakaj neki?
Svet čestita Srbiji, ker je le zmogla toliko dostojanstva in odločnosti, da je po 16-ih letih vendarle poiskala zločinca zoper človeštvo in ga pokazala. Morda bo celo obsojen, vsekakor ga bodo soočili z obtožbami.
Pri nas pa se še vedno trudimo s prisilno kolektivno amnezijo polpretekle zgodovine, ker naj bi pač vse narodove sile usmerjali v prihodnost. Veste … saj smo jih in so jih, vedno usmerjali tja, pa vendar naši prihodnosti danes ne kaže nič boljše, kakor preteklosti.
Nas bi torej morala skrbeti predvsem prihodnost in o preteklosti naj raje ne bi preveč spraševali-, Lojzeta o njegovi prihodnosti gotovo niso nič vprašali.