Življenja obilje

Živeti v obilju gotovo ni isto kakor obilno živeti. Igra dveh besedic popolnoma spremeni pomen in nas navidez postavlja med dva mejnika, med dve limiti, ki omejujeta spodnji in zgornji nivo goriva v rezervoarjih našega življenja. Če si pod prvo besedno zvezo predstavljamo predvsem zadovoljstvo teles, ki naj bi jim vendarle ničesar ne manjkalo, pa se ob drugi lahko le še vprašamo, ali je prejšnja mejna točka v resnici naša spodnja ali zgornja življenjska raven. Razmišljamo pač človeško, kako bi drugače, in želimo imeti stvari pod kontrolo. Videti hočemo skrajnosti in potem izbrati nekaj vmes. Vendar Gospod govori o nečem drugem ali celo tretjem; prišel je, da bi sploh imeli življenje in sicer, ne kakršnokoli, ampak tisto v obilju. Mi imamo življenje za nekaj samoumevnega in si ga sčasoma nekako spravljamo v kalupe. On pa pravi, da je življenje nekaj danega v zibel, presežnega, sploh pa nikjer ni govora o tem, da je omejeno. Pomembneje ali celo edino pomembno je, da bi ga imeli v obilju. Življenje torej ni binarna funkcija, ki jo bodisi imaš ali nimaš. Življenje je dejansko neznano seme, ki je najprej zasejano in se šele potem morda razraste v obilje. Kakšno obilje, lahko le slutimo? Gotovo ne v obilje živega telesa, ampak v obilje življenja v telesu. Pri Gospodu se ne govori o tem, ali živimo ali ne, seveda živimo, že samo to je dovolj sveto, vendar govorimo predvsem o tem, koliko živimo. Življenje je zvezni pojav, katerega obilje je spremenljivka in ta gotovo ni zvezno porazdeljena. Nekje je je več, drugje manj.
Morda kdo poreče: pa saj to ni nič novega, to itak vemo že vsi. Res je, vsi vemo, da so nekateri s svojim življenjem bolj zadovoljni, drugi manj. Vsi vemo tudi, da se življenje pri nekaterih navidez prime veliko bolje kakor pri drugih. Kot, da vsi nismo enako plodna prst za življenjsko seme. Kot, da nekateri zaživijo, drugi pa le oživijo. Življenje je dar in njegova vrednost prav tako. Morda Bog ne podarja dveh stvari ampak eno samo, ki jo moramo šele dojeti v polnosti. Poleg življenja nam žal niso priložili navodil za njegovo uporabo in ugotavljam lahko le, da veliko uporabnikov sploh ne ve, kaj bi z njim. Seveda ga imajo radi, kaj jim pa ostane drugega, vendar ga trošijo za krajšanje časa. Za minevanje življenja. Ne želijo njegovega pomena, ne želijo priznati, da jim je podarjeno. V bistvu ga sploh ne jemljejo resno. Dejansko ga ne potrebujejo. Navidez se veselijo malenkosti: cunjic, čokoladic, koščkov plastike ali kovine, - ne želijo pa poslušati o edinstvenem daru obstoja in dojemanja. Kruto, a hkrati zanimivo in tako čudno; že to, da sploh posedujemo fizična telesa, ali morda obratno, da neka telesa posedujejo nas, je dejansko čudež, na katerega ne vplivamo in se mu res lahko zgolj čudimo. Zakaj ravno tako, ravno jaz in to ob tem ravnem času? Kdo lahko to razloži? In sploh mimo vsega; če je življenje posoda, kaj je potem njena vsebina? Čemu bi bila lahko namenjena? Nobena posoda ni sama zase, tudi oblika najlepšega porcelana, ki ga morda resnično zgolj občudujemo, dejansko zaokroža smisel. Brez smisla tudi posode ne bi bilo. Najbrž nikomur ne bi prišlo na pamet, da bi osmislil nekaj tako nesmiselnega, kot je zapiranje prostora vase. To si lahko privošči le Bog. On je spremenil prostor v človeškega in ga zaprl vanj. Zakrivil, vrnil vase in ga naredil otipljivega. Dal mu je zavest. Zavest življenja in iskanja pomena tako velikega znaka, kot je prav življenje. Življenje se samouresničuje, vendar to gotovo ni njegov smisel, to je kvečjemu njegovo bistvu. Prav zato ker je takšno, je življenje. Geni mu ne vladajo, geni so mu le orodje.
Gospod ne želi pokazati neposredne poti k smislu, prišel je pokazat pot k obilju. Kako nenavadno? Prav on, ki navidez niti približno ni doživel kaj takega, čemur mi rečemo polnost. Dejansko je umrl že na samem začetku. Ali pa morda ne? Ali pa je prav ta pot, pot samouničenja za dobroto in nesebičnost, le prava pot polnosti. Pot pomena in pravega življenja, ki ga ne omejujeta spodnji in zgornji nivo. Omejuje ga le polnost, ki postane tudi njegov konec. Pot življenja, je pot njegovega zanikanja, zanikanja tistega, kar jaz razumem z življenjem, ki se je vsejalo v to telo.
Če ga ne znam oživiti, kaj naj torej sploh počnem z njim?