Samoupravljanje na način lokalno

Predstavniki ljudstva so strnili moči in vendarle postavili župane pred vrata parlamenta. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi dalo referendumsko odločanje o tej zadevi. Osebno mislim, da bi poleg Vlade, ki bo na 7. velikonočno nedeljo očitno končno le evtanazirana, tako tudi državni zbor, kot odgovor prejel svoj zasluženi intravenozni odmerek barbituratov. Po mojem mnenju gre politična sprememba, ki se na ta način udejanja, torej dodatni rez med državno in lokalno oblastjo, v popolnoma napačno in škodljivo smer. Tistemu, ki se ima možnost in voljo zabavati s hendikepiranim političnim sistemom v Republiki Sloveniji, predlagam, da mirne duše prepolovi Državni zbor, ker je polovica poslancev preveč, preostalo polovico pa bi morali voliti neposredno, torej zgolj s preferenčnimi glasovi ter takoj ukine Državni svet, ki je popolnoma nepotrebna in neopazna lobistična inštitucija. Tega bi lahko nadomestili z, denimo Zborom županov, ki bi na nek način kompenziral ne-obstoj regij ter združeval interese resnično neposredno voljenih predstavnikov državljanov te države. Oblast v Sloveniji morajo prevzeti tisti, ki jih ljudje poznajo in se s svojim delom ter predanostjo dokazujejo tam, kjer so doma. Politkomisarjev ne potrebujemo.
Dejstvo je, da je ta trenutek in tudi že veliko preteklih, prav lokalni nivo edini v tej državi, ki sploh ve kaj hoče, ki ve kako ljudje sploh živijo in ki ima še voljo do dela. Kompletna državna upravna, z oblastno strukturo vred, je v krču nedejavnosti, nedorečenosti, nepristojnosti, nesposobnosti, paničnega reformizma, skreganosti, zlobiranosti, saboterstva in ležernosti. Vzrok, da ne pride do popolne zrevoltiranosti sistema s strani lokalne uprave, ki se sooča z nenehnim birokratiziranjem, prenašanjem odgovornosti, neizpolnjevanjem dogovorov in sklepov ob očitni nesposobnosti, neznanju in nezainteresiranosti državnih organov ter ob svetlobnih razdaljah, ki ločijo Ljubljano od periferije, tiči zgolj v veliki kooperativnosti županov in pripravljenosti lokalcev, da vse naredijo in vse potrpijo, samo da bi tudi njihovo okolje imelo kaj od te skupne države. Če se je kakšnemu županu, ob skorumpirani in centralizirani strankarski politiki, tako le uspelo dvigniti do poslanskega sedeža v državnem zboru, je za lokalno okolje to pomenilo dobrodošlo poživitev in vsaj načelno upanje, da se je tako nekoliko le priprlo okno in spustilo nekaj svetlobe tudi v senčne doline na sončni strani Alp. Po novem torej tudi tega ne bo več. Po novem bodo ljudje, kot je na primer krški župan, ki so dobesedno zgradili svoja okolja vključno z državnim sistemom, ostali v varni oddaljenosti od centra odločanja in če bodo imeli srečo, dobili tu in tam kakšen terminček s katerim od sekretarjev ali direktorjev neštetih državnih agencij, občasno pa jih bo morda, z nekajurnim obiskom, takole enkrat na mandat, počastil celo izvleček vladne ekipe ali morda celo sam presvitli premier oziroma morebitna premierka.
Dragi moji, če še ne veste, Slovenija je že zdaj zelo, zelo centralizirana država in očitno bo še bolj. Na takšen način je čez petdeset let ne bo več. Na njenem ozemlju bodo morda tri ali štiri večja mesta, nekakšni krožci na avtokarti severnega Balkana, vse ostalo pa bo vmesni prostor, ki bo seveda zgolj nezanimiv strošek.