Žalitev je kraja svobode. Nekoga užaliti, pomeni jemati mu pravico do samostojnosti in odgovornosti za dejanja ali prepričanja. Užaljeni smo kadar nas ne upoštevajo, kot bi morali. Užaljeni smo kadar nas imajo za neresne, otročje, neumne, nevedne ali zapeljane. Skratka, užaljenost je osebni odgovor na ponižanje.
Nihče ni rad ponižan in odpor, ki ga žaljivci povzročijo je lahko prav neverjeten. Tako zaznan in prepričljiv, da se obdrži vse življenje. Nesnoven, a hkrati telesno neločljiv, kakor senca.
Mala ponižanja so zasevki zamer, ki jih pestujemo v nedogled ali celo predajamo potomcem. Morebitne nespametne in nepotrebne besede, prenagljene sodbe, včasih zgolj neprijazni pogledi ali zasmehovanje, so povsem dovolj, da nikoli ne podležejo pozabi.
V sebi smo zelo ranljivi za mnenja drugih, priznali to ali ne. Veliko raje imamo, da nam pohodijo noge, kakor ego. Ljubši so nam pravi udarci, kakor vljuden posmeh.
Če ima kdo na tem svetu veliko izkušenj z žalitvami, potem je to prav krščanstvo. Že sam izvor, torej prihod in delovanje Božjega Sina na svet, se je končal z žalitvijo brez primere: javnim zasmehom in ponižujočo likvidacijo. Smisel in vsebino poslanstva nad vsemi poslanstvi so, tipično človeško, zreducirali na sodno farso, sadistično predstavo ter opozorilno javno masakriranje telesa. Žalitev iz plemenitega in svetega v človeku, naredi živalsko in odurno.
Od tedaj se žalitve kristjanom nenehno dogajajo. Res da, hvala Bogu, pri nas trenutno pretežno kot verbalne in javno-mnenjske, v nekaterih krajih pa, žal kot zelo konkretne in brutalne.
Žalitve vernih so kakor glasba na hudičevem plesu, ki se nenehno vrti na tem svetu in nam namesto veselja prinaša sovraštvo. Godci so neutrudni, včasih sicer igrajo nekoliko lahkotneje in tišje, potem pa spet udarijo mogočen fortissimo v katerem plesalcem popustijo vse zavore.
Žalitev ne dovoljuje ničesar drugega kot odpuščanje brez maščevanja. Žalitev je za kristjana lahko le vaja v potrpljenju in odpuščanju, saj je vse, s čimer se na žalitev da odgovoriti, greh, ki naredi le še več škode. Nič ni namreč lažjega, kakor pretrgati tanko kopreno, ki loči posmeh od sovraštva.
Na terenu sovraštva pa, žal vedno zmagujejo žaljivci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar