Seveda bo, tako kot vse drugo. Slej ko prej. Bojim se le, da bo v primeru Evropske unije, to bolj prej ko slej. Takšne zadeve se sicer ne dogajajo kar čez noč, vendar vse skupaj postane sumljivo ko o tem začno govoriti tudi uradni
predstavniki. Ti bi morali ljudi verjetno predvsem miriti in prepričevati v trdnost ter pravilnosti skupnih politik. Nerodna in nepotrebna svarila o tem, da je obstoj Evropske unije garancija proti vojni na celini me, hočeš nočeš, spominjajo na dogajanja pred razpadom Jugoslavije. Tudi takrat so se vsi bali vojne, vendar o njej nenehno govorili in seveda je potem do nje res prišlo. Do vojne pa ni prišlo zato, ker bi se ljudje tako sovražili. Niso se. Celo Hrvati in Srbi ne. Vsaj ne toliko, da bi šli v vojno. Jugoslavija je razpadla zaradi pokvarjencev, ki so gospodarsko-politično krizo države začeli povezovati z domnevnim mednacionalnim sovraštvom, ki so ga prav s takšnim govorjenjem podpihovali in smer rešitve kazali samo še z orožjem. To je potem, sicer že dovolj težke razmere, naredilo le še brezizhodno obupne in končno tudi nečloveško krvave. Vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila, vsaj za moje pojme, eden najbolj nekoristnih spopadov, kar se jih je kdajkoli bojevalo na Balkanu. Z njo definitivno ni nihče nič pridobil. Takrat so bili vsi nasprotniki, zdaj so vsi luzerji. Takšne ali raje še boljše razmere kot jih ima-j(-m)o zdaj, bi se gotovo dalo doseči tudi po mirni poti, če bi se takratni voditelji le uspeli zavezati, da bodo vprašanja reševali brez orožja. Vendar se niso in nekaterim, seveda ne pravim, zato še dandanes sodijo.
Kakorkoli, razpad Evropske unije sam po sebi ne prinaša vojne nevarnosti. Zakaj neki? Skupnost je bila ustanovljena prav med največjimi evropskimi sovražnicami in do povezovalne
pobude je prišlo pet let po tem, ko so se države dejansko nehale valjati po krvi.
Pogodba, ki je bila šest let zatem podpisana, sicer že vsebuje politične poudarke, vendar je v prvi vrsti gospodarska. In takšna je, za moje pojme, lahko tudi nova rešitev za Evropsko unijo – zgolj gospodarska. Zveza je v slabih šestdesetih letih obstoja žal prerasla v upravno-birokratski kolos, ki se vse raje ukvarja s politiko, kot z gospodarskim napredkom svojih članic. To seveda ni dobro, predvsem ne zato, ker se je v zmagoslavni pavšalizaciji, ki jo je unija doživela z veliko širitvijo, izgubila tista ekonomska rahločutnost, s katero bi moral Bruselj, kakor pes čuvaj, stalno bdeti nad gospodarjenjem svojih udov. Makroekonomski kriteriji za posamezna nacionalna gospodarstva so naenkrat postali ohlapnejši, standard pri nekaterih sumljivo visok in občutek skupne ekonomske moči zelo, zelo varljiv. Izkazalo se je, da je tudi skupna valuta nekaterim zgolj kritje za dodatno potuho, pod katero se skriva zadolževanje, zadolževanje in še enkrat zadolževanje … Ker so se poleg nekaterih (ali morda kar vseh) evropskih vlad, veselo zadolževale tudi in predvsem banke oziroma na veliko špekulirale z obetavnimi ameriškimi in ostalimi papirji, se hazarderske izgube, ki so jih bankirji prigospodarili s tem, da se jim je zrušil ameriški poker, zdaj skuša kompenzirati na domačih trgih. Tu se je logično, najprej nehalo posojati in tako omrtvilo gospodarsko dogajanje, istočasno pa še pritisnilo na iste vlade, ki so si prej same izposojale, naj zdaj pač vrnejo denar (beri: dokapitalizirajo) v svoje lastne banke, ki so mimogrede zakockale prihranke svojih varčevalcev. Ker v družini, ki še količkaj drži skupaj, le ne more nekdo v nedogled samo trošiti, drugi pa v nedogled samo varčevati, se je unija odločila porazdeliti dolgove med varčne in resno posvariti tiste, ki to niso bili. Koliko so svarila matere Evrope zalegla, se sicer še ugotavlja vendar prav veliko ni pričakovati. Vse kaže da bo ubrala najlažjo pot in očitno raje spet izjemno solidarno še
dodatno zadolžila tiste, ki to še niso preveč, kot da bi tvegala blokiranje računov katere od članic. Vendar, kot strah pred vojno ne bo dovolj za ohranitev, tudi solidarnost pod "mus", ne bo dovolj močan argument za rušenje zveze. Dejstvo je, da za EU velja enako ali še bolj, kot za katero drugo druščino: ko si enkrat zraven si pač zraven, pa naj bo v dobrem ali slabem. Ne moreš biti vedno kar med vrati, kot na primer naš Desus. Če si noter, se obnašaj, kot, da je to tvoja edina šansa, če si zunaj, se pač brigaj zase.
In Slovenija? Letos bo dvajset let, kar je preživela ločitev enega propadlega zakona in
1. maja je minilo že sedem pravljičnih let tega, v katerem je sedaj. Z zakonom, pa naj si bo poročena država ali ljudje, je pa nekako tako, kot so mi govorili "ta stari": ko poližeš med, ti ostane križ in po sedmih letih je ta že res popolnoma oblizan.
V bistvu gre pri zgodovini predvsem za menjavo simbolov, vse ostalo pa se le malo spremeni: simbol medu pač zamenja simbol križa, vse drugo pa kar nekako ostaja …
Ni komentarjev:
Objavite komentar