Življenje je raznoliko, vendar na nek način vedno sestavljeno iz dveh lic. Lahko bi rekel, da te po enem tepe samo, drugega mu nastavljaš pa prostovoljno. Po svoje je že tako zapleteno, če bi pa vsi dosledno vztrajali pri pravičnosti bi poleg tega postalo še neznosno. Kdor govori, da ni nikomur nič dolžan, dokazuje zgolj, da ne razume ali noče razumeti kje in kako živi. Človekova pot nikoli ni jeklenica na kateri visi kabina gondole, ki se lahko premika le po eni črti. Je čoln na širokem oceanu, ki ga motor sicer nekam žene, vendar ga po svoje vrtijo in premikajo tudi valovi, vetrovi in tokovi.
Vsi se na tak ali drugačen način srečujemo; med seboj ali s posledicami, ki jih življenje enega pušča v drugem. Naša sestavljenka gotovo ni tista, ki točno pade skupaj, ko položiš prave delčke. Sestavljenka našega življenja je lepljenka pri kateri se kosi prekrivajo in slabo ujemajo, včasih pa med njimi ostane tudi kakšna špranja. Podoba ni nikoli kompletna in zaključena, pogosto prav nemarno zmetana skupaj in ne-lepa. Sestavljajo jo koščki let, ljudi, izkušenj in preizkušenj. Ti niso nikoli povsem skladni, točni in ljubki; kar eden doda, drugi odtrga in tretji morda zakrpa ali pa še bolj razpraska.
Odpuščanje je prvi korak miru. Dejansko tudi edini. Kdor odpusti ali sprejme druge in sebe, kakor so ali je, ga bo našel. Tako zunanjega kot notranjega. Dokler ne znaš sprejeti drugih, ne boš razumel, da si le del neke zgodbe in ne njen glavni igralec. Glavnega igralca sploh ni, vse vloge so glavne in hkrati tudi stranske. Vsak kdor stopi na oder prevzame neko glavno vlogo in vsakemu je njegov nastop edini, ki ga sploh ima. Gledališče je privlačno ker je tako poenostavljeno in zato razumljivo. Pričakuješ zaplet in razplet, ki ga v resničnosti nikoli ni. V resničnosti so le zapleti. Razpleti so zgolj novi zapleti in prihajajo skupaj z ljudmi, ki so spet glavni igralci in nosijo svoje velike glavne vloge na rokah ali v srcih.
Toliko je teh glavnih vlog. Moja ni. Moja je stranska med vsemi glavnimi. Pomeni majhen prispevek, a po svoje pomemben. Vsaj zame. Zame je bistveno, da glavnim pusti odigrati. Naj odigrajo svoje velike glavne vloge, ki jih tako zelo potrebujejo.
Jaz vlog v bistvu ne rabim, ne glavnih in ne stranskih. Kjer vsi igrajo, vlog sploh ni več. Postale so nesmiselne. Življenje se da tudi samo živeti brez igre ali zmage. Celo brez aplavza. Lahko samo ugasnejo luči v prazni dvorani in greš domov ali pa ostaneš nekje v sebi.
Igralcev ne občudujem preveč, sem jim pa hvaležen, če se mi pokažejo in … če želijo še moje drugo lice, jim ga pač nastavim …
Ni komentarjev:
Objavite komentar