Narava, kot smo ji vraščeni in okolje, ki nas je pač zajelo na neki poti, nista nekaj negibnega. Nasprotno, bistvo vsega je prav stalno prehajanje-, kakor nekakšno metuljevo lebdenje v prostorih večnega spreminjanja. V bistvu je vse znotraj nestalnih meja, ki so napolnjene z gibljivimi sestavinami nečesa poljubnega. Kot plastična vrečka polna žolice. Fiksnih ali večno oprijemljivih točk ni. Že res, da je kamen sicer še vedno le kamen in led zgolj led, vendar gre pač za nam zaznavne oblike stalnega pretakanja v območju domačnosti in ne morda za zamrznjeni okvir ali prašno sliko, s katero možgani tako radi modelirajo nekaj česar ne morejo razumeti. Spreminja se prav vse, le da nekaj počasneje od drugega in negibnih izjem ni nikjer. Tudi kamen je bil pred milijoni let razbeljena magma in led še včeraj zvečer le para v oblakih.
No, kamenje z ljubim nam gibanjem nima prav veliko skupnega, led mogoče kaj več, še največ pa verjetno sneg. Vsaj v tem zimskem času, ki prav tako ni več to. Gre bolj vožnjo v skupini in pobeg, ki si ga je spet privoščila pomlad. Bomo videli, če ji bo uspelo zdržati … jaz vseeno navijam za zeleno.
Kakorkoli, tudi sneg v bistvu ni več sneg, ampak nekakšen pol-naraven pripravek, ki pride prav – recimo za gibanje … zaenkrat je še bel, na pogled kakor pravi.
Morda bi ga lahko pobarvali, da bi se ponoči svetil ali recimo odišavili … to bi bilo res dobesedno kul.
Ni komentarjev:
Objavite komentar