Dokazovanje kdaj je kdo in kaj vedel o koroških bombaših ter kako je nekdo drug stare dokumente zložil v kento pri domačem političnem pokru, je postalo prav dramatično in pridobilo neverjeten pridih pravcate vohunske afere. Moram priznati, da je, vsaj zame, zanimivost tej prašni temi dodatno dvignil kar sam predsednik republike, ki je, po eni strani, na razkritja (če to sploh so kakšna razkritja?) reagiral rahlo živčno, po drugi strani, pa je očitno dovolj moder, da se ne bo dajal na sodišče zaradi prostih variacij na nekakšne pozabljene teme. V zgodbi o kateri vemo zdaj že skoraj vse in nič, se mi zdi nenaravno predvsem njegovo krčevito zanikanje, da bi tisti čas vedel karkoli več od povprečnega pismenega Slovenca. Dejstvo je, da je iz njegovega življenjepisa razvidno, da je bil že od leta 1975 poklicni funkcionar za področje manjšin in, da je celo diplomska naloga, ki jo je zagovarjal februarja 1975 na Pravni fakulteti, nosila naslov "Možne proceduralne osnove za uveljavljanje pravic slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji pred organi OZN". Torej gre dejansko za eksperta mednarodnega prava, ki je študiral in potem tudi poklicno delal v politiki kot sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri SZDL Slovenije kateri je, potem ko se je vrnil iz vojske, tudi predsedoval. Skratka, pravi človek na pravem mestu in ni mi težko verjeti, da je bil v svoji prvi službi tudi dovolj osebno prizadeven, da se je, po domače povedano, zanimal za svoj posel ter dejavno spremljal področje, ki mu ga je takratna oblast zaupala.
In kaj sledi?
Sledi razočaranje … pričakoval bi, da bo predsednik, kot tedanja "prva roka" sistema zabriljiral ter z natančnimi in celovitimi informacijami iz obdobja, ki je predstavljalo tudi začetek njegove kariere, kruto povozil nepokorne podanike, ki dogajanje res poznajo zgolj iz časopisov in prašnih arhivskih polic. Vendar, namesto natančnega odgovora, ki bi z argumenti smešil tiste, ki namigujejo na bele lise v njegovi karieri, zdaj doživljamo cunami čistunstva, ker se je izkazalo, da je izvirnemu dokumentu nekdo "prilepil" še par starejših prilog, ki govorijo sicer popolnoma isto zgodbo. Prav tako je težko razumeti, da bi vsega tega nekdo, ki je področje že štiri leta prej profesionalno pokrival, ne poznal in vedel, ker bi, hotel ali ne, preprosto moral vedeti. Šlo je namreč za izven-serijski mednarodni dogodek, ki bi lahko imel zelo resne posledice in ne morda zgolj neko obrobno akcijo nemškutarskih prenapetežev, kot bi si jo takrat morda želeli naši. Seveda je zanimivo tudi dejstvo, da Avstrijci preprosto niso želeli poznati ozadja, čeprav so nedvomno ugotovili, da ta dva, ki se jima je napad ponesrečil, le nista navadna zaljubljenca, ki bi jima postalo tako zelo dolgčas na romantičnem izletu po Podjuni. Definitivno je šlo za pripadnika jugoslovanske tajne policije, ki jima tudi ni bilo mogoče pripisati visoke samoiniciativnosti, kot jo zahteva načrtovanje in izvedba takšne akcije v tujini. Šlo je torej za dejanje mednarodnega terorizma in to so takrat dobro vedele tudi jugoslovanske oblasti, pa to kdaj uradno priznale ali pa ne. Pri nas je bila zadeva sicer prikazana kot nekaj, kar se dogaja vsak dan in več smo izvedeli o bombah na Severnem Irskem ali v Izraelu, kot pa v Velikovcu. Prav gotovo, pa je zadeva povzročila nemalo razburjenja v manjšinskih krogih, za odnose s katerimi, pa je bil takrat pristojen prav gospod Türk. Ta pa očitno ni mogel nič povedati, ker žal ni imel pojma. Takrat je pač bral časopise in ne morda zaupno ambasadorjevo pošto.
Res čudno, prečudno.
A čuda se gode še naprej … kot mrtvak iz groba, in to ravno v tem čutečem trenutku, ko nekaterim očitno pohaja sapa, spet zakroži stara novica o tem, kako bogato so se nekateri dali nagrajevati za špediterske storitve pri prevozih orožja, ki jih je Slovenija, deset let po Velkovškem bumu, nudila Hrvaški. In če kaj takšnega zdaj trdi nekdo, ki ga nihče ne pozna in, ki je moral iz "lijepe naše" pobegniti zaradi gospodarskega kriminala, potem je to seveda popolnoma verodostojno. Takšni ljudje so pač nepodkupljivi in tako zelo predani resnici, da jo preprosto morajo, in to točno zdaj, tudi povedati, čeprav nimajo nič od nje.
Na splošno gledano, v obeh primerih gre za orožje, ki je bilo, na tak ali drugačen način le povezano s Slovenijo in uporabljeno na ozemlju drugih držav, in tudi tu se, kot že tolikokrat, spet potrjuje stara resnica, da se male lopovščine preprosto ne splačajo: tisti, ki je počil tri kilograme Donarita, je potegnil kratko, nekateri drugi, ki so spravili čez mejo tristo kontejnerjev železja, so pa slavili … in mogoče ga takole žurajo še zdaj …
Kakorkoli že tole v Velikovcu je bila velika blamaža za tistega, ki je v taki meri zajebal to zadevo, da so jih ujeli, še večja blamaža pa je to za tiste, ki so to privlekli na plano z namenom da bi polili nekaj gnojnice po predsedniku države, pri čemer jim ni bilo mar za količino kolateralne škode, ki bo s tem nastala: ironija usode je, da bo kolateralna škoda najbrž največja na njihovi strani.
OdgovoriIzbrišiPo moje je Türk tukaj odreagiral tako, kakor lahko diplomat najbolje odreagira: delal se je neumnega in poskušal čim prej pokončati to debato - ker mu je očitno jasno, da to ni dobro niti zanj niti za slovensko-avstrijske odnose.
Velikovec je problem neke druge države, orožarske zadeve pa so problem te države. No ja, zdaj je uspelo mojstrom največjim možnim patriotom to urediti tako, da bo Velikovec morda lahko postal tudi problem te države.
Torej meniš, da je bil Velikovec blamaža zato, ker so jih ujeli ... jaz mislim drugače, hvalabogu, da so jih. To je bil namreč zadnji bombni napad v seriji 20 napadov na avstrijskem Koroškem, ki so se pričeli leta 1972. Naši so jih pripisovali avstrijskim desničarjem, kar pa se je prav v Velikovcu izkazalo za lažno. V napade so bili vpleteni agenti jugoslovanske tajne policije. Šlo je torej za nasilno vstopanje služb ene države v notranji red druge, z namenom destabilizacije razmer v njej. Skratka, teror.
OdgovoriIzbrišiZame ni nobena od teh dveh tem, ki jih opisujem, poseben problem več. Sedemdeseta leta na Koroškem so pač minila kakor so, in tudi Hrvaška se je osvobodila ter orožje pospravila pa od koder koli je že prišlo.
Dejstvo je, da te zgodbice prihajajo zdaj na dan kot kolateralna škoda aktualnih političnih rivalstev in bodo prav gotovo še prihajale.
Meni osebno se tudi to ne zdi poseben problem in posebej velika škoda za Slovenijo. To so debate, ki pomenijo izpraševanje vesti in odnos do neke preteklosti. Štejemo se za demokratične, torej naj vsak utemelji svoje sedanje in takratno ravnanje.
Odziv Türka in njegovih političnih kameradov me ne preseneča več, se mi pa zdi milo-rečeno otročji. Prepričan sem, da ve do dneva natančno kaj in kdaj je kaj slišal in s kom govoril.
Zapletel se je dejansko sam, kaj je moral riniti Ertlu tisto medaljo, saj je vedel, da bo iz tega cel hudič, poleg tega mu grejo desničarji odkrito na živce in čustva so seveda vzajemna. Če si predsednik države, preprosto ne more biti vseeno, kaj si delal pred 30-imi leti. Znati moraš razložiti tudi takratne okoliščine, ker ljudje pač ne vedo, ker niso nikoli vedeli in prav on je bil del tistega aparata, ki je strogo filtriral informacije. Očitno jih želi še vedno.
Vedeti moraš, da so, prav zaradi pišmevuhovskega odnosa javnosti do nosilcev oblasti, v bližnji slovenski preteklosti, ljudje resnično imeli težave zgolj zato, ker so govorili resnico.
Če je oblast preveč zaštrikana v neke stare negativne zveze in jih ne zna niti razložiti, potem je res vprašanje, kaj lahko pozitivnega pričakujemo od nje.
Vidiš, po moje je Türk reagiral dobro in je razložil ter odgovoril na vprašanja (seveda pa se je izognil tistim insinuacijskim, ki so bila postavljena v smislu, če še vedno pretepa ženo in posiljuje otroke), Janša pa absolutno nezrelo in amatersko. Zakaj bi moral Türk komurkoli polagati račune za nekakšna podtikanja. Z vsem tem pompom Türku niso dokazali ničesar, kar ne bi bilo že znano, še tisto laž o obveščenosti si je Janša izmislil kar sam in jo spretno lansiral medijem.
OdgovoriIzbrišiIsto velja tudi za Janšo, vendar je njegov problem večji, ker zadeva Slovenijo in naše sedanje in prejšnje odnose s Hrvaško, tako da je povsem na mestu spraševanje, zakaj se nam je zadnjih 20. let dogajala taka "pušijada" na južni meji in odgovor ima vsekakor marsikaj opraviti z raznimi prijateljskimi uslugami za denar, ki so jih eni počeli drugim: če nekoliko špekuliram, je povsem mogoče, da so imeli Hrvati del naše politike v nekakšnem šahu - drugače si celotne situacije sploh ne morem razlagati (po domače rečeno so naši kršili embargo: in menda so vsi podpisovali nekakšne listine). Danes je menda povsem jasno, da so "naši" prodajali orožje po Balkanu, je pa veliko vprašanj o tem, kakšni so ti posli bili.
Če ima torej Janša takšno neizmerno željo po razčiščevanju, naj najprej začne pri sebi in svojih sodelavcih.
Za moje pojme se je Türk, na tej točki, pokazal za zelo ranljivega. Takoj se je namreč krčevito oprijel razlage, da je vedel zgolj tisto, kar je bral v časopisih, ker je pač verjel, da je to kratek in dober odgovor. Pa ni, predvsem zato ne, ker ni resničen. Potem je zmešnjavo s sestavljenim dokumentom nemudoma označil za "beg pred resnico v ponarejanja in podtikanja", čeprav ti dodatki ne predstavljajo nič vsebinskega ali takšnega, kar bi spremenilo pomen. Moj vtis je, da se brani živčno, kot, da bi ga obtožili, da je sam nastavljal bombe ali komurkoli ukazal naj to počne. Vse skupaj je banalno in skorajda mučno, ujel se je v svojo izjavo in trmo in zdaj je prav po otročje užaljen. Če bi namesto tistih "o branju časopisov", rekel, da o zadevi raje ne bi govoril, ker je občutljiva in zaupna, mu nihče nič ne bi mogel očitati.
OdgovoriIzbrišiNo ja, valiti krivdo na Janšo za vse, kar je slabega v Sloveniji z vremenom vred, je že del slovenske folklore, tako kot recimo foušija, vendar je treba zadeve la nekoliko razlikovati med sabo. Dejstvo je, da tudi, če bi Janša sprejemal kakšno podkupnino, si Hrvati z njim, pri vprašanju meje ne bi mogli nič pomagati, ker je bil na oblasti en sam mandat v 20-ih letih, pa še takrat smo se pri Hotizi skoraj že streljali. 80% časa vladanja v samostojni sloveniji je namreč na oblasti levica, ki je pa seveda poštena in z orožjem nima nič.
Vsekakor se strinjam s tem, da je veliko vprašanje, kakšni so ti posli bili in kdo je tu kaj dobil. Kar se mene tiče, so morda nekateri dobili še premalo, ker če bi več, potem bi bili morda danes v kaj boljši gospodarski situaciji, kot smo. Osebno dvomim, da je med njimi tudi Janša, ker če bi bil, bi ga v 20-ih letih, kar te govorice krožijo in tolikih "prijateljih", kot jih ima, že zdavnaj razkrinkali.