Vsi blagrovani

Prav vsi … ubogi v duhu, žalostni, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, tisti ki delajo za mir in so zaradi pravičnosti in Gospoda zasramovani, preganjani ali lažnivo obtoženi; vsi imajo nekaj skupnega. Seveda jim je v prvi vrsti skupno, da jim je Gospod posvetil govor na gori, vendar ne gre zgolj za to … gre za sporočilo, ki zaznamuje ljudi današnjega časa ravno toliko ali morda še bolj, kot takratnega. Gre za nagovor celotne "druge svetovne lige", kajti prav to predstavlja-jo(-mo) vsi, ki se čuti-jo(-mo) ali tudi so njen del. Gre za rešilni program, ki človeštvu že dolgo kaže pot na katero ni stopilo. Še ne!

Druga svetovna liga je velika večina človeštva, tista večina, ki nikoli ne bo prevzela vodilnih družbenih vlog bo pa vedno predstavlja vsebino in osnovo, ki se ji nihče ne bo mogel izogniti. Gre za ljudi, ki se ne poistovetijo z nobeno ureditvijo in nobeno oblastjo, pripravljeni pa so trpeti z vsako, ki se je vsaj na videz voljna truditi za njihovo dobro. Seveda ne predolgo … ko je prepoznana za škodljivo ali neuporabno, mora prostor pač prepustiti drugi pa čeprav se morda zdi, da je zraščena s funkcijo. Prav to se na primer, zdaj dogaja nekaterim severno-afriškim fevdalcem, ki še vedno živijo nekje na polovici 20. stoletja in nikoli niso uspeli prav razumeti signalov, ki jim jih ljudje že desetletja pošiljajo in žal jih še vedno ne. Vendar se je tako godilo že mnogim in se bo, slej ko prej vsem, ki ne bodo znali narediti dovolj prepiha, da se ljudje ne začnejo dušiti v njihovi družbi. Razumeti bodo morali tudi da se jim bo to, zelo verjetno začelo dogajati z raketnim pospeškom s katerim so začele v zadnjem desetletju tudi pri njih krožiti informacije. Tako hitro se bodo v prihodnje reševala tudi družbena in socialna nasprotja. Sonce potrpežljivosti nad tem planetom zahaja. Žal spet v barvah krvi.
Druga svetovna liga je vseeno še vedno nadpovprečno potrpežljiva in ima dejansko izjemno visoko stopnjo usmiljenja za vse šarlatane in povzpetnike, ki skušajo poosebiti pot njenega napredka, seveda dokler dojemajo, da so v njeni službi. Prva liga namreč oblasti ni nikoli potrebovala, imela jo je kvečjemu za varovanje pred drugo.
Gospod ni prišel da bi to spremenil. Na svetu za to še ni čas. Čas je pa za prepoznavanje znamenj. Čas je za uvid v napoved prihoda neke nove delitve, ki bo takšna da bo presegla moč bogastva ali orožja … Nova delitev bo temeljna, izhajala bo iz razpolaganja z informacijami in bo ločila poštene od tistih, ki to niso. To bo delitev med tiste, ki so jim blagri namenjeni in tiste, ki jih ne bodo hoteli nikoli razumeti … tudi prav – živeti bodo morali v njihovi družbi, dokler ne izginejo.
Program blagrov je dejansko edini program družbenega izenačenja, ki ne govori o bogatih, vodilnih ali močnih, govori le o tistih, ki to niso. Prava prihodnost je namenjena prav njim. Prav nam!
Prihodnost človeštva je prihodnost pravične in izenačene globalne družbe v kateri bo prostor za vse. Kdor bi takšno družbo rad vodil ji bo moral najprej služiti.

Pa ne tega jemat osebno …

Nekoč smo morali varovati bratstvo in enotnost, zdaj pa osebne podatke. Tu ni heca! Bognedaj, da kdo vidi vaš ksiht na svetovnem spletu in morda zraven še ime, pa še kaj … o, groza! Hujšega vas že skoraj ne more doleteti … V tej državi lahko ostanete brez službe, plače, prispevkov, zdravja, premoženja, svobode, ugleda … vsega, le vaši osebni podatki so zakonsko varovana kategorija. Pravi tabu!
Vprašanje zasebnosti je očitno eno najbolj perečih sodobnih vprašanj, ki se je pač pojavilo z razvojem informatike. Logično, vendar po svoje tudi paradoksalno. Veliko ljudi s pojavljanjem v javnosti, na tak ali drugačen način, namreč nima težav, nasprotno – mnogi nimajo posebnih zadržkov pred tem, da se jih vidi, sliši, bere ali celo govori o njih … kako bi si sicer drugače razložili dejstvo, da ima samo FB baje več kot pol milijarde aktivnih uporabnikov. Seveda je lahko v tej številki tudi nekaj pesniškega pretiravanja, glede na to da je vseh računalnikov na svetu menda okrog 600 milijonov, vendar gre vsekakor za izjemno veliko ljudi. Če ta številka vsaj približno drži, potem predstavlja red velikosti 10% vsega živečega prebivalstva sveta, ki je deležno vsaj neke temeljne izobrazbe, torej predvidoma funkcionalno pismeno. Nikoli v zgodovini človeštva še ni bilo toliko ljudi tako blizu skupaj. Vsi ti ljudje, predvidevam da vendarle povečini prostovoljno, delijo torej vsaj delček svoje zasebnosti z drugimi. Vsak je sicer bolj ali manj "odprt", vendar vseeno na nek način javno prisoten in vsaj načelno osvobojen bolestne fobije pred javnostjo. Prav takšni se mi namreč zdijo alarmi, ki jih oddaja naše informacijsko pooblaščenstvo. Menda je zdaj celo že prepovedano slikati malomarno odvržene odpadke z namenom, da bi nekomu pokazali kakšen pacek je. Tudi to naj bi bil varovan osebni podatek – jasno da svinjati okrog smetnjakov sicer ne smem, ampak javnost pa le nima pravice vedeti, da sem bil to jaz.
Vse skupaj se mi zdi popolnoma pretirano in odvratno birokratsko. Tako, kot na primer naša proti-koruptivna zakonodaja, po kateri kmet, obrtnik ali podjetnik, kot občinski svetniki, ne morejo kandidirati za občinske subvencije ali prijaviti svojega podjetja na razpise, korumpirani sodniki in tožilci pa lahko prosto funkcionirajo, če le niso preneumni in prepožrešni … skratka, neživljenjsko in togo.
Kaj pa je sploh osebni podatek? Po zakonu je to "katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen", še posebej občutljivi pa so "podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence ali evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške; občutljivi osebni podatki so tudi biometrične značilnosti, če je z njihovo uporabo mogoče določiti posameznika v zvezi s kakšno od prej navedenih okoliščin".
No in če neki osebi odmislite osebne podatke, ne ostane od njega nič o čemer bi se sploh dalo govoriti – ostane neka lupina, morda spol, če je določljiv in številka zapornika v nekem taborišču ali pa še tista ne. Odvzem osebnih podatkov pomeni popolno raz-osebljenje. Takšen človek je zgolj entiteta, niti ne nujno živa, ki zavzema nek fizični prostor in sodi v kategorijo uporabnikov javnih standardov, ki jih mati država širokogrudno, preko svojih udov, med katerimi je kajpak tudi informacijski pooblaščenec, nudi posameznim podkategorijam entitet (beri: državljanov in ne-državljanov). Človek je tu zgolj nek upravni spis, srajčka iz eko-papirja z oznako "zaupno" v desnem zgornjem vogalu.
Ljubi Bog-, pa mi Ti povej … kako daleč od življenja še sploh smemo … ?
Jaz zagotovo ne vem vsega o odnosih med ljudmi, najbrž še posebej veliko ne, vem pa, da se ljudje najraje pogovarjajo o drugih ljudeh – znancih, neznancih, sosedih, prijateljih, sorodnikih … To so pač vsakdanje, medčloveške teme, ki se jim lahko reče tudi "čvek, marnje, flauze, opravljanje …" in ki sicer ne predstavljajo nekih paradnih debat, vendar so, priznali ali ne, izjemno pomemben del socialne omreženosti človeškega okolja. Dejansko zgolj tisto, kar je konec koncev tudi FB, vendar za razliko, da je to staro kot svet in energetsko gotovo manj potratno. Kar je pa še posebej pomembno: ta medosebna izmenjava osebnih podatkov vključuje 100% človeško populacijo tega planeta. Z vso odgovornostjo trdim, da ni človeka, ki bi ne bil vključen v mrežo ali drugače povedano, za vsakega človeka na svetu, vsaj še en človek ve povedati nekaj česar ne morete odkriti zgolj na videz.
In kaj ve povedati? Seveda in predvsem tisto, kar je v naši zakonodaji razglašeno za osebno. Torej prepovedano. Saj drugega sploh nič ni. Še to če je kdo živ ali mrtev je dejansko osebni podatek, ki bi torej moral biti varovan in mislim da celo je. Z eno besedo: obupno in nerešljivo, ker kaj bolj osebnega kot je življenje pač človeku ni mogoče pripisati. Po naših predpisih uradno sploh ne moreš izvedeti če nekdo še živi.
Naj prostovoljno podelim še popolnoma osebno izkušnjo z iskanjem osebnih podatkov. Pred leti sem poizvedoval za človekom, ki je pred desetletji uradno nekaj let živel in delal na območju sedanje Republike Slovenije, sicer bi bil pa sedaj državljan Hrvaške. Pisal sem vsem pristojnim slovenskim državnim organom za kakršnekoli podatke iz katerih bi se dalo ugotoviti, kje je končal ta človek, če je sploh še živ. Dobil sem odgovore Ministrstva za notranje zadeve in Ministrstva za pravosodje, ki mi prav zaradi varstva osebnih podatkov nista mogla dati nobenih uporabnih, čeprav sem prepričan, da le ti obstojajo. Napotili so me celo na rodoslovca. Potem sem, bolj za štos, pisal še Ministarstvu unutarnjih poslova Republike Hrvatske in preko njihovega Veleposlanstva v Ljubljani v kratkem dobil uraden odgovor ter uporabne kontaktne informacije, kljub temu, da gre za osebne podatke hrvaškega državljana in da sem jaz menda slovenski državljan.
Zdaj res ne vem, kdo še tu dela za koga … Hrvatom sem se seveda zahvalil in osebno jim ob vsaki priložnosti dobronamerno odsvetujem vstop v "eurokracijo"-, vendar me ne ubogajo ampak še kar rinejo … škoda, zdaj jim vsaj nekaj birokratov še dela dobro, potem jim ne bo nobeden več.

Vprašajte Hvalico …

… če slučajno želite zvedeti še kaj več o kandidatu za generalnega državnega tožilca, nekdanjem ustavnem sodniku prof. dr. Zvonku Fišerju.

Takole je na primer, zdaj že srečno upokojeni poslanec Ivo Hvalica, razpravljal na seji Državnega zbora Republike Slovenije, dne 28. 7. 1998, ko takratnemu tožilcu Fišerju še ni uspela izvolitev za ustavnega sodnika:

Torej okrožno javno tožilstvo Nova Gorica, občinsko javno tožilstvo je vložilo, zoper tri osebe - eno gospodinjo, dva duhovnika, obtožni predlog, da je ta, najprej gospodinja, izrekala lažnive trditve z namenom, da povzroči vznemirjenost državljanov in zmanjša njihovo zaupanje v ukrepe državnih organov in tako dalje. S tem, da je na kraju pod hribom Lajše nad cerkvi dala postaviti dva in pol metra visok spomenik v obliki križa itd. Potem je to drugi, torej drugi obtoženi, to je duhovnik, … tej gospe naklepoma pomagal pri storitvi kaznivega dejanja širjenja lažnivih vesti po členu 292 kazenskega zakonika s tem, da je neugotovljenega dne izdelal skico za spomenik. Potem tretji, je kot verski predstavnik - tu piše kot verski predstavnik, duhovnik, ne more biti drugega kot verski predstavnik - zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil in obredov v namene itd., tako da je kot dekan Rimskokatoliške cerkve v Cerknem opravil, prvič, blagoslovitev spomenika in drugič blagoslovitev brezna, v katerem naj bi bila trupla narodnih izdajalcev. S tem so storili Amalija to kaznivo dejanje, Lapajne to kaznivo in Stanislav to kaznivo dejanje, zato predlagam, da občinsko sodišče na glavni obravnavi zasliši vse tri obdolžene priče" - zdaj priče pa bom res zamolčal, ker bom povedal samo njihova imena, jih je pa kar precej - "Roman, Franc, Peter, Marija, Ivan, Slavko, Jože, Dorica, Doro, Jože, Metod", nato se prebere, dalje ovadbo UJV Gorica ter poročilo itd., "spozna - no, to je važno sedaj, to" - spozna vse tri obdolžence za krive po obtožbi in jih kaznuje po zakonu, po členu 62 kazenskega zakonika odvzame gospe spomenik, odvzame spomenik, ki je predmet kaznivega dejanja." Podpisan občinski javni tožilec Zvonko Fišer. No, in zdaj se boste vprašali, glede na to zadevo, ki izgleda en strašen greh iz svinčenih časov, kdaj je bila letnica tega. Je bilo to v 60-ih letih? Ne, ne, to je bilo kar konec 1977. leta, 14.10.1977. Torej poglejte, torej tako rekoč, ko je že začela prejšnja država škripati, so se še našli takšni ljudje, zvesti režimu, ki so bili v stanju napisati ta obtožni predlog. Potem je bila sodba, ki je obsodila te ljudi, sodba ima datum, sodba v imenu ljudstva, seveda, čeprav ni bila v imenu ljudstva, ker že to je laž, sodba je bila izrečena na temeljnem sodišču v Novi Gorici, enota v Idriji, dne 5. julija 1979. leta. Ali se lahko prebere tudi sodnik, ki je to sodbo ...? Predsednik senata Silvij Šinkovec.

In zdaj pridem na neko mojo bridko izkušnjo, osebno. Kot veste, sem jaz doma iz Kanala ob Soči in pred 10 leti se je blizu Kanala zgodila strahotna tragedija. Pet mladih ljudi v starosti od 18 do 21, od tega oče par dni starega otroka, odbojkarjev iz Kanala ob Soči, je zletelo s ceste v Sočo in vsi so se utopili. Skratka, v trenutku je šel, da tako rečem malo tehnološko, čeprav je to grdo reči, torej četrtina prirastka mojega kraja je šla v trenutku po zlu. Hitro smo ugotovili, da se je to zgodilo tam, kjer se je zgodilo že veliko nesreč. To je bilo 20. avgusta 1988. leta, pred desetimi leti. Ker sem vse te ljudi poznal in ker sem bil silno prizadet, ker so bili sosedje, sem začel zbirati podpise, pomagala mi je mladina iz Kanala in smo zbrali 302 podpisa in sem vložil ovadbo zoper pristojnega republiškega sekretarja za promet in zveze. Šel sem osebno do, pogojno rečeno, gospoda Fišerja. V meni se je trgalo vse skupaj pod tistim šokom. Pomislite, jaz sem to zbral v enem tednu in 29. avgusta sem se pojavil z zahtevo 302 ljudi, jaz sem bil prvopodpisani, pri tožilcu Fišerju. Spominjam se dobro, da sem opazoval tega človeka, ki je "mrtvo-hladno" uradniško mene gledal, češ kako si upaš ti, mala oseba tam iz "plebsa", nekaj takega, še partijec nisi, si je verjetno mislil, kako si upaš nekaj takega prinesti pred mojo veličino. Takšen občutek sem imel in nisem se varal. Veliko let kasneje mi je neka gospa, ki je šla v pokoj, povedala, da je takrat Fišer rekel natančno tako: "Pa kako si upa ta predrznež nekaj takega!" In jasno, s tem ni bilo nič.

Ampak prišla je svoboda, prišla je nova država in jaz sem pobaral 9.10.1991 gospoda Fišerja, kaj je s to zadevo, po treh letih. Vam povem, še vedno je bil zmožen cinizma. Odpravil me je na takšen način kot, citiram: Da bi ugotovili, ali niso morebiti podani pogoji za naš ukrep v smeri pregona bodisi v smeri gospodarskih prestopkov itd. To, kar je pisal, je bila dobesedno žalitev. Seveda gospod Fišer ni vedel, da bom kdaj postal poslanec slovenskega ljudstva. To ni važno. Demonstriral je način - takšen način vis-á-vis človeka, malega človeka, kot si ga težko zamišljam.
Slučaj ali ne slučaj, imel sem zopet neko zadevo; črno gradnjo so mi postavili 3 m od hiše, nasilno, z brutalnostjo ljudje, ki so odločali o tem. Tudi to je bilo še vedno za časa socializma. Tudi za to sem dal ovadbo in kaj mi je odgovoril - vi ne boste verjeli, ampak jaz vam ne bom tega razlagal. Skratka, nič ni ukrenil. Pač pa sem si neverjetno zapomnil nekaj, da mi je 14.10.91, ko smo tisti, ki nam je bilo kaj do te države, čakali, kaj se bo zgodilo - priznanje, ne priznanje - ko smo takrat dobivali ukaze Van den Broeka, da moramo sneti slovenske zastave z mejnih prehodov - dobro se spomnim, kakšno pregovarjanje je bilo potrebno, da je ostala takšna zastava na mejnem prehodu v Rožni dolini itd., takrat meni kandidat Fišer pošlje dopis, 14.10.91. Povečal sem, grb Socialistična Republika Slovenija, Temeljno tožilstvo v Novi Gorici - glejte, tu je; 14.10.91. On takrat še ni akceptiral slovenske države. To vam zagotavljam. On je nikdar ni, ker on je bil komunistični internacionalist in to je še. Nekateri se boste potem spomnili tudi polemike v Slovenskih novicah, članek "Grehi večnega tožilca" izpod peresa Andreja Dvoršaka - ne bom vam bral vsega, ampak samo podnaslov "Zgodba o fantu, ki je pred 13 leti sramotil rajnko Jugoslavijo, je lani oživela v Slovenskih novicah. Novinar je fanta imenoval z imenom in z vzdevkom, zaradi česar je tožilec Zvonko Fišer po uradni dolžnosti proti njemu sprožil postopek. Zanimivo pa je, da je isti tožilec nekoč obravnaval tudi mladega rušilca domovine: zablode temne preteklosti večno živijo." Če koga zanima, lahko to prebere. Lahko bi vam tu prebral, ampak ne želim delati obstrukcije; ti primeri vam pokažejo pravzaprav vse, kaj je gospod Fišer počel v tem času, ki ga je opisal v 7. vrstici v svojem življenjepisu, v dobi 20-ih let.
Česa pa ni počel? Ni počel nič s Primexom? Vi veste, kaj se je zgodilo tam. Veste, da je zaradi tega padla v globoko brezno Ljubljanska banka v Novi Gorici, Kreditna banka se je imenovala; vi veste, da je to stvar sanacije - zdaj bank. Vi veste, da je to jama, ki jo bomo plačevali še dolga, dolga leta. Tu ni nič naredil in tisti, ki so zagrešili to, ne samo, da se prosto sprehajajo, ne, prenesli so denar čez mejo in se z avtomobili, ki ga nima niti predsednik državnega zbora, službenega namreč, vozijo in smejejo v brk vsem. Povejte mi en sam primer ali pa naj tožilec navede en sam primer, da je dal obtožni predlog za neko od kaznivih dejanj divjega lastninjenja, pa je bilo tega v milijarde tolarjev. En sam primer. Ga ni! Ga ne boste dobili, ga ni, ker ga ni. Torej, spoštovani kolegi, lahko da je moj boj sicer tu osamljen, dejansko, ko sem nastopil tu, sem rekel, da govorim kot poslanec slovenskega ljudstva. Opozoril bi rad ljudi, ki jim je kaj do slovenske ustave, da tega kandidata ne izvolijo. Tu so argumenti proti, močni argumenti. To je nedvoumno, in kot sem že prej rekel, ustavnih sodnikov ne volimo samo za tekoči mandat državnega zbora.
Jaz bi zaključil tako. 82. člen ustave, prvi odstavek, poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Jaz vem, da nekateri navodila imate, obračam se pa k tistim poslancem dobre volje, ki zmorejo tam v kabini izreči tisto, kar mislijo, da to tudi naredijo. Da temu kandidatu ne oddajo svojega glasu. Hvala lepa.

Na isti seji je nekaj besed o kandidatu dodal še Janez Janša …

… gospod Zvonko Fišer je potem, ko je novinar Biščak objavil članek o tem primeru, o katerem sem prej govoril, ko je leta 1982 Zvonko Fišer podal kazensko ovadbo zoper 15-letnega fanta, ki je napisal grafit na prometni znak, zaradi tega, ker si je drznil blatiti državo in komuniste, kot je pisalo, prav ta tožilec je potem, ko je ta članek izšel, podal ovadbo tudi proti novinarju, ker je to napisal, češ da je kršil zakon o osebnih podatkih. Ali si predstavljate? Leta 1982 je tožilec, ki ima ime Zvonko Fišer in je zdaj kandidat za ustavnega sodnika, preganjal zaradi sovražne propagande fanta, ki je bil star 15 let. Najbrž ni bil niti še v srednji šoli. Čez 15 let je nek novinar to zgodbo popisal in ta tožilec je bil še vedno tožilec in je vložil kazensko ovadbo zoper novinarja, češ da je s tem, ko je članek napisal, kršil zakon o osebnih podatkih, ker je objavil nekaj o mladoletniku - o nekomu, ki je bil takrat še mladoletnik. Skratka, novinar, ki je o tem pisal, je kršil zakon. Tožilec, ki je pa tega fanta preganjal, pa ni kršil ničesar. Je velespoštovana oseba in danes je predlagan za ustavnega sodnika. To je pa morala.

Pa še mnenje gospe Zdenke Cerar, nekdanje pravosodne ministrice in generalne državne tožilke:

"On je bil državni tožilec, javni tožilec, ki je tako kot nekateri drugi državni poklici prisegel, da bo ravnal po ustavi in zakonih, in on je ravnal samo po zakonu. Čez 30 let se nam zdijo ti zakoni mogoče čudni, mogoče se nam zdijo nehumani, ampak življenje se spremeni in zakonodaja se spremeni. In zato mislim, da pomisleki v njegovo osebno integriteto sploh niso na mestu, da je to človek, ki je tudi s svojim kasnejšim, strokovnim delom pokazal, da je vreden visokega zaupanja."

Takšna je torej ta tožilska morala …

In kaj si lahko ob tem še želimo? Vsaj to, da bi položaj prvega varuha zakonitosti v tej državi zasedla osebnost z nespornimi moralnimi kvalitetami in ne zgolj pravni ekspert ali nekdo, ki se je že izrazito udinjal represivnemu političnemu aparatu.

Seveda si lahko želimo, kar hočemo … kdo nam pa kaj more?

Ribiči

Kako resnično je nekaj je težko razbrati zgolj iz besed, ki jih je ob priložnosti nekdo izrekel ali ideje, ki se na prvi vtis skriva za dogajanjem. V resničnost nekega trenutka, življenja ali našega zaznavanja sveta, nas prepričajo šele obrobnosti; piš vetra na obrazu, svetloba, ki poskakuje po konicah valov, gibanje in hrup množice na obali, tleskanje valov ob boke čolnov ali pa morda nihanje jamborov v burji, ki se ji velike in glasne ptice upirajo s spretnim polaganjem širokih kril na smer njenih sunkov …
Pravo resničnost življenja poznajo tisti, ki ga živijo na zemlji ali morju. Resničnost ni ideja ali beseda, h kateri se zatekamo po vsebino in s katero potem podelimo svojo misel ali izkušnjo. Resničnost niti ne išče ujemanja s pesniškimi oblikami, harmonijami ali matematičnimi simboli … ravno obratno – abstrakcije in simbolni opisi so zgolj plod iskanja modelov s katerimi bi radi obvladali resnično stanje.
Resničnost se zdi telesna in duhovna ječa v kateri je gibanju strogo omejena kvadratura, razmišljanju dovoljen zgolj smisel in duhu prepuščena le notranjost jajčne lupine v kateri čaka. Resničnost je dejansko pred-pekel ali  morda pred-nebo, ki ga najbolje obvladujejo tisti od sveta in morja-, težaki, garači … takšni, ki brez odlašanja primejo in stvari postavijo na pravo mesto. Vsebino iščemo zgolj takšni iz zraka-, tisti ki štejemo kvadrate in si zapisujemo smisel v alineje. Resnični primejo macolo in podrejo steno da naredijo prizidek ter opomnik o smislu z duhovitimi formulami o harmoniji stvarstva pustijo kar lepo založen pod kupom reklam in časopisov.
Vendar je razlika tudi med njimi. Zemeljski so težji, robustnejši in ne pustijo nikogar blizu. Vedo za svoj prav in se ga trdno držijo. Sicer popuščajo novim razmeram, vendar zgolj toliko, da ne ogrozijo položajev na katere se vedno lahko zanesejo. Ribiči so prav tako garači, a le nekoliko drznejši. V življenju morajo biti pripravljeni na tveganje, vendar pod nadzorom. Razumno se pač tvega toliko, kot se splača in ne več. Kadar greš lovit ribe, veš da verjetno nekaj bo, ni pa nujno da bo dovolj. Seveda te lahko tudi preseneti in ulov ne gre v čoln. A-, takšna je pač ta ribiška ...
Gospod je najprej izbral ribiče. Gotovo ne po naključju. Potreboval je delavce, ne sanjače. Izbral je najbolj zanesljive ljudi, ki jih je lahko dobil; takšne, ki so bili v življenju in na morju pripravljeni razumno tvegati hkrati pa vseskozi ostati trdno na obeh nogah. Izbral je ljudi, ki so najprej dobro poznali in živeli svojo resničnost, šele potem upali na kaj več. Njegovi ribiči so šele sčasoma zaživeli tudi v pričakovanju Božjega kraljestva, ki jim ga je oznanjal.
Kaj pa mi? Kje smo? Poznamo svojo resničnost res dovolj dobro, da lahko razmišljamo o presežnosti in njeni pravi vrednosti? Vse bolj smo zadovoljni z nadomestki, tako resničnega življenja, še bolj pa njegovega pravega smisla. Naše življenje postaja serijsko, proizvod globalne izmenjave dela in surovin, ekonomska kategorija, droben delček BDP-ja, predvidljiva volilna baza in predmet servisiranja nekih javnih služb, od porodniške do pogrebne. Pravi človek izginja iz resničnosti in se premika v navidezno; v svet statističnih kategorij in populacij. V svet odsotnosti od sveta, ki ga večina, s svojimi resničnimi očmi ne mara niti gledati več. Resnični svet ljudem sploh ni zabaven, še privlačen ne in večina si ga sploh ne želi poznati bolj, kot ga.
Današnja resničnost, v kateri mi mečemo mrežo ali pa se, kar je še bolj verjetno, le zapletamo vanjo, je resničnost sodobnega sveta z vsemi njegovimi histerijami in paranojami vred. Le redki med nami so res še na zemlji ali na morju, pa še tisti so bolj odvisni od tehnike kot od sebe.
Koga neki bi Gospod danes izbral? Ob morju bi verjetno našel le še turiste in prodajalce spominkov.
Morda bi tokrat poiskal tiste, ki nam kuhajo in pospravljajo za nami, zidajo naše domove ali pometajo naše ulice. Morda tiste, ki ponoči vozijo po cestah, da nam napolnijo trgovine ali pa tiste, ki jim naša država pride prav le kot izhodišče za pot nekam naprej, v kraje, kjer jih spet potrebujejo zgolj kot delovno živino. Prava živina se jim smili, ljudje ne. Morda bi poklical tiste, ki skrbijo za naše bolne in pozabljene ali pa tiste med nami, ki takšni smo. Kdo bi vedel?
Ko je prvič prišel je izbral ljudi od tega sveta-, morda bo naslednjič hotel ravno tiste, ki to niso …

Nekaj o Bazi

Sem Vas zavedel, kajne? Ne, ne, danes ni politike. Žal, ali pa tudi ne žal. Vseeno hvala – pa drugič. Malo še počakajmo – o politiki se skoraj ne splača več pisati, ker se je začela prehitevati. Dogaja se hitreje, kot se splača razmišljati o njej – slab znak … za politiko, namreč, ne toliko za nas. To je nekako tako kot če tečeš navzdol in gre vse hitreje tako, da te niti noge ne dohajajo več … in potem: opaaa … mama, prihajam domov …

No, kakorkoli, ljubiteljem političnih tem zaenkrat lepo nasvidenje, pa … poljubite vse doma …
A-, da ne vse? Dobro-, pa vsaj nekatere … A-, da tudi doma ne? Dobro-, kjerkoli … tiste doma pa vsaj lepo pozdravite …
Danes bi o nečem vrednejšem, o nečem … kakor "plemenitem". Pravzaprav, bi vedno o čem plemenitem, pa kaj ko vsi tako mrzlično gledamo v tla, da ja ne bi koga pohodili ali pa, kar je verjetneje, da bi koga ne pozabili pohoditi ...

Ampak, plemenito … to je pa nekaj pravega … To je tisto večvredno, nadstandardno, izjemno … kar se dejansko ne ozira na svet, tudi na lastno varnost in obstoj ne-, še celo zakonov narave, na videz, ne jemlje resno … seveda, v nekem plemenitem pomenu.

Plemenito je tisto, kar vedno izziva, kar nosi življenje na dlani in ga podreja nečemu, recimo: pogumu … Pravi pra-izvor plemenitosti je verjetno res pogum – morda tudi: nori pogum. Pogum je ljudi vedno fasciniral: nekdo je bil nekoč dovolj pogumen, da je stekel s kopjem nad medveda, zajahal divjega konja, skočil golih rok na oboroženega nasprotnika ali jurišal na bunker … Če hočeš več, potem moraš tudi tvegati več – do neznosnosti več … prerezati moraš vse tisto, kar te drži nazaj ali dol. Zajeti moraš zrak, skočiti v temo in skozi jamo plavati do naslednjega zračnega žepa, ki je menda tam nekje – ni pa nujno … Če ga ni, nazaj ne bo šlo več. Žal. Tako pač je – plemenitost je igra na meji lastnega bitja-, ne drugih. Če tvegaš druge, potem to ni plemenito ampak zgolj podlo. Tvegaj sam.

Jeb Corliss je poklicni skakalec … uradno: BASE skakalec, v bistvu pa se vse dogaja v zraku. Zrak je torej baza vsega. On vedno skače v svoji Bazi - to počne tako, da sebe razdeli med dva elementa, zrak in tveganje. Nič ne ostane, samo to dvoje. Če kaj ne bi šlo prav, bi prav tako ne ostalo nič. Ostala bi sicer Baza; vendar brez Jeba.

Skočil je že povsod, kjer se je dalo in celo tam kjer se ni ter si tako prislužil pogojno kazen in trajno prepoved približevanja Empire State Building-u.

ZDA razumejo in pač nočejo tvegati … človek se očitno na tleh sploh ne obvlada več in takoj skoči- če je le kje dovolj visoko …

Gretje na referendum

Študenti, oziroma predvsem tisti, ki služijo na račun "študentskega" dela, se očitno ne bodo pustili kar tako gladko odpraviti. To seveda niti ni presenetljivo če se spomnimo, kako konkretno so maja lani z jajci in granitnimi kockami izražali nezadovoljstvo z izgledom fasade našega hrama demokracije. No-, fasada zaradi upora seveda ni postala lepša, nezadovoljneži pa tudi niso nič dosegli, čeprav bi kakšnemu hujskaču tožilci mirne duše lahko spisali kazensko ovadbo.
Ampak to je bilo seveda v prejšnjem letniku-, letos smo pa le že malce bolj študirani in raje kar lepo zbiramo podpise za referendum ...
Na vogalu, ki ga vsak dan vsaj nekajkrat obredno obkrožim so (pretežno) fantje postavili stojnico. Pod njo vedno kdo dežura (beri: zmrzuje) in kajpak ponuja storitev zbiranja podpisov. V povprečju me, vsak drugi dan ko se moštvo, ki je za to bržkone celo plačano, zamenja, kdo spet znova skuša zvabiti do stojnice. Zamerim jim ne, ker so novi in tudi zgodi se v bistvu nič, le v moji podzavesti se spet prebudi rahel občutek slabe vesti, ker vedno samo vljudno odzdravim in grem naprej, ne da bi podlegel skušnjavi in se morda podpisal.
Ne bom podpisal – evo, NE BOM!
In to iz dveh preprostih razlogov. Najprej se seveda ne strinjam s tem, da bi moja država zapravljala milijone za izvedbo referenduma s katerim skušajo rušiti nek zakon. Nadalje sem pa mnenja, da je zakonski predlog vsaj načelno dober in dejansko potreben. Toliko namreč le poznam razmere v gospodarstvu, da vem, da se študentsko delo, ali bolje rečeno: sistem dela z napotnicami študentskih servisov, zlorablja in da ima zadeva, vsaj za moje pojme, značaj legaliziranega gospodarskega kriminala. Dejstvo je, da se preko napotnic opravi veliko dela in da so dobički očitno temu primerno vabljivi, ker drugače si res ne znam razlagati, zakaj bi v Sloveniji sicer delovalo kar 44 študentskih servisov. Če si privoščim pavšalno oceno zaslužkov, potem je ob predpostavki, da ima vsak servis v povprečju enega profesionalca (večji jih imajo seveda več, za manjše pa nisem prepričan če imajo celega človeka na tej dejavnosti), samo za stroške delovanja potrebnih kakšnih 100.000 € mesečno. Toliko gre torej samo za posredovanje napotnic in obračunavanje del, da o stroških propagande ali na primer, donacijam za referendumsko kampanjo, sploh ne govorimo.
Vsekakor lep posel, ki pa žal ne ustvarja nobene nove vrednosti ampak predstavlja le režijo v nekem družbenem produkcijskem sistemu. To je strošek dela za doseganje praktično istega učinka, kot ga omogočajo obstoječe proizvodne oblike, seveda po metodi goljufanja samega sebe. Gre za to, da študentsko delo, ki s samim študijem nima nobene prave zveze, ne prispeva nič v blagajne, ki vzdržujejo in ohranjajo socialno razmerje družbenega sistema v katerem živimo in v katerega naj bi tudi študentje odgovorno vstopili. Torej, nič za zdravstvo, šolanje in pokojnine, zgolj zavarovanja za primer smrti in invalidnosti.
Tudi sam sem včasih delal kot študent, vendar so bili takrat v Sloveniji trije študentski servisi in to delo je res predstavljalo zgolj možnost dodatnega zaslužka, ne pa stalno proizvodno obliko, ki je sicer namenjena redno zaposlenim in, ki verjetno bolj koristi nekemu delu gospodarstva ter predvsem servisom, kot pa samim študentom.
Sistem malega dela, se mi, proti temu kar imamo zdaj, res ne zdi dovolj slaba rešitev, da bi jo dal na referendum. Dejstvo je, da tisto podjetje, ki ne bo zmoglo peljati svoje proizvodnje z rednim ali malim delom, verjetno ne bo delovalo tudi če bi vse delali študenti.
Nekoč je pač potrebno narediti potezo, ki predstavlja križ čez preteklost, ki se je po svoje iztrošila in izgubila ali celo izkrivila namen.
Dragi moji, vem da je mrzlo cel dan stati pod stojnico, vendar vas tudi moj podpis žal ne bo ogrel.

"In jaz ga nisem poznal" (Jn 1,33a)

Kdaj sploh nekoga poznaš? Takrat, ko veš kako mu je ime in od kod je, se z njim rokuješ, pogovarjaš ali kako drugače prideš v stik z njim? Tudi-, ni pa nujno. Na ta način lahko poznaš človeka leta ali desetletja, pa ga vendarle ne poznaš dovolj. O njem lahko veš vse, poznaš njegove sorodnike in navade, pa te njegova reakcija ali poteza še vedno preseneti, najde nepripravljenega in postavi pred nepričakovano dejstvo. Rekel bi, da človeka poznaš šele ko te prvič ali morda že stotič razočara. Poznaš ga, ko rečeš: "Glej ga 'tička, zdaj te pa poznam …"
Kaj je boljše, da poznam sam ali da me poznajo? Enega brez drugega ni, razlika pa je lahko gromozanska. Ko te nekdo pozna, pomeni, da je s tabo vzpostavil odnos - postaneš člen v njegovem krogu in del njegove življenjske energije ti je posvečen. Tako sicer prejmeš več kot daš, vendar tudi izgubiš priložnost, da bi prebral njegova navodila za uporabo. Kar začel je delovati, te prehitel in iz odnosa porabil večino energije. Z vsebino pač, le redko pridobiš toliko kot z vezjo - dejansko je vez tista, ki požene nek naboj, vsebina-, torej človek, je prav lahko tudi razočaranje.
Človeka še ne poznaš ko si zapomniš njegovo ime ali vonj deodoranta; poznaš ga, ko ga dejansko prepoznaš v sebi. Šele takrat, ko prepoznaš sebe v odnosu do njega. Dva lahko "poznava" istega človeka, pa vendar ga opiševa različno, ker sva pač sama različna in ker sva z njim, zavedno ali nezavedno, zgradila različen odnos. Človeka poznaš takrat, ko do njega dogradiš osebni odnos, ki je predvsem iskren in resničen. Ne moreš ga poznati, dokler mižiš ob njegovih napakah ali sam sebe prepričuješ, da ni takšen pa čeprav si ob njem morda preživel celo življenje.
Dobro … tako je pač s temi ljudmi … tega se naučiš ali navadiš, slej ko prej pa tudi sprijazniš ali zgolj izprazniš …
Janez pa ni poznal Boga. Kdo ga je pa sploh poznal in kdo ga, na primer, pozna zdaj? Še vedno nihče. Takšen odgovor nam ne da pravega veselja, pa je morda le vprašanje napačno postavljeno. Lahko ga spremenim in se recimo vprašam-, če ga sploh morem in moram poznati?
Namesto enega imam zdaj dve neločljivo povezani vprašanji, zlepljeni v eno. Zame je odgovor preprost, ne pa samoumeven. Morem kvečjemu toliko kot moram in kajpak obratno. Morati je v Bogu zelo povezano s tistim kar moremo. Kar moramo je naš osebni odgovor na klic, ki ga kot ljudje, moremo razumeti, ni pa nujno. Bog nikoli ne zahteva večje pozornosti od tiste, ki jo zmoremo in nikoli ne zahteva večjih moči od tistih, ki nam jih je dal. Boga želimo spoznati kolikor moremo, on sam pa določi, koliko res moremo. Pa ne samo kolikor moremo, ampak koliko sploh moramo.
Človeški razum prodre tako globoko, kot mu je dovoljeno. Presveti kakor papir tanko izkustveno plast in konec. Ko ne zmore več, kar je zelo kmalu-, se še ne ustavi, le umakne se nerazumskemu, tistemu česar si ne more razložiti-, lahko pa sprejme. Sprejemanje in vera sta del, ki je mnogo globlji od razumevanja. In kaj je poznati nekoga, če ne zgolj sprejeti ga in mu verjeti. Tudi če Boga ne poznamo, ga sprejemamo in mu na takšen ali drugačen način verjamemo.
Verjamemo lahko, da nas on pozna … in to zadošča.
Tudi, če ga ne poznam; me pozna On, ki ve kdo in od kje sem.
Poznal me je že zdavnaj - preden sem se sploh lahko vprašal, kdo si ...