torek, 3. januar 2017

ta prvi letos


Gledal sem dober film. Vsaj meni je bil dober. Tip se zbudi prvi in to prezgodaj. Zato bo moral umreti sam, če ne zbudi še koga drugega. Kogar pa zbudi, pa s tem tudi obsodi na svojo družbo in prezgodnjo smrt. 
Zbudil je žensko ... 
Morda bi rekli, da je to logično? 
No, kakorkoli bi rekli-, sporočilo filma je, vsaj v tem smislu, prijazno večinskemu okusu, tudi mojemu, vprašanje pa je, kaj bi se v brezupnosti situacije kdo res odločil. 
Razmišljam o pravicah prvega. Pravicah, ki jih prinaša okoliščina, da se je nekdo nekje znašel prej kot kdorkoli drug. Pa ne mislim samo na prazno pokrajino, zasneženo cesto ali spalnico, polno spečih ljudi. Gre tudi za prvenstvo v prostoru idej, tistega, ki se prvi česa spomni, prvi zapiše ali pa zgolj prvi zine nekaj, kar ni še nihče. Navajeni smo upoštevati in spoštovati prvega. Zdi se nam samoumevno, da je tisti, ki je bil pred nami, deležen nečesa prej kot mi. Pa naj si bo to vrste za smučarsko vlečnico, znižan artikel v trgovini ali pa zdravniški pregled.
Prvenstvo je osnova naravnega reda, ki pa je vendarle umetna pravica. Ni izključno naravno pogojena. Prvo drevo meče senco na vsa ostala, kljub temu pa ni nikjer rečeno, da ga ne bo naslednje, ki bo morda močnejše rasti, prerastlo.
Pri ljudeh je podobno, pa vendarle ne tako samoumevno in zato tudi bogat vir zgodovinskih zasukov, pa tudi žalostnega vztrajanja v stanju, ki bi ga bilo potrebno spremeniti, pa se ga ni dalo, ker prvi tega pač ni razumel. 
Moje mnenje je, da je pravica prvega smiselna samo skupaj z dolžnostjo, da se ji odreče, če ne vodi v pravo smer. 
Tistemu, ki je prvi pohodil prvi letošnji sneg, vsekakor ne moreno nič. 
Bil je pač prvi.

2 komentarja:

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)