Tinitaža

Doza prazničnih radosti počasi popušča in srečno&zdravo je shodilo že v svoj drugi teden. V novi predal se nalagajo prvi spomini, dogajajo se nam prvi pravi pogovori, morda celo kakšni prepiri ali pa tudi prva junaška držanja jezika za zobmi. Nekaj ljudi je že umrlo, nekateri so kljub neštetim drugačnim željam na novo zboleli, dogaja pa se nam tudi že prvo pravo vreme. 
Skratka vse sorte je že in očitno še bo.
Z nepotrebnim pompom, ki je povzročil pravi viharček v kozarcu slovenskih kumaric, se je uspela posloviti Tina Maze in dokazala, da je pri nas za zdraho že dovolj narobe zakrivljen prst. Ob vsej zadevi se mi vendarle pojavlja vprašanje, kaj komu sploh pomeni "slovo". Slovesov je v vsakem življenju kar nekaj-, nekateri se nas dotaknejo bolj, drugi manj, le redki pa imamo priložnost, da se od česarkoli poslovimo pred takšno množico. 
Vsi ali pa vsaj mnogi se, slej ko prej, poslovimo od otroštva, mladosti, samskega stanu, šole, pa tudi službe in še česa, da ne naštevam naprej in koga morda po nepotrebnem ne zamorim. 
Poslavljamo se kajpak zelo različno. Odvisno od osebe in seveda priložnosti. Nekatera slovesa minejo, da niti ne vemo kdaj, druga pa naredimo ali vsaj skušamo narediti nekoliko bolj svečana. Spet nekateri tako, drugi drugače.
Smiselno se je seveda vprašati ali je slovo res slovo, ali promocija, ali pa ne eno in ne drugo, ampak kar nekaj.
No, ne vem, kaj je v tem primeru in kaj ne, pa tudi ugibal ne bom. 
Mislim le, da bomo za Tino še vseeno kdaj slišali.