SMiSel ©

Pogovarjala sva se o smislu. Ne veliko. Nima pravega smisla ... pa tudi premlad je še. Kdo pa je sploh dovolj star za smisel?

Vprašal me je, če sem se kdaj vsega naveličal. Rekel sem mu, da sem se, in to že večkrat. 

Tako pride. V življenju.

Težko je razumeti, zakaj ... in sploh ni zmeraj enako. Spreminja se s časom. Tako, kot ti neke reči nekoč pomenijo veliko, morda celo toliko, da bi umrl za njih, potem - kdaj pozneje, pa spet manj kot nič.

Tako je to s smislom ... le redko ga vidiš ali občutiš, večino časa nihaš iz ene skrajne lege v drugo in kar te je včeraj še vleklo, ti je danes tuje ali nično. Morda je smisel prav to - da ga ne poznaš, ali pa vedno iščeš. Saj niti ne veš kaj iščeš - zgovoriš se pač na smisel. To je najbrž najbolj priročno in vsi ga iščejo.

Vprašal me je zakaj ne stavim. On stavi in vsi (po njegovem - vsi!) stavijo. Rekel sem mu, da zato, ker nočem goljufati samega sebe in se spravljati v stanje praznega upanja. Svoje upanje želim imeti pod nadzorom. Upam v Gospoda in to mi zadošča.

Rekel sem mu, da je pomembno, da se imaš pod nadzorom. To je res zelo pomembno. Moraš se zavedati kje si in kakšen si. Varovati se moraš prevelikih pričakovanj. Upaš in upaš-, nekaj kar potem ni. To te tako utruja in razjeda. Bojim se, da bo razočaran, čeprav vem, da bo. Tak pač je. Včasih ...

Vprašal sem ga, kaj bi si rad kupil, da stavi? Rekel je - čevlje. 

Smešno - imaš tri nove pare, ki jih ne nosiš. Nosiš tiste, ki so za v smeti. Pa saj ve. Tudi ponavljanje utruja. 
Ali pa je morda prav to tisto?

Mogoče bi moral nekaj časa hoditi bos. 

Mogoče bi vsi na svetu morali nekaj časa hoditi bosi. 

Takrat, ko bi čutili zemljo, bi morda čutili tudi smisel ...