Kaj tako premišljujete v svojih srcih? /Mr 2,8/

Ne vem zakaj smo tako zelo navajeni in naučeni razumskega iskanja razlogov? Morda zato, ker si sploh ne znamo več zaupati. Nikomur, niti samemu sebi ne. V vse se želimo prepričati, povsod najti dokaze in pod vsako besedo mora biti podpis, pod vsakim podpisom štampiljka in pod štampiljko zakon, pod zakonom seveda država in pod državo spet nek podpis ... kako bo sicer veljalo? Brez tega lahko celo kaj propade-, kot da drugače ne bi moglo? Tako zelo zagovarjamo premislek pred odločitvijo, preudarek, primerjavo variant, oceno stroškov za vsako možnost in utemeljitev, da se raje sploh ne odločimo, če se pa že, pa še potem, ko obotavljaje potisnemo nogo čez prag, nenehno oprezamo ali gre vse natanko tako, kot je načrtovano in ali ni že mogoče kje sled neuspeha. In ko pride neuspeh, slej ko prej namreč tudi pride - ja potem je pa krivo tisto, kar seveda ni bilo narejeno dovolj skrbno. Mi prav gotovo ne. Naše zaupanje prav gotovo ne. 
Na drugi strani pa se nam dogajajo pomembne stvari ne da bi prav vedeli kdaj in zakaj: pride ali rodi se človek, propade služba ali zveza, od nekod prileze bolezen, nesreča ali pa tudi kaj prijetnega, morda dobra duša, pomoč, nova priložnost ... 

Velika večina odločitev, ki nam krojijo življenje je intuitivnih in skoraj vse, kar se nam zgodi je neke vrste usoda, sprejeli to ali ne. Načrtovanega je sicer veliko, načrtnega pa bolj malo in še tisto kar je, navadno ni tako, kot je bilo zamišljeno.

Tisti, ki je preprost v srcu, ne potrebuje velikih odločitev. Rešitve pridejo po Božji volji in človeških rokah, le odpreti se jim je treba. Morda niso takšne, kot smo si jih predstavljali, morda niso pospremljene z ognjemeti in ovacijami, morda se tudi ne zgodijo prav ta trenutek ampak šele čez leta. 

Ko so možje prinesli hromega, da bi ga Gospod ozdravil, so se znašli pred resno težavo - strahotno gnečo. Tam je bilo morda na stotine ali tisoče potrebnih pomoči, ki so že ure in ure pred njimi čakali na dotik in prav gotovo jim niso bili voljni kar odstopiti vrste, ker so pač vedeli, da najbrž celo Jezus ne bo zmogel vsega in vprašanje, če bo še kakšna priložnost za njih. In vendar so se znašli. Niso sestavili projektnega sveta in organizirali brainstorminga, ampak preprosto prišli na učinkovito idejo ter jo uresničili, samo zato da so rešili neko življenje. Nič drugega. Niso vrednotili koristi, diskontirali stroškov, pripravljali investicijske dokumentacije in iskali gradbeno dovoljenje, ampak so razkrili streho in poskrbeli da je življenje šlo naprej. Da sta usmiljenje in Božja moč prišli tja kamor sodita.

Tako naj bo tudi v naših srcih. Verjetno jim je prav tako treba odkriti streho, da se bo pokazalo kaj je v njih. Da bo ljubezen, ki je v njih prišla do tistih, ki jo pričakujejo in da bo skozi odprtino lahko prišel človek, ki je vedno potreben pomoči. Morda ni ravno telesno hrom. Morda ni star. Morda niti ne zna prav prositi. Pa vendar je reven in si ne zna pomagati. Takšen je kot mi vsi. Zato mu pokažimo prijazen obraz in se ne sekirajmo zaradi par strešnikov, ki jih je potrebno odvreči. 

Pokažimo, da je notranjost tista, ki je še vedno čista in vredna tega truda.