Akustični splet

 

Spustil sem jo dovolj blizu, da sem ugotovil kako je, medtem ko sem pozabil kako se posluša, postala veliko bolj zgovorna. V bistvu je ni treba niti poslušati več, dovolj je, da se ji nehaš upirati, pritisnila se ti bo na telo in končno predrla tudi v ušesa. Zdaj namesto tonov uporablja tokove in namesto fraz dvojne ali trojne ritme, ki jih prekinja le toliko, kot je potrebno srcu, da se zave resničnosti in ostane v njej. Življenje prepoznava kot ciklanje, ki se sicer zaključuje kaotično a vendarle stalno pada nazaj v ritem, kot svoje naravno okolje. Ne prepozna ali sploh ne išče več smisla. Najbrž niti ne verjame, da bi lahko še obstajal. Še vedno rada pripoveduje pravljice, vendar so za otroke skoraj preveč žalostne in za odrasle skoraj preveč vsakdanje, da bi jih imeli na nočni omarici. Ne-, to glasbo predeluješ ko si spočit in voljan resno nekaj početi. Bistvo je ritem, ki je neumoren, skoraj derviševski in vzeti ga moraš za res. Za ples je sicer že prepozno ali pa preveč omotično in svetu, kot se ga vidi izza zavese Philipa Glassa bi morda lahko dali ime tudi "splet" in ga ljubkovali z "naglico" ali čim podobnim-, namreč, vse je zvarjeno iz istih snovi. 
Le razmerja so še vedno drugačna ...