Piramida

Unija je zopet razvezala mošnjiček in priskočila na pomoč srce-parajočim razmeram v Grčiji. Ministri so zasedali kar 13 ur in tej državi, pravzaprav pa kar sami sebi in bankam upnicam v njihovi lasti, odobrili 130 miljonov posojila. Premosorazmerje najbrž ni naključno-, če bi se jim mudilo in bi recimo skrajšali zasedanje rezultat katerega je bil itak znan že vnaprej, za eno uro, sklepam da bi prihranili 10 milijonov.
Sicer pa zadeva marsikoga in tudi mene spominja na situacijo v kateri se je v poznih 80-ih znašla SFRJ. Šlo je za pomoč nerazvitim republikam, ki je bila, zlasti iz Slovenije deležna izjemnih kritik. Takole je, na primer zapisano v Mnenju in stališču Zveze društev za varstvo okolja v Sloveniji k spremembam zvezne (in republiške) ustave - osnutek amandmajev k ustavi SFRJ, Delo 13. 1. 1988:

Napredne sile iz vseh delov SFRJ, in tudi ZVOS, menijo, da izhod iz
krize nikakor ni v centralistični, unitarni državi, na katero se veže hegemonizem enega naroda in asimilacija drugih, zato takšne (nacistoidne) smeri in ideje o »federaciji občin« najodločneje odklanjamo! Menimo, da so civilizacijsko-kulturne, ekološko-prostorske razmere in gospodarske, zaposlitvene, izobrazbene idr. sestave po republikah tako različne (nič manjše, kot jih je
navajal že prenikavi Ivan Cankar), da jih mora reševati vsaka federalna enota sama zase, ob sodelovanju z drugimi in s čim večjim odpiranjem v svet. Vsaka republika naj se čimprej nauči skrbeti sama zase in še za skupne interese SFRJ - zveze držav, republik, (ker imajo južne republike ugodne naravne vire, energijo, odlično izobrazbeno raven, mnogo ustvarjenega družbenega bogastva, industrijo in inštitute z najnovejšo tehnologijo,
se lahko ob varčevanju in prestrukturiranju, smotrnem zaposlovanju v proizvodnjo, kmalu postavijo na lastne noge. Drugi pa se vanje ne vpletajmo).
»Samostojnosti kolikor je le mogoče, centralizma samo, kolikor je
potrebno« je zapisal dr. Ivan Kristan v Naših razgledih 1986 (referat) in podobno o ustavnih spremembah v 1. 1987. »Zgodovinska izkušnja je pokazala, da unitarna centralistična država ne ustreza večnacionalni podlagi. 

Izplen pomoči, ki se je prerazporejala v tedanji zvezni državi, je bil ravno tako pričakovan v obliki dodane vrednosti, ki jo bodo nerazvita okolja nudila ostalim, ko se postavijo na lastne noge. Seveda se niso nikoli in rezultat vlaganj je takšen, kot so ga lahko pričakovali tisti, ki so nekje pri repu začeli sodelovati v “piramidnih” naložbah. Do prerazporeditve bogastva je sicer res prihajalo in nekatere so za to celo obsodili, še več pa se jih je potuhnilo in so še danes raje tiho, ker so potegnili kratko ali pa druge v igro.
Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja - vmes se lahko le odebeli in pokvari vse okrog sebe.