… ampak je bival zunaj na samotnih krajih /Mr 1,45/

Kako malo je treba, da nam vse propade ali pa se življenje postavi na glavo? Res, da se telesna gobavost zdi eksotična, čeprav v nekem daljnem svetu, ki ga ne gledamo radi, če ni ravno povezan s peščenimi plažami, brhkimi telesi in palmami v toplem sončnem zahodu, še vedno predstavlja resno nevarnost.

Nimam namena pisati o vseh grožnjah ali sodobnih gobavostih, ki uničujejo naša osebna in družbena telesa, pa morda sploh ne razmišljamo o tem, da bi se jim odrekli. Niti o možnostih za ozdravljenje, ki so v času Jezusovega življenja na svetu predstavljale čudež in ga še vedno, le da jim zdaj rečemo antibiotiki ali kaj podobnega. Dejansko se vsem tem čudežem še vedno lahko predvsem čudimo in upamo, da bodo prijeli tudi pri nas, če bo treba.

Kar me nagovarja, je osamljenost. Osamljenost tistega, ki je doživel nekaj, kar družba šteje za nenormalno. Osamljen v današnji priliki je gobavec, pa ne samo on, ampak tudi tisti, ki mu je skušal pomagati. Obema se je življenje zrušilo. Vse, kar sta imela ali upala, je čez noč postalo nesmiselno, nepomembno ali njima nedostopno.

Osamljenost še vedno ali morda še bolj kot prej, predstavlja izstop iz družbenega in socialnega okvirja. Lahko je nehotena ali hotena, prisilna ali prostovoljna. Običajno si ne želimo biti osamljeni. Drugo je mir, ki ga je marsikdo potreben, vsaj za nekaj časa – osamljenost, to je pa nekaj totalnega, to je stanje odvezanosti družbenih pravil, razmika socialnih svetov ali popolne osebne odtujenosti.

Pred kratkim je tu blizu umrl človek. Osamljen človek. Nismo ga poznali, prišel je od drugod. Ni bil star ali zapit, ni prosjačil niti kradel, z njim dejansko nihče ni imel posebnih težav. Saj jih tudi ni mogel imeti. Živel je v avtu, ki ga je parkiral pod železniški podvoz, vsem na oči. Kar naenkrat se je tam pojavil in potem ostal kakšni dve leti. Nikoli nisem videl, da bi s kom govoril. Tudi jaz nisem poskušal, čeprav sem neštetokrat šel mimo. Preprosto ni deloval kot nekdo, ki bi potreboval pomoč, ampak je le parkiral in čakal. Od ljudi sem slišal, da so nekateri le skušali navezati stik z njim, vendar je pogovore menda zavračal, ravno tako kot tudi ponujeno pomoč ali zatočišče. Tako so mi vsaj rekli … ne vem, kaj ga je vodilo, v bistvu je zdaj vseeno – ni ga več, dejstvo je, da se je za osamljenost, med vsemi in pred vsemi, očitno odločil sam in jo tudi živel.

Osamljenost je lahko orožje. Protest proti družbi, ki je v bistvu uperjeno proti sebi. Skoraj kot samomor. Osamljenost je skupinski samomor družbenega človeka.

Kaj ostane od osamljenosti? Nič človeškega. Ostane osebek, ki ne živi ampak kvečjemu životari. Živeti brez socialnega okolja pomeni ne živeti človeško.  Pomeni zgolj premagovati divjino, pa čeprav urbano, samo zato, da preživiš še eno noč, še en dan, še eno zimo … 

Verjemite, tudi takšni so med nami.

Sprašujem se, kako krhka in na rob prignana je dejansko struktura, ki nas dela ljudi, ki nas vpenja v družbo in ne nazadnje, zaznamuje kot civilizirane? Če si postal v tedanjih časih gobav, si izgubil vse, morda ti je vendarle ostala vera in si se vsaj po njej lahko rešil, če se že v družbi nisi več zmogel.

Če danes izgubiš vse-, pa ne misli, da se ti to ne more zgoditi, kaj še ostane? 

Ne vem.
Želim si, da bi ostalo vsaj malo ... morda le toliko kot tistemu gobavcu.