"Naložba v vašo prihodnost."

Guvernerja Banke Slovenije sem nekoč imel za modrega človeka, zadnje čase se mi pa zdi, da govori kot vladni piarovec. V intervjuju za MMC na primer ugotavlja, da  je treba varčevati, in da imamo neke žrtve, ki so začasne ... 

To, da moramo varčevati, poslušam že vse življenje, "začasna žrtev", ki ne bo začasna, pa je po starem in novem spet javni sektor in to kar vsevprek. Ta naj na svojih plačah in plečih torej čuti problem višanja obresti na zunanji in notranji dolg Republike Slovenije, za katerega ni kriv nič bolj kot vsi drugi. Če pa še niste vedeli, naj vam prišepnem, da te obresti na drugi strani ne predstavljajo prav nič drugega kot donosnost panoge, kateri prestoluje naš vrli guverner osebno. Torej njihovi visokosti - bankam. 

To je potemtakem prvi in paradni projekt naše nove vlade, ki za moje pojme niti to ni več. V bistvu gre za oblast guvernije Slovenije, ki mora pač delati tako, kot se je odločila centralna evropska komanda. Dejansko se je vladanje v Sloveniji precej poenostavilo - za vsako vprašanje se zdaj steče v Bruselj in njihova smernica se potem nekako implementira v naš (ne-)pravni red. Nimaš kaj misliti in tudi odgovoren na koncu ni nihče - tako je pač v EU in druge izbire nimamo. In ker tako delajo, ali vsaj skušajo delati tudi drugi, najprej greš in enostavno linearno zmanjšaš plače javnemu sektorju pa si že nekaj naredil. To ne bo noben začasni ukrep, ampak redno mandatno zniževanje plač, torej neke vrste medijsko mašilo, ki si ga privošči tisti, ki hoče imeti vsaj nekaj časa mir. Če se namreč skregaš z javnim sektorjem, potem imaš javno mnenje pretežno na svoji strani. Takšno stališče seveda ni presenetljivo je pa bedno ponižujoče. Plača namreč, tudi v javnem sektorju ni miloščina, ampak nekaj kar je zapisano v pogodbi o zaposlitvi in kar pripada delavcu za to da dela. Kadar delavca ne moremo ali nočemo plačati, kot je to očitno v našem primeru, potem imamo v poštenem svetu na splošno tri možnosti. Če so rezultati njegovega dela slabi mu je treba to menda vsaj nekako povedati in ga pač odpustiti, če ne gre drugače. Če je njegovo delo nepotrebno, ga je spet treba odpustiti ali kvečjemu prezaposliti. Če ga pa ne moremo plačati zaradi slabega poslovanja podjetja, potem moramo pa žal razglasiti bankrot. 

In kaj se gremo mi?  Na splošno še nisem slišal ocene, da slovenski javni sektor dela izrazito slabo. Tudi še nisem slišal, da bi sploh kdo ugotavljal, kaj od našega javnega sektorja bi zlahka pogrešali, verjetno pa je tega kar nekaj. Kaj nam torej ostane - ja seveda, dragi moji, če ne morete plačevati ljudi in nikakor ne najdete viškov brez katerih lahko poslujete, potem ste kajpak obsojeni na propad. 

Vendar gre pri tej zadevi za nekaj drugega - gre predvsem za številko, ki so jo naročili našemu finančnemu ministru in si jo sedaj fiksira pred očmi, torej dobrih 800 milijonov evrov prihranka letos. In naglavni vzvod za ta dosežek je pavšalno 15% znižanje plač javnega sektorja-, "ma gdje god bili". Drugo leto je predvidenih nadaljnjih 900 milijonov iz česar torej sledi ...

Učinkov te bizarne ideje najbrž nihče ni analiziral, pa tudi če jih je ni povedal kaj je dognal. Slutimo lahko le, da se bo na ta način morda nekoliko popravila naša makroekonomska bilanca in nič drugega, pa tudi to ni nujno. Morda bomo sicer stali v vrstah pred kotli, vendar bodo v Bruslju z nami najbrž zadovoljni, ker bodo papirji štimali in tudi bančni sektor bo prišel na svoj ljubljeni AA.

No in ker vlada ne pove, kaj bomo imeli od znižanja plač v j.s., bom povedal jaz. Za vse tiste, ki si morda mislijo prav to kar vlada zdaj pričakuje, da si bodo mislili, in to je "prav imajo, kar naj jih stisnejo, saj tako ni nič od njih ..."

Dragi moji realci-, vedite da ste vi naslednji. Če javni sektor letos ne bo videl regresa, ga drugo leto tudi vi ne boste. Če bodo javnemu sektorju letos znižali plače za 15%, jih bodo drugo leto vam vsaj za toliko, če ne še za več.

Sploh ne gre za noben varčevalni ukrep, preprosto gre za organiziran napad na delavske in socialne pravice in to zaradi zavoženosti bančnega in ne javnega sektorja. Gre za eksemplarični družbeni test na podlagi katerega bodo vaši cenjeni delodajalci spoznali, da če je država naredila to s svojimi, potem ni nobenih ovir, da se isto zgodi še z našimi. Kdo se bo pa vlekel za vas? Inšpektorji, ki jim bo vlada vzela regres ali policisti na minimalcu?

Naša vlada prodaja meglo namesto da bi se res lotila sistemskih ukrepov s katerimi bi zmanjšala javni dolg. Nedvomno je treba zmanjšati obseg javnega sektorja ali pa ga vsaj ne večati, zmanjšuje se itak sam od sebe če ni zaposlitev, zakaj bi ga morali torej prej še dodatno izstradati? Vendar tu ne gre za javni sektor in tega ne upajo ali pa nočejo na glas povedati, dejansko gre za to, da je potrebno zmanjšati javno porabo. In javna poraba še zdaleč niso samo plače v javnem sektorju. 
Potrebno je pač racionalizirati, kar pomeni odpraviti vse tisto brez česar se da živeti ali pa si vsaj načeloma lahko kupite na trgu. In tega je veliko, le da je za to potrebno spremeniti številne zakonske predpise in odpraviti stotine sklepov s katerimi so se nalagale in sprejemale nove obveznosti ali ustanavljale nove inštitucije. Vendar se to ne tiče samo javnega sektorja ampak vseh. Javni sektor bo kvečjemu tisti, ki bo to storil in visoko motiviran bo s ponižujočim in samosebinamenjenim znižanjem plač.

In še mimogrede, ko smo že ravno pri tem, ali veste kdo je dejansko glavni krivec proračunskega primanjkljaja države Slovenije, ki ga je naklepala v zadnjih pravljičnih letih? Ne veste - to je Evropa in njen sistem pomoči novim članicam, ki se mu reče kohezija.

Da, prav Evropa in tisti naši mojstri, ki so si zadali sveto dolžnost črpanja maksimuma evropskega denarja iz skladov. Zadeva gre namreč tako, da si naša država, občine in kajvemkdoše štejejo za višek svojih ustvarjalnih dosežkov, če uspejo na raznorazne razpise spraviti neke investicije. Pa niti ni pomembno za kaj se sploh gre? Samo, da se nekaj dela - ceste, kanalizacije, vodovodi, čistilne naprave, deponije, sežigalnice, da o "mehkih" vsebinah, javnih izobraževanjih, univerzijadah, tekmovanjih, razstavah, gostovanjih, potovanjih, itd., niti ne govorimo. Te zadeve se torej prijavljajo na razpise, ki pa nosijo pod srcem dve veliki bolečini. Prva se imenuje lastna soudeležba in znaša v povprečju od 10 do 20% ali več od neto vrednosti, bruto pa seveda še precej več. Drugi problem pa je dejstvo, da je vsa ta sredstva potrebno v celoti pre-financirati in potem pričakovati povračilo državnega oziroma evropskega proračuna, kar z drugimi besedami pomeni, da morate vzeti kredit, da založite EU denar, ki ga kajpada lahko vrnete takoj, ko ga dobite, ali pa ga morda tudi ne ampak čez  recimo 10 let in si potem evrodenar prištejete za dobrodošli prihodek. Kredit je pa žal še vedno kredit in v vsakem primeru povečate javni dolg. Slovenija je zadnjih pravljičnih letih to počela "na polno" in to na vseh nivojih. Investiralo se je veliko in seveda tudi temu primerno najemalo kredite, da se je lahko pariralo sistemu EU skladov-, kaj bomo pa v naši realni prihodnosti res imeli od vseh teh silnih komunalnih, okoljskih in socialnih projektov, pa ne sprašujte mene. Tega povečini ne vedo niti tisti, ki so takšne podvige tiščali v proračune in to počnejo še vedno ter si prav tako še vedno štejejo v zveličavno poslanstvo ne zamuditi priložnosti, da porabimo 90% denarja iz skladov, čeprav niti lastnih 10% nimamo. Vendar tudi to še ni dovolj prepričljiv razlog za sedanjo in prihodnjo evro-varčevalno okrutnost, saj smo v primerjavi z na primer, ameriškim dolgom še vedno pravi šparovčki.

E, dragi moji, stanje ni rožnato, je pa takšno, da smo pri EU bankah že vzeli kredit za garažo, ki jo besno zidamo, naša vlada bo pa raje črtala meso z jedilnika, samo da nam ne bo treba razveljaviti razpisa za novega mercedesa, ki nam ga bo potem spet sofinancirala Evropa, pa čeprav je tudi stari clio dovolj za tisto kar potrebujemo.

No, kdaj drugič pa morda še o prihodnosti.

Včeraj zapravljivčki, danes šparovčki, zmeraj pa nekje tu.

Minister Vizjak zagotavlja, da varčevalni ukrepi ne bodo prizadeli socialno najšibkejših.
... morda res? 
Bodo pa povečali njihovo število. 
To je verjetno dosti boljše ...

Zanima me, kdo je v tej državi sploh dovolil povečevanje javnega dolga? 
Medicinske sestre, policisti, učitelji, vzgojiteljice, referenti ...?

Ne vem, zakaj moramo javni uslužbenci plačevati večno in neuničljivo šarlatanstvo genialnih politikov in funkcionarjev? Saj jih nismo samo mi volili.


Če so tako spretni, da so našli celo svoja spričevala in diplomske naloge ter očitno tudi pot za rešitev ekonomske situacije, pa naj najdejo še tiste, ki so dovolili javno zadolževanje ali ga omogočili in jih obsodijo za gospodarski kriminal.

Socialno najšibkejših zaradi tega sicer ne bo manj, bo pa morda nekoliko manj zainteresiranih za "prvo mesto pri koritu". 
To bi bilo verjetno boljše ...

”Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem?” (Jn 12,27)

Strahovi nas vedno spremljajo. Vrtimo se okrog njih, se jim skrivamo ali skušamo pripraviti nanje, se prisiliti v sprijaznjenje z njimi ter prepričati sebe in druge, da smo jim kos. Strah nas je teme, zapuščenosti, neuspeha, odgovornosti, preizkusov in preizkušenj, nasilja, bolezni, trpljenja ... skoraj vsega. Vedno je kaj, česar se vsaj malo bojimo. Tudi tisti, ki izgledajo flegma-, ki se navidez za nič ne ženejo k srcu, poznajo strahove in tudi naš Gospod je vedel kakšni so. Po človeško je trepetal pred žalostnim razpletom svoje življenjske zgodbe, kot mu je bil pripravljen. Bil je človek v človeškem telesu in bal se je bolečin, sramote, trpljenja in umiranja. Kot vsi drugi z nami vred.
Strahovi so svojstvo življenja. Ne moremo se jim izogniti. Menda predstavljajo del obrambne sposobnosti organizma, ki nosi v sebi več volje do življenja, kot želje po smrti. Dejansko predstavljajo živo razliko med biti ali ne biti. Več strahu pred umiranjem, kot pred življenjem je sploh edina formula preživetja. Groba, vendar učinkovita navodila za uporabo človeškega obstoja. V čem pa je pravi smisel bivanjskega vrvohodstva? Od padca te loči le trenutek nezbranosti in šibkost telesa ali duha. Nobene rezerve nimaš-, lahko si le gor ali dol. Če si gor si na svetli strani, če si dol si v dolini senc.
Gospod je povedal ravno to. Dve poti sta. Lahko se bojim, tresem ali v paniki kličem na pomoč-, razplet bo isti, rezultat pa še bolj porazen, sramoten in boleč.
Prava pot je zaupanje. Bog je tisti, ki mi je namenil trenutke, preizkušnje in strahove in Bog ve zakaj. Gospod je varuh mojega življenja in edini, ki ve kaj je dobro zame. Če se me loteva občutek, da me je zapustil, je to spet zgolj eden od strahov. Tudi Jezus ga je občutil in gotovo bi lahko prosil Očeta naj ga reši? Vendar ga ni in čemu bi ga? Saj je prav za to prišel. Prišel je da izpolni Božjo voljo in ta ni bolj slaba ali bolj dobra, da bi se prosto odločali zanjo. Samo ena je in to prav tista, ki je namenjena tudi nam. Ne bojmo se je, nismo je spoznali v celoti in popolna bo šele takrat, ko bo dopolnjena tudi z večnostjo. Za to pa ni nikoli prepozno.

Še zadnji prostorček brez zakonika ...

... bo ta trenutek onesnažen, ker bom v 309 besedah (brez pik in vejic), razložil zakaj bom v nedeljo proti. Razloga sta dejansko dva in oba sta preprosta. Prvi je, da se ne strinjam s samo idejo zakonika, drugi pa, da ta predstavlja navadno upravno-pravno skrpucalo.
Glede ideje; Družinski zakonik (DZ) že z svojim imenom ponižuje pojem družine, ker je ta v njem omenjena samo enkrat in sicer v 2. členu, kjer je definirana kot skupnost otroka z enim ali dvema skrbnikoma, ki sta pa mimogrede lahko tudi otrokova starša. In to je tudi vse, kar je v zakoniku družinskega. Nobenega pomena družine kot skupnosti za vsa življenjska obdobja, nobene vrednote, večgeneracijskega sožitja, socialne varnosti ali človekovega smisla ... v istem členu je sicer omenjeno, da družina uživa posebno varstvo države, vendar zgolj zaradi koristi otrok. Ko je starševski ali skrbniški proizvodni proces torej končan in so otroci stari 26 let, če se niso uspeli že prej izšolati, družina ne obstaja več. Ostanek se potem imenuje zakonska zveza ali pač nekakšna skupnost. Neodgovorjena skrivnost pa ostaja tudi konkretna vsebina opevanega "državnega varstva družine". Družinski zakonik je torej marsikaj-, le družinski ni.
Zakonodajalec se  z družino očitno ni imel  namena resno ukvarjati. Se je pa v 100 členih resno ukvarjal z zakonsko zvezo oziroma njenimi derivati, v 90 členih suho našteva pravne postulate razmerij med starši in otroci, 70 členov nameni posvojitvi in skrbništvu, v ostalo pa nadrobi  pristojnosti državnih organov, obveznost vodenja evidenc na področju posvojitev in preživnin ter nekaj paragrafov potroši še za prehodne določbe. Družinski zakonik dejansko sestavljata dva nepovezana zakona - eden govori o zakonski zvezi, drugi pa o pravnem položaju otrok.
In to je pravno-upravna forma nečesa, kar naj bi opisalo temeljno celico skupnost v kateri živimo in bomo, tako ali drugače živeli vse svoje življenje. 
O družini torej kdaj drugič

Nemčija v Božjem varstvu ...

Po novem, še bolj kot prej.

Na Drugem svetu.

Sicer nisi kriv, si pa za to zelo primeren!

Prav droben žarek upanja je posvetil tudi v zadušljivi mrak svetovne vojne kuhinje in to ravno v trenutku ko glavna jed, torej vojna v Iranu, že dobiva lepo zapečeno skorjico. Kanček upanja je, vsaj zame, zgolj v tem, da je veliki dogodek morda še lahko odpovedan, čeprav so glavni medijski pokrovitelji verjetno že odkupili pravice. 

Namreč, dva glavna špijonska holdinga, sta res da sramežljivo in pod pultom, a vendarle pripustila novico, da za glavnega osumljenca v tej zgodbi, že od leta 2003 naprej ni dokazov da bi razvijal vojaški jedrski program.

Dejstvo daje intenzivnim pripravam in velikim besedam nekaterih nobelovih nagrajencev za mir, ki so medtem, skrivaj ali pa tudi ne, neovirano razvijali svoj jedrski program, sicer pečat nesmiselnosti, vendar samo zaradi tega še ni pričakovati, da se bo kaj spremenilo. Identičen scenarij, namreč najprej sankcije, ki povročijo obupen javni revolt in besno sovraštvo proti "upanju tega sveta", ZDA in njihovi zvezni državi Izrael, potem pa "kazenska ekspedicija", smo pred desetimi leti že videli v Iraku, za katerega tudi niso imeli nobenih dokazov da razvija orožje za množično uničevanje, pa so ga vseeno "osvobodili". Takrat je šlo tako, da so Američani in Angleži, ki jim oddaljena vojna očitno vedno prav pride, pač toliko časa lobirali (beri: izsiljevali) kobajagi zaveznike in Varnostni svet ZN ter vozili svoje železje in vojsko v Zaliv, da se je "nekaj preprosto moralo zgoditi". Tako je namreč prostodušno povedal kar sam glavni soavtor napada Tony Blair, ki je skupaj z Georgom W. Bushom, še vedno žal ne-obsojeni zločinec proti človeštvu. In se je kajpada zgodilo. Zgodil se je milijon mrtvih, uničena država in svetovna recesija.

Zanimivo pri tem je morda zgolj obrobno dejstvo, da za izdelavo orožja za množično uničevanje ali teroristični napad na glavno mesto neke države niti ne potrebujete tovarn ali inštitutov s stotinami genijev. Ob bogati ponudbi peklensko strupenih fitofarmacevtskih sredstev ali umetnih gnojil, ki so na voljo v vsaki vaški prodajalni, lahko z malce domišljije iz svoje garaže sprožite izredne razmere v katerikoli urbani deželi na svetu. Zelo verjetno bi se pa tudi kakšna žepna atomska bombica dala narediti kar v domači delavnici, če bi vam ravno kdo prodal sestavine, kar pa najbrž tudi ni nemogoče odkar je človeštvo izumilo denar. Poleg tega pa je niti ne potrebujete. Zakaj neki? Dovolj hudo bi bilo, če bi zgolj z vetrom raztrosili v prah zdrobljeno izrabljeno jedrsko gorivo, ki ga menda samo ZDA proizvedejo 3000 ton letno in je varovano približno tako kot vsaka elektrarna. To lahko storite še najlažje, če ste bogat belec v bogati državi in pod pogojem, da ste vsaj tako zlobni, kot se to pripisuje največjim svetovnim revežem v srednji Aziji, nad katerimi se zdaj junaško izživljajo "good guys", seveda z našo strumno ramo ob strani. Če smo malce ironični lahko rečemo, da so te velike nevarnosti, ki trenutno Američane, zlasti pa Izraelce, tako zelo skrbijo, torej izdelava atomske bombe in odkrit napad, od vseh groženj še najmanj verjetne. Vse ostalo je verjetnejše, lažje izvedljivo in veliko bolj učinkovito. 

Skratka, svet bo najbrž, kljub temu da so tokrat že vnaprej povedali, da nimajo nič, priča novemu velikemu eksperimentu, ki bo pokazal, kaj vse se lahko zgodi, če se nič ne zgodi ali kaj se sploh ne zgodi, če se veliko zgodi. 
Verjetno že mora biti.
Pripravite se. Prihaja nova vaja v slogu globalne hinavščine. Pokalo bo, kri bo tekla in rezultat bo. Nekateri ga gotovo že poznajo. 
Drugi bodo pa še trpeli zanj.
 

O univerzalnih kadrih ...

... ki so uporabni v vseh časih. Tako v tujini, kakor doma. 
In še na Drugem svetu.