”Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem?” (Jn 12,27)

Strahovi nas vedno spremljajo. Vrtimo se okrog njih, se jim skrivamo ali skušamo pripraviti nanje, se prisiliti v sprijaznjenje z njimi ter prepričati sebe in druge, da smo jim kos. Strah nas je teme, zapuščenosti, neuspeha, odgovornosti, preizkusov in preizkušenj, nasilja, bolezni, trpljenja ... skoraj vsega. Vedno je kaj, česar se vsaj malo bojimo. Tudi tisti, ki izgledajo flegma-, ki se navidez za nič ne ženejo k srcu, poznajo strahove in tudi naš Gospod je vedel kakšni so. Po človeško je trepetal pred žalostnim razpletom svoje življenjske zgodbe, kot mu je bil pripravljen. Bil je človek v človeškem telesu in bal se je bolečin, sramote, trpljenja in umiranja. Kot vsi drugi z nami vred.
Strahovi so svojstvo življenja. Ne moremo se jim izogniti. Menda predstavljajo del obrambne sposobnosti organizma, ki nosi v sebi več volje do življenja, kot želje po smrti. Dejansko predstavljajo živo razliko med biti ali ne biti. Več strahu pred umiranjem, kot pred življenjem je sploh edina formula preživetja. Groba, vendar učinkovita navodila za uporabo človeškega obstoja. V čem pa je pravi smisel bivanjskega vrvohodstva? Od padca te loči le trenutek nezbranosti in šibkost telesa ali duha. Nobene rezerve nimaš-, lahko si le gor ali dol. Če si gor si na svetli strani, če si dol si v dolini senc.
Gospod je povedal ravno to. Dve poti sta. Lahko se bojim, tresem ali v paniki kličem na pomoč-, razplet bo isti, rezultat pa še bolj porazen, sramoten in boleč.
Prava pot je zaupanje. Bog je tisti, ki mi je namenil trenutke, preizkušnje in strahove in Bog ve zakaj. Gospod je varuh mojega življenja in edini, ki ve kaj je dobro zame. Če se me loteva občutek, da me je zapustil, je to spet zgolj eden od strahov. Tudi Jezus ga je občutil in gotovo bi lahko prosil Očeta naj ga reši? Vendar ga ni in čemu bi ga? Saj je prav za to prišel. Prišel je da izpolni Božjo voljo in ta ni bolj slaba ali bolj dobra, da bi se prosto odločali zanjo. Samo ena je in to prav tista, ki je namenjena tudi nam. Ne bojmo se je, nismo je spoznali v celoti in popolna bo šele takrat, ko bo dopolnjena tudi z večnostjo. Za to pa ni nikoli prepozno.