A, da bo kar razpadla?

Seveda bo, tako kot vse drugo. Slej ko prej. Bojim se le, da bo v primeru Evropske unije, to bolj prej ko slej. Takšne zadeve se sicer ne dogajajo kar čez noč, vendar vse skupaj postane sumljivo ko o tem začno govoriti tudi uradni predstavniki. Ti bi morali ljudi verjetno predvsem miriti in prepričevati v trdnost ter pravilnosti skupnih politik. Nerodna in nepotrebna svarila o tem, da je obstoj Evropske unije garancija proti vojni na celini me, hočeš nočeš, spominjajo na dogajanja pred razpadom Jugoslavije. Tudi takrat so se vsi bali vojne, vendar o njej nenehno govorili in seveda je potem do nje res prišlo. Do vojne pa ni prišlo zato, ker bi se ljudje tako sovražili. Niso se. Celo Hrvati in Srbi ne. Vsaj ne toliko, da bi šli v vojno. Jugoslavija je razpadla zaradi pokvarjencev, ki so gospodarsko-politično krizo države začeli povezovati z domnevnim mednacionalnim sovraštvom, ki so ga prav s takšnim govorjenjem podpihovali in smer rešitve kazali samo še z orožjem. To je potem, sicer že dovolj težke razmere, naredilo le še brezizhodno obupne in končno tudi nečloveško krvave. Vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila, vsaj za moje pojme, eden najbolj nekoristnih spopadov, kar se jih je kdajkoli bojevalo na Balkanu. Z njo definitivno ni nihče nič pridobil. Takrat so bili vsi nasprotniki, zdaj so vsi luzerji. Takšne ali raje še boljše razmere kot jih ima-j(-m)o zdaj, bi se gotovo dalo doseči tudi po mirni poti, če bi se takratni voditelji le uspeli zavezati, da bodo vprašanja reševali brez orožja. Vendar se niso in nekaterim, seveda ne pravim, zato še dandanes sodijo.

Kakorkoli, razpad Evropske unije sam po sebi ne prinaša vojne nevarnosti. Zakaj neki? Skupnost je bila ustanovljena prav med največjimi evropskimi sovražnicami in do povezovalne pobude je prišlo pet let po tem, ko so se države dejansko nehale valjati po krvi. Pogodba, ki je bila šest let zatem podpisana, sicer že vsebuje politične poudarke, vendar je v prvi vrsti gospodarska. In takšna je, za moje pojme, lahko tudi nova rešitev za Evropsko unijo – zgolj gospodarska. Zveza je v slabih šestdesetih letih obstoja žal prerasla v upravno-birokratski kolos, ki se vse raje ukvarja s politiko, kot z gospodarskim napredkom svojih članic. To seveda ni dobro, predvsem ne zato, ker se je v zmagoslavni pavšalizaciji, ki jo je unija doživela z veliko širitvijo, izgubila tista ekonomska rahločutnost, s katero bi moral Bruselj, kakor pes čuvaj, stalno bdeti nad gospodarjenjem svojih udov. Makroekonomski kriteriji za posamezna nacionalna gospodarstva so naenkrat postali ohlapnejši, standard pri nekaterih sumljivo visok in občutek skupne ekonomske moči zelo, zelo varljiv. Izkazalo se je, da je tudi skupna valuta nekaterim zgolj kritje za dodatno potuho, pod katero se skriva zadolževanje, zadolževanje in še enkrat zadolževanje … Ker so se poleg nekaterih (ali morda kar vseh) evropskih vlad, veselo zadolževale tudi in predvsem banke oziroma na veliko špekulirale z obetavnimi ameriškimi in ostalimi papirji, se hazarderske izgube, ki so jih bankirji prigospodarili s tem, da se jim je zrušil ameriški poker, zdaj skuša kompenzirati na domačih trgih. Tu se je logično, najprej nehalo posojati in tako omrtvilo gospodarsko dogajanje, istočasno pa še pritisnilo na iste vlade, ki so si prej same izposojale, naj zdaj pač vrnejo denar (beri: dokapitalizirajo) v svoje lastne banke, ki so mimogrede zakockale prihranke svojih varčevalcev. Ker v družini, ki še količkaj drži skupaj, le ne more nekdo v nedogled samo trošiti, drugi pa v nedogled samo varčevati, se je unija odločila porazdeliti dolgove med varčne in resno posvariti tiste, ki to niso bili. Koliko so svarila matere Evrope zalegla, se sicer še ugotavlja vendar prav veliko ni pričakovati. Vse kaže da bo ubrala najlažjo pot in očitno raje spet izjemno solidarno še dodatno zadolžila tiste, ki to še niso preveč, kot da bi tvegala blokiranje računov katere od članic. Vendar, kot strah pred vojno ne bo dovolj za ohranitev, tudi solidarnost pod "mus", ne bo dovolj močan argument za rušenje zveze. Dejstvo je, da za EU velja enako ali še bolj, kot za katero drugo druščino: ko si enkrat zraven si pač zraven, pa naj bo v dobrem ali slabem. Ne moreš biti vedno kar med vrati, kot na primer naš Desus. Če si noter, se obnašaj, kot, da je to tvoja edina šansa, če si zunaj, se pač brigaj zase.
In Slovenija? Letos bo dvajset let, kar je preživela ločitev enega propadlega zakona in 1. maja je minilo že sedem pravljičnih let tega, v katerem je sedaj. Z zakonom, pa naj si bo poročena država ali ljudje, je pa nekako tako, kot so mi govorili "ta stari": ko poližeš med, ti ostane križ in po sedmih letih je ta že res popolnoma oblizan.
V bistvu gre pri zgodovini predvsem za menjavo simbolov, vse ostalo pa se le malo spremeni: simbol medu pač zamenja simbol križa, vse drugo pa kar nekako ostaja …

Žaljivcem odpustiti ali šesto duhovno delo usmiljenja

Žalitev je kraja svobode. Nekoga užaliti, pomeni jemati mu pravico do samostojnosti in odgovornosti za dejanja ali prepričanja. Užaljeni smo kadar nas ne upoštevajo, kot bi morali. Užaljeni smo kadar nas imajo za neresne, otročje, neumne, nevedne ali zapeljane. Skratka, užaljenost je osebni odgovor na ponižanje.
Nihče ni rad ponižan in odpor, ki ga žaljivci povzročijo je lahko prav neverjeten. Tako zaznan in prepričljiv, da se obdrži vse življenje. Nesnoven, a hkrati telesno neločljiv, kakor senca.
Mala ponižanja so zasevki zamer, ki jih pestujemo v nedogled ali celo predajamo potomcem. Morebitne nespametne in nepotrebne besede, prenagljene sodbe, včasih zgolj neprijazni pogledi ali zasmehovanje, so povsem dovolj, da nikoli ne podležejo pozabi.
V sebi smo zelo ranljivi za mnenja drugih, priznali to ali ne. Veliko raje imamo, da nam pohodijo noge, kakor ego. Ljubši so nam pravi udarci, kakor vljuden posmeh.
Če ima kdo na tem svetu veliko izkušenj z žalitvami, potem je to prav krščanstvo. Že sam izvor, torej prihod in delovanje Božjega Sina na svet, se je končal z žalitvijo brez primere: javnim zasmehom in ponižujočo likvidacijo. Smisel in vsebino poslanstva nad vsemi poslanstvi so, tipično človeško, zreducirali na sodno farso, sadistično predstavo ter opozorilno javno masakriranje telesa. Žalitev iz plemenitega in svetega v človeku, naredi živalsko in odurno.
Od tedaj se žalitve kristjanom nenehno dogajajo. Res da, hvala Bogu, pri nas trenutno pretežno kot verbalne in javno-mnenjske, v nekaterih krajih pa, žal kot zelo konkretne in brutalne.
Žalitve vernih so kakor glasba na hudičevem plesu, ki se nenehno vrti na tem svetu in nam namesto veselja prinaša sovraštvo. Godci so neutrudni, včasih sicer igrajo nekoliko lahkotneje in tišje, potem pa spet udarijo mogočen fortissimo v katerem plesalcem popustijo vse zavore.
Žalitev ne dovoljuje ničesar drugega kot odpuščanje brez maščevanja. Žalitev je za kristjana lahko le vaja v potrpljenju in odpuščanju, saj je vse, s čimer se na žalitev da odgovoriti, greh, ki naredi le še več škode. Nič ni namreč lažjega, kakor pretrgati tanko kopreno, ki loči posmeh od sovraštva.
Na terenu sovraštva pa, žal vedno zmagujejo žaljivci.

Kajla dneva

Mariborski župan je včeraj izjavil, da namerava zmanjšati občinsko upravo.
Danes se je to tudi čisto res zgodilo …

"In Gun We Trust"

Veselje, ki je na ameriških ulicah zavladalo ob novici, da so specialci vendarle pokončali vodjo njegove privatne teroristične organizacije, je za Američane in ostale "voljne" očitno več kot le dobra novica. Zdi se, da gre za pravo nadnacionalno katarzo, ki so jo v deželi, kjer končno rešitev problemov še vedno prinaša pištola in pri nekaterih njenih občudovalcih, tako zelo, zelo težko pričakovali. Veselje z uličnim rajanjem in mahanjem z zastavami me, hočeš nočeš, presenetljivo spominja na prizore, ki smo jih, pred skoraj desetimi leti gledali v Gazi, kjer so Palestinci prav tako radostno pozdravljali novico o zrušenju newyorških dvojčkov. Zame je to zgolj še en dokaz več, kako majhen je ta svet in kako zelo so majhni ljudje, ki delijo pravico do svobode ter dejansko zelo podobni tistim, ki zaman čakajo nanjo.
Predsednik sveta, ki mu trenutno vsaka količkaj pozitivna novica, pa čeprav samo o smrti nekoga, ki je verjetno predstavljal zgolj še "blagovno znamko", očitno pride krvavo prav, je pohitel z izjavo, da je zdaj "pravici zadoščeno", vendar se mi le postavlja vprašanje: kaj si pravica pravzaprav lahko pomaga z vsemi temi mrliči? To, da ta večno goljufana starka, sodi z zavezanimi očmi, že dolgo vemo, nismo si pa mislili, da jih ima tako zelo zavezane, da potrebuje kar celih 10 let samo zato da se maščuje enemu samemu človeku in da mora v ta namen uničiti  dve državi ter pobiti skoraj milijon ljudi.

Če predsednik še ne ve, bi bilo pa prav, da mu kdo le pove, da pomeni milijon mrtvih, pa čeravno revnih in zanj brezimnih, še vsaj milijon žalostnih in jeznih družin, v katerih raste zelo veliko takšnih, ki so se, vsaj tako vneto pripravljeni maščevati Američanom, kot so oni vneto želeli kaznovati krivca za izgube in ponižanje, ki so jih doživeli tistega sončnega 11. septembra. Predsednik, ki pa verjetno ve, da se posledic požara v vasi, v kateri so vse strehe slamnate, ne da preprečiti zgolj tako, da tja napeljemo vodovod, ampak je le treba razmišljati kako bi strehe prekrili s čim boljšim od slame, najbrž ve tudi, da se globalnega terorizma ne bo dalo ustaviti zgolj z ubojem njegovega trenutno najbolj razvpitega predstavnika. Problem je seveda veliko bolj zgodovinsko pogojen in zapleten, da bi se ga dalo rešiti kar v stilu revolveraškega pogona na visoko divjad. Potrebno je dojeti in si slej ko prej tudi priznati, da gre v resnici za boleče in globoko zakoreninjene simptome razdejanja v katerem se je znašel svet tega časa, ko so si že vsi veliki, ki se tako radi ponujajo za njegove rešitelje, vanj temeljito obrisali krvave bajonete in blatne škornje. Preprosto je treba razumeti, da je velik del planeta z njegovim prebivalstvom vred, izrabljen in zlorabljen za koristi bogate manjšine. In seveda, da se ta večina temu primerno počuti tudi ogoljufano.
Predsednik prav gotovo ve, da se je bilo za obrt, kot jo je peljal Osama bin Laden, najprej potrebno izučiti in opremiti pri istih mojstrih, ki se zdaj tako vneto borijo proti njej. Zame osebno ta njegov terorizem tudi ne predstavlja invazije islama na ves ostali "svobodni" svet, kot se, posredno ali neposredno, namiguje skozi objektive profesionalnih manipulatorjev, ki jim zahod na vsak način želi verjeti. Zame je to prej punt zatrtih in izkoriščanih kmetov, ki dejansko nimajo pravice do zemlje svojih prednikov in njenih sadov. Dobrine tega planeta so pač razdeljene tako kot je razdeljena pravica, ki naj bi ji bilo tokrat vendarle zadoščeno. Torej obupno slabo in popolnoma ne-pravično.
Nenazadnje in resnici na ljubo, smrt bolnega, ostarelega in preganjanega terorista, v vojaškem smislu, za moje pojme, ni posebej bleščeč uspeh - v smislu boja proti svetovnemu terorizmu pa pravzaprav navaden fijasko. Bin Laden bi bil nedvomno veliko bolj zanimiv kot obtoženec, če bi ga le uspeli živega spraviti pred kakršnokoli sodišče, kakor zgolj kot genetski material in hrana za ribe.
Če bi ga pokazali svetu in primerno ozvočili, bi verjetno lahko povedal še marsikaj zelo, zelo zanimivega ali celo uporabnega. Morda bi rekel kaj o tem kako je na tem svetu res zadoščeno pravici, lahko pa, da bi si drznil koga še celo podučiti, na kakšen način bi se v tej umazani svetovni vojni, ki traja že veliko dlje od zadnjih deset let, morda dalo celo zmagati.
Res pa je, da bi potem katera ušesa bolela še bolj, kot takrat, ko je počilo nad Hudsonom.

Hrvaška!?

Nekje sem videl že ta kmečki klot,
obraz kot moje mame,
oči podobne kakor neke dame:
Na lepo mesto me je zapeljala pot!
(Antun Gustav Matoš)

Morda zato ker je tako odkar vem zase ali pa ker jih razumem nekoliko bolj kot druge. Morda me privlači njihova ljubezen do domovine, ki je pri nas ni.
Vsaj toliko ne. Vsaj priznamo je ne. Mi smo bolj navezani nase in manj na nas.
In seveda prostranstvo. Tisto, ki se odpre za vodnim robom, ki ga bolj slutiš kot vidiš. Veš, da je tam nekje, pa vendar ga ni nikjer. V bistvu si sam s svojim iskanjem, ki ga pošiljaš kamor ga ljudje pošiljajo že od nekdaj. Tja čez, vedno tja čez.
Vodne meje so tudi meje resničnosti. Ta se je končala tukaj. Tam čez je svet o katerem dolgo nismo vedeli nič. Vedeli smo le, da je veliko boljši in srečnejši. Zdaj tudi od tega sveta ni ostalo drugega kot resničnost. Tudi hrepenenj ni več.
Ostala je obala.

Kam pa je šel?

Dan po prazniku je vedno nekaj posebnega. Pa ne toliko zaradi morebitne slabe vesti, s katero nam duh odgovarja na preobilje hranil in pomanjkanje navdušenja s katerim doživljamo spomin na vstajenje našega Gospoda. Poseben je, ker je pač dan po prazniku, po dnevu pričakovanja in dan pred tistim dnem, ki morda spet ne bo prav nič posebnega ali pa bo zgolj povprečno slab. Poseben je zato, ker se da na ta dan dejansko najbolje preveriti, kaj smo dobili in česa ne. Tako, kot sta takrat to storila učenca, ki sta bila prepričana, da jima ni ostalo prav nič kar bi bilo še vredno vztrajanja in da je najbolje vse pustiti skupaj ter oditi po svoje. Tako pa takrat najbrž nista razmišljala samo ona dva temveč vsi, ki so spremljali Gospoda in se zdaj porazgubljali po krajih iz katerih so prišli. Dan po poroki ženina ni več, izginil je in se spremenil v mladoporočenca, ki to tudi ne bo dolgo, morda še par mesecev potem bo pa le še zakonec in družinski član od katerega pričakujemo, da bo koristil družini in soustvarjal v skupnem okolju.
Praznik je mejnik, ki ga imamo za točko preobrata med starim in novim in na katerega se zanašamo kot na oprijem, ki ga plezalec nujno potrebuje da se lahko potegne nekoliko višje v steni.
Tudi Gospod po vstajenju ni bil več tisti kakor prej. Prej je bil sicer predstojnik skupine, učitelj in voditelj, vendar vseeno le oseba iz mesa in krvi. Nekdo od Judov, ki je zaslovel kot čudodelec in prerok in od katerega so nekateri sicer veliko pričakovali ter drli za njim, drugi pa se zgražali nad ter zahtevali od predstojnikov naj vendar kaj ukrenejo proti temu prekucuhu. Na velikonočno jutro pa se je zgodilo tisto, česar niso pričakovali ne eni in ne drugi. Prišel je preobrat, ki ga gotovo niso predvideli. Prvi, še v šoku zaradi sodbe in grozljive smrti, so bili pahnjeni pred nedoumljivi izziv vstajenja, ki se jim je zdel preveč nor, da bi bil resničen, drugi, v pričakovanju, da bo s prevratniki konec, pa so doumevali, da nekaj le ni tako kot bi moralo biti.
Dan po prazniku je dejansko dan dvoma, dan dojemanja novih dejstev in spraševanja kaj nam to kar smo spet doživeli ali spet ne-doživeli, sploh prinaša. Dan po tem je dan za premislek in ne morda za počitek. Ta praznik je največji izziv, kar jih doživljamo. Pa ne morda takšen, ki nam postreže zgolj s pirhi, šunko in potico, ampak takšen, ki nas lahko ponovno pretrese, poškropi s človeško krvjo izpod biča in pretrganih arterij, spet zapre v temo in pozabo skalnega groba ter postavi pred očitek kako "nespametni in počasni smo v srcu". Dan po tem je dan, ki bi ga lahko izkoristili za ponižnost pred veličino nerazumljivega dogodka, pred brezčasnostjo simbolov, ki so nam ponujeni in majhnostjo vseh drugih dni, ki mu bodo še sledili.
Potem ko se je Jezus učencema razodel je izginil izpred njiju. S tem se jima najbrž ni hotel skriti ampak povedati, da ga fizično ne bo več ob njiju, da je njegova telesna prisotnost zdaj zgodovina in da ga bodo naprej morali iskati zgolj v svojem duhu. Dan po vstajenju je dan, ko se je za vse končalo obdobje resničnosti tega življenja. Dan po tem je čas, da prenehamo verjeti v tisto kar vidimo in zaznavamo. Je čas, ki ga je potrebno razumeti kot oprijem s katerega dojamemo, da je še veliko več tistega kar ne razumemo in ne vidimo, kot tistega kar nam predstavlja svet. Tisti dan se je začel čas zveličavnega upanja v božji odrešenjski načrt, ki se bo končal s ponovnim prihodom in še vedno traja.
Jezus je prišel, da bi nas naučil prav verovati, vstajenje pa je kot matura, ki jo je potrebno narediti, da bi to znali.
Letošnji rok je torej mimo … s pirhi to morda niti nima čisto prave zveze …

Kjer je tema si zarja

Človeštvo je dejansko še zelo, zelo mlada vrsta. Pred dvema milijonoma let so se menda človečnjaki komaj prvič podali iz vzhodne Afrike, anatomija sodobnega človeka je stara okrog 200.000 let, vsaj približno človeško obnašanje pa le 50.000 let. Kaj je to v primerjavi s 160 milijoni let kolikor so, na primer planetu baje vladali dinozavri.
Mladost je lep čas, v bistvu najlepši, ko imaš na eni strani široko odprto polje obetov, na drugi pa le malo ali nič preteklih bremen. Mladi organizmi so prepojena z zdravjem in močjo, duh pa drzen in tako voljan sprejemati. Prav takšno je zdaj človeštvo: samozavestno, podjetno in nenasitno. Popolnoma prepričano v premoč, usmerjeno v napredek, spoznanje neznanega in obvladanje znanega.
Seveda govorimo o človeštvu, ne pa o človeku. Težko razumljivo in skoraj paradoksalno, a vendar gre za dve zelo različni kategoriji, od katerih, tako se vsaj zdi, zmagoslavja prve ne more nič ustaviti, druga pa le nekje ponižno caplja. Človeštvo, seveda z veliko stranpotmi, a kljub temu, preskakuje ovire, se reorganizira in družbeno ter vplivno nezadržno napreduje. Na zemlji mu ne konkurira nobena vrsta več. Edino resno nevarnost dejansko predstavlja le še samo sebi.
Na drugi strani pa je človek, posameznik - jaz in ti. Tu napredek ni primerljiv. Res da, vsaj v povprečju, živimo dlje in da, prav tako povprečno, vse manj stradamo, zbolevamo ali po nepotrebnem in prehitro umiramo. Vendar nič drugega. Večkrat se sprašujem, koliko nas vse to zadovoljuje in koliko smo zaradi tega resnično srečnejši. Mislim da napredka v sebi sploh ne prepoznamo in ga dejansko tudi ne moremo prepoznati. Imamo pač enkratno življenjsko priložnost, ki jo použijemo kakor se nam skuha. Tako polni smo upov in želja vendar ravno tako tudi razočaranj in tesnob. Človeško življenje gotovo sledi nihanjem zadovoljstva in sreče, vendar je v povprečju medlo in omrtvelo.
Kot da nekaj manjka? Kot da je nekje še tisti drugi del obeska, ki jih še vedno menda prodajajo zaljubljencem. Tisti, samo eden tak, ki se natančno ujema z mojim in sestavlja celoto. Ali ga je morda kdo videl? Komplement mojega življenja. Kje je?
Morda kdo svojega celo najde na svetu-, mojega ne. Moj je pri Bogu. Tam je moja celota. Tam prihaja tisti večno novo rojeni in pomlajeni del, ki dopolni razliko, ki postaja vse večja. Vedno več manjka telesu in duhu, vedno manj je tistega kar najde na svetu in vsaj približno še sodi tja, kjer ni nič. Vse več je teh stokrat pomerjenih parov, ki jih mečem nazaj v košaro in iščem globlje in globlje, pa tudi z vse manj upanja in volje.
Gospod, nocoj spet obhajamo tvoj prihod, spet bomo prižgali svečke v mraku in upali da zarja tvojega večnega jutra razsvetli naša srca. Nocoj bomo spet iskali prostor za popolnost v sebi in vanj puščali Duha, da bi nas prerodil in oživil za večno življenje. To je namreč edini in pravi smisel vere Vate. Večno življenje, vendar ne takšno, kot je to tukaj. Ne, v to se gotovo ne splača verovati, verujem le v polnost, združenost v celoto in vrnitev v pravi izvor.
Gospod, Ti veš da nismo od tega sveta in da se ne znajdemo v temi zato nocoj bodi naš svetilnik. Naj nam svetloba čiste ljubezni, ki izvira le iz Tebe, razsvetli pot po kateri se ne bomo opotekali in izgubljali. Nocoj razžari vero v nas, da bo prežgala hladne stene, ki nas ločujejo in nas povezala v eno s Tabo.
Nocoj nas pokliči iz grobov, v katerih smo ujeti.